Spiški grad (, , ) je največji srednjevropski grad. Stoji na vzpetini nad mestecem Spišské Podhradie v vzhodnem delu Slovaške, 15 km vzhodno od Levoče, oziroma približno na polovici poti med Popradom in Prešovom. Leta 1993 je bil skupaj s Spišsko Kapitulo in cerkvijo sv. Duha v Žehri vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine.
Zgodovina
Izvor
Območje gradu je bilo poseljeno najkasneje do mlajše kamene dobe, nato je bilo središče Keltov, dokler ga niso v 2. stoletju opustili.
Gradnja srednjeveškega gradu na travertinskem (apnenčastem) hribu sega v začetek 12. stoletja. Najstarejša pisna omemba gradu je iz leta 1120. Sprva je bil mejna utrdba na severni meji Kraljevine Ogrske in je branil pred vpadi Tatarov (njihov napad leta 1241 je bil uspešno odbit), takrat sta v njegovem sklopu bila palacij in cerkev s še danes ohranjenimi ostanki. Nato je več stoletij postal sedež glavarja okrožja Szepes. Bil je politično, upravno, gospodarsko in kulturno središče okrožja Szepes Kraljevine Ogrske. Leta 1460 je postal last ogrskih kraljev (do časa kralja Matije Korvina), ki so ga že 4 leta kasneje podarili plemiški rodbini Zapolja. Zatem je prešel v last slovaške plemiške in poslovne rodbine Thurzo, ki ga je prezidala v renesančnem slogu.
(od leta 1945) države Češkoslovaške in nato Slovaške.
Prvotno romanski kamniti grad z utrdbami, dvonadstropnim romanskim palacijem in triladijsko romansko-gotsko baziliko sta bila zgrajena v drugi polovici 13. stoletja. Drugo zunanje obzidje je bilo zgrajeno v 14. stoletju, s čimer se je grajsko območje podvojilo. Grad je bil v 15. stoletju popolnoma obnovljen; grajsko obzidje je bilo povišano in zgrajeno tretje zunanje obzidje. Okoli leta 1470 je bila dodana poznogotska kapela. Ivan Zapolja je izvedel poznogotske preobrazbe, zaradi katerih je zgornji grad postal udobno družinsko prebivališče, značilno za poznorenesančne rezidence 16. in 17. stoletja.
Propad in obnova Zadnji lastniki Spiškega gradu, družina Csáky (1638–1945), so grad zapustili v začetku 18. stoletja, ker so menili, da grad ni več ustrezal modernim načinom vojskovanja in je preveč neudoben za bivanje, so se po požaru leta 1710 izselili. Preselili so se v novozgrajene bližnje vaške gradove/palače v Hodkovcah pri Žehri in Spišskem Hrhovu.
Leta 1780 je bil grad uničen v požaru. Vzrok požara ni znan, vendar obstaja nekaj teorij. Ena pravi, da ga je družina Csáky namenoma požgala, da bi znižala davke, saj so takrat veljali dodatni davki za streho. Druga pravi, da ga je udarila strela, kar je sprožilo požar. Tretja pravi, da so nekateri vojaki v gradu delali mesečino in pri tem po nesreči zanetili požar. Kakor koli že, po požaru grad ni bil več zaseden in je začel propadati. Uporabljali kot vojašnico, zatem pa kot kamnolom.
Leta 1945 je Češkoslovaška podržavila grad in ga delno rekonstruirala. Leta 1961 je bil razglašen za nacionalni kulturni spomenik in konec 1990-ih so stekla nadaljnja obnovitvena dela. Na najdišču so bile opravljene obsežne arheološke raziskave.
V rekonstruiranih delih so razstavljeni predmeti Spiškega muzeja, ki je odgovoren za upravljanje gradu, in artefakti, kot so mučilne naprave, ki so se nekoč uporabljale v gradu. Od leta 2026 je grad zaprt zaradi obnove.
Do danes so se ohranili obzidje okrog gradu in vzdolž pobočja, okrogel gotski stolp, cisterna, kapela in pravokotni romanski palacij tik nad prepadom.
Galerija
Sklici
Glej tudi Spišské Podhradie (s »predmestjem« Spišská Kapitula) Žehra Spiš
Zunanje povezave
Uradna stran gradu UNESCO Slovakia Heritage
Kategorija:Kraji svetovne dediščine na Slovaškem Kategorija:Gradovi na Slovaškem Kategorija:Košiški okraj