thumb|300px|Anarho-sindikalistične zastave na četrti Vseslovenski ljudski vstaji v Ljubljani Anarhizem je splošen izraz, s katerim opisujemo različne politične nazore in družbena gibanja, ki zagovarjajo odstranitev hierarhije oziroma vsiljene avtoritete na področju politike, gospodarstva in religije. Te filozofije opredeljujejo anarhijo kot družbo, temelječo na prostovoljnem sodelovanju svobodnih posameznikov. Filozofska anarhistična ideja ne odobrava kaosa ali anomije — z anarhijo opisuje naravo človeških odnosov, ki so namenoma ustanovljeni in vzdrževani.
Medtem ko sta individualna svoboda in odpor proti državi prvotni težnji anarhizma, večina anarhistov vztraja, da je anarhizem veliko več kot to. Med raznimi anarhističnimi političnimi filozofijami obstajajo velike razlike, tako da se imajo včasih tudi skupine z zelo drugačnimi pogledi za anarhistične. Na to, da so menja zelo različna, na primer kažejo različna mnenja o vlogi nasilja v vzgojnem anarhizmu, o primernosti ali neprimernosti uporabe nasilja pri anarhističnem aktivizmu, o individualizmu in kolektivizmu, o odnosih med tehnologijo in hierarhijo, o interpretacijah egalitarnih idej, o zaželenosti ali nezaželenosti obstoja organizacij, o izbiri najprimernejšega ekonomskega sistema, o odnosu med ateizmom in duhovnostjo.
thumb|right|300px|Anarhistične zastave Etimologija in terminologija Beseda »anarhizem« je sestavljena iz besede anarhija in pripone -izem,Anarchism, Online etymology dictionary. ki sta izpeljanki iz grških , anarhijaAnarchy, Merriam-Webster.Anarchy, Online etymology dictionary. (ta izvira iz besede , anarchos, v pomenu »brez vladarjev«;. iz predpone ἀν-, an-, »brez« in , arhos, »voditelj«, »vladar«;) in ali (-ismos, -isma, iz nedoločniške pripone -ίζειν, -izein).-ism, Online etymology dictionary.
Najstarejši znani zapis je v srednjeveški latinščini iz leta 1539. Z besedo »anarhist« je Maximilien de Robespierre napadal pripadnike levice, ki jih je izkoristil med francosko revolucijo in se jih je kasneje hotel znebiti, čeprav so le redki med njimi zagovarjali ideje družbenega upora, značilne za kasnejše anarhiste. Številni avtorji zgodnjega 19. stoletja, kot sta William Godwin and Wilhelm Weitling, so prispevali k razvoju doktrine anarhizma kasnejših generacij, vendar sebe in svojih nazorov niso opisovali s tem izrazom.
Anarhistična filozofija doslej še ni našla enotnega in nespornega poimenovanja za cilj svojega nazora − to je za družbeni red, v katerem ne bi bilo prisilne avtoritete. Ta družbeni red običajno nosi ime anarhija in tudi večina današnjih anarhistov uporablja oznako anarhija, čeprav so nekateri anarhisti zanj iskali tudi drugačne izraze kakršna sta npr. akracija in libertarni socializem.
Anarhija
Oznako anarhija je za označevanje družbenega reda brez prisilne avtoritete uporabil francoski politik, ekonomist in filozof Pierre-Joseph Proudhon. Anarhija je v odnosu do prisile preveč nevtralen izraz in dobesedno pomeni zgolj odsotnost hierarhije. Beseda je grškega izvora in je sestavljena iz osnov ἀν, a(n) v pomenu »brez« in ἀρχή, arkhe v pomenu »vladavine, prednosti v socialni hierarhiji«. Izraz lahko uporabljamo bodisi kot izraz za akefalni družbeni red, za katerega se zavzemajo anarhisti, lahko pomeni pojem iz teorije mednarodnih odnosov, lahko pa gre za sopomenko za politični kaos/nered, ki ga imenujemo anomija. Dejansko izraz anarhija kot družba brez prednosti v socialni hierarhiji torej vsebuje vsaj tri možne pomene, pri čemer so si ti pomeni med seboj zelo nasprotujoči.
Akracija
Da bi se izognili spornemu izrazu anarhija, so nekateri anarhisti že v 19. stoletju skovali novo oznako: akracija,glej npr. v: Nettlau Max (2000): Povijest anarhizma. Daf, Zagreb, str. 199. ki je sestavljena iz osnov a v pomenu »brez« in kratein v pomenu »gospodovanje«. Akracija torej pomeni družbeno ureditev brez gospodovanja oziroma despotizma. Gospodovanje ne obsega zgolj vsiljevanja prednosti v socialni hierarhiji, ampak tudi sporadično nasilje, ki je značilno za anomijo. Uporaba izraza akracija je kljub večji ustreznosti ostala omejena tudi med samimi anarhisti, kjer so jo uporabljali predvsem anarho-kolektivisti. Poleg tega se izraz akratija/akracija danes pogosto uporablja tudi v pomenu razuzdanosti, pomanjkanja samoobvladovanja, s čimer anarhistična ureditev ni povezana.
Libertarni socializem in libertarni komunizem Izraza anarhija in akracija izhajata iz uporabe negativne definicije. Zato so nekateri anarhisti za cilj svoje politične ureditve že v 19. stoletju pričeli iskati pozitivne vsebine. Pri oznaki libertarni socializem je libertarnost treba razumeti v kontinentalnem evropskem duhu (v anglo-saškem svetu je bil izraz libertarizem vezan na idejo ekonomskega liberalizma). Toda takšna definicija je preozka, saj je nesprejemljiva za individualistične anarhiste, kakršni so bili Stirner, Warren ali Thucker. Še ožji pomen nosi oznaka anarho-komunizem, za katero se je zavzemal Peter Kropotkin.
Razvoj anarhističnih idej
Predhodniki anarhizma
Anarhistični primitivisti trdijo, da je najdaljše odbobje pred zapisano zgodovino bilo organizirano po anarhističnih načelih, vendar za to nimamo zanesljivih antropoloških potrditev. Akefalne družbene ureditve namreč v današnjih rodovnih ureditvah srečamo zelo redko.primerjaj: van Duyn Roel (1986): Poroka ljubezni in kreativnosti. Iz: Rizman Rudi (1986): Antologija anarhizma. Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, str. 639.
Prva znana omemba izraza anarhija v političnem smislu se okrog leta 467 pr. n. št. pojavi v dramski igri Sedmerica proti Tebam, ki jo je spisal dramatik Ajshil.Lowe David E. (2006): The Anti-Capitalist Dictionary. Fernwood Publishing ltd, Canada, str. 12. V tej igri Antigona zavestno ne upošteva državnih zakonov in pokoplje telo brata Polinejka, ki je umrl na strani poraženih v bitki za Tebe.
thumb|right|200px|stoik Zenon V Antični Grčiji se je prvič pojavil tudi primer anarhizma kot filozofskega ideala. Ohranjeno je Aristipovo mnenje, da misleci ne bi smeli odstopiti svoje svobode državi,http://www.blackcrayon.com/page.jsp/library/britt1910.html stoicistični filozof Zenon iz Kitija pa je utemeljil stoicizem, ki je izključeval vsako zunanjo prisilo.Nettlau Max (2000): Povijest anarhizma. Daf, Zagreb, str. 15. Zenonova zapuščina je bila ohranjena le v raznih citatih, zato poznamo le izseke iz njegove filozofije. Zenon je zavračal vsemogočnost države, njenih posegov in organizacije, in razglasil suverenost moralnih zakonov posameznika. Znotraj grške filozofije je Zenonova vizija svobodne družbe brez vlade nasprotna državni utopiji Platonove Države. Čeprav je narava človeka oskrbela z instinktom človekove samoohranitve, ga je hkrati oskrbela tudi z instinktom socialnosti, ki preprečuje, da bi instinkt človekove samoohranitve le-tega zapeljal v egoizem. Če bi ljudje dovolj preudarno sledili svojim naravnim instinktom, se bodo ne glede na meje združili v tako imenovanem Kozmosu, ki bo odpravil potrebo po sodiščih ali policiji, templjih ali denarju, ki ga bo nadomestilo svobodno obdarovanje skozi blagovno izmenjavo.Rizman Rudi (1986): Oris razvoja anarhistične družbene misli. Iz: Rizman Rudi (1986): Antologija anarhizma. Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, str. XXIV. Zenon je predhodnik anarho-kolektivizma.
Medtem ko so bili stoiki veliki racionalisti, lahko določene proanarhistične poteze najdemo že v mitološkem in religioznem izročilu starih ljudstev, ki vsebuje zgodbe o uporih proti mogočnim oblastnikom: tako so npr. titani napadli Olimp, Prometej se je uprl Zevsu in Satan oblastnemu JahvejuNettlau Max (2000): Povijest anarhizma. Daf, Zagreb, str. 12. − slednjega mnogi anarhisti dojemajo kot metaforo za ljubosumnega, maščevalnega in zlega despota.
Anarhistične tendence v duhovnosti so bile značilne tako za staro Kitajsko kot za zgodnje-krščansko Sredozemlje ter srednjeveško Evropo. Na Kitajskem se je pojavil daoizem, ki je izoblikoval tudi nekatera jasna izhodišča anarhističnega spiritualizma. Tako naj bi že Laozi previdno dejal, da idealni voditelj ne vlada. Njegov nasvet pravi, da »ne obožuj uglednežev, saj potem ljudje med seboj ne bodo tekmovali. Ne ceni redkih zakladov, saj potem ljudje ne bodo kradli«.Ebrey Patricia Buckley (1999): China. Cambridge University Press, Hong Kong, str. 48-49. V delu Daodedžing je tudi Dao omenjen skoraj kot anarhist: »Oblači, hrani vse stvari, pa jim le noče biti gospodar.«Miličinski Maja (1992): Uvod. Iz: Klasiki daoizma. Slovenska matica, Ljubljana, str. 34. Zhuangzi je kar naravnost podvomil o vsakršni vladi in zatrdil, da so vlade prepreke k človeški sreči, saj da je slednja odvisna od svobode posameznikov, da spontano izrazijo svojo naravo.Solomon Robert C., Higgins Kathleen M. (1998): Kratka zgodovina filozofije. Znanstveno in publicistično središče, str. 148, 150-151.
thumb|left|200px|Thomas Müntzer Nekakšen spiritualni anarhizem se je pojavil tudi v zgodnjem krščanstvu, zlasti med nekaterimi gnostiki. Krščanski učitelj Irenej tako na področju Lyona omenja delovanje pneumatikov (»poduhovljenih«), ki niso poznali prave cerkvene hierarhije, saj funkcije župnikov, škofov, bralcev svetih besedil in prerokovalcev niso bile stalne, ampak so bile za vsak obred znova določene z žrebom izmed vsega občestva, tako moškega kot ženskega.Pangels Elaine (2006): The Gnostic Gospels. Phoenix, Chatam. Str. 65-66. Še en gnostik - Karpokrat - naj bi pridigal življenje, podobno libertarnemu komunizmu.Nettlau Max (2000): Povijest anarhizma. Daf, Zagreb, str. 16. Takšne anarhistične tendence so se lahko razvile iz nekaterih mest v Novi zavezi, kakršno npr. zasledimo v Pismu Galačanom: »Toda, če se daste voditi Duhu, niste pod postavo.« (Gal. 5:18). Max Nettlau navaja vrsto primerov iz srednjega veka, kjer najdemo zametke anarhizma: sekta »Bratje in sestre svobodnega duha« je poskušala živeti neomejeni libertarni komunizem, v 14. stoletju so jim sledili »Klompdraggers«, v 16. stoletju amsterdamski »libertini«, Petr Chelčicky je v 15. stoletju nasprotoval razrednim razlikam, privilegijem plemstva in duhovščine ter se zavzemal za pravice žensk, adamiti so se zavzemali za preprosto življenje, seksualno svobodo in kult golote.Nettlau Max (2000): Povijest anarhizma. Daf, Zagreb, str. 17-18. Elementov anarhističnega razpoloženja pa ne najdemo le pri čeških husitih (in adamitih), ampak tudi pri prekrščevalcih iz 16. stoletja. Thomas Müntzer je svojo religiozno revolucijo razširil še na družbeno revolucijo, to je na uničenje obstoječega reda in njegovo nadomestitev z Božjim kraljestvom na Zemlji. Müntzer je avtoritarnega Luthra obtožil, da z zbliževanjem z oblastjo pritrjuje Pilatu, ne pa Kristusu, sam pa se je zavzemal za to, da ljudje postanemo bogovi in je leta 1525 vodil veliki kmečki upor proti oblasti knezov.Katunarić Vjeran (1994): Bogovi, elite, narodi. AB Biblioteka Elekta, str. 125-130. Müntzer je kljub porazu sprožil pravo gibanje prekrščevalcev.Arcangeli Alessandro, Luigi Franco (1998): Renesansa. Mladinska knjiga, Ljubljana, str. 202. Bertrand Russell je v svoji knjigi Zgodovina zahodne filozofije zapisal, da so prekrščevalci zavračali vse zakone, ker so verjeli, da bo vsakega dobrega človeka vodil sveti duh (ta premisa je vodila do komunizma).Russell Bertrand (2004): History of Western Philosophy. Bertrand Russell Peace Foundation, Great Britain, str. 8.
Gerrard Winstanley, ki je vodil gibanje The Diggers, je v 17. stoletju izdal brošuro v kateri je pozival k skupni lastnini in družbeni in ekonomski organizaciji v malih agrarnih skupnostih, velja za predhodnika modernega anarhizma.Primerjaj z: Wogaman J. Philip, Strong Douglas M. (1996): Readings in Christian ethics: a historical sourcebook. Westminster John Knox Press, USA, str. 166-167. Okrog sebe je zbral štirideset ljudi, ki so na kmečkem posestvu ustvarili svojo komuno. Winstanley je nasprotoval vsiljeni avtoriteti.Sheehan Sean (2003): Anarchism. Reaktion Books Ltd, Great Britain, str. 82-84