Severozahodna ozemlja (tudi Severozahodni teritoriji; izvorno ali NWT, ali TNO) so ozemlja Kanade. Obsegajo velik del severozahodne Kanade med Jukonom in Nunavutom, vključno z nekaterimi otoškimi ozemlji v Beaufortovem morju in Arktičnem oceanu. Severozahodna ozemlja imajo največ medprovincijskih in medteritorialnih kopenskih meja med vsemi provincami in ozemlji Kanade. Na vzhodu mejijo na ozemlja Nunavut in na zahodu na Jukon ter na province Britanska Kolumbija, Alberta in Saskatchewan na jugu; Na jugovzhodu se na kvadripointu, ki vključuje Nunavut in Saskatchewan, dotika tudi Manitobe. S površino približno 1.127.711,92 km² in 41.070 prebivalci po popisu prebivalstva leta 2021 je bil drugi največji in najbolj poseljen od treh ozemelj v severni Kanadi. Njegovo ocenjeno prebivalstvo v četrtem četrtletju leta 2025 je 45.848, kar ga uvršča na drugo mesto po številu prebivalcev od treh ozemelj. Glavno mesto ozemlja je od leta 1967 v Yellowknife.

Severozahodna ozemlja so 15. julija 1870 vstopila v Kanadsko konfederacijo. Sprva so se imenovali Severo-zahodni teritoriji. Ime je bilo leta 1906 spremenjeno v sedanja Severozahodna ozemlja. Od leta 1870 je bilo ozemlje štirikrat razdeljeno, da bi ustvarili nove province in ozemlja ali povečali obstoječa. Njegove sedanje meje segajo v 1. april 1999, ko se je velikost ozemlja ponovno zmanjšala z ustanovitvijo novega ozemlja Nunavut na vzhodu, z zakonom Nunavut in sporazumom o zahtevkih za zemljišča Nunavut. Medtem ko je Nunavut večinoma arktična tundra, imajo Severozahodna ozemlja nekoliko toplejše podnebje in so tako borealni gozd (tajga) kot tundra, njihova najsevernejša območja pa so del Arktičnega arhipelaga.

Severozahodna ozemlja imajo bogata nahajališča zlata, diamantov, zemeljskega plina, nafte, urana, srebra in bakra. Zaradi obsežnih geoloških virov in redke poselitve imajo Severozahodna ozemlja najvišji BDP na prebivalca v Kanadi in tudi v svetu, če bi bili samostojna država, saj prekašajo Luksemburg, ki je sicer vodilni med državami.

Ime Ime je bilo prvotno opisno, ki ga je britanska vlada sprejela v kolonialni dobi, da bi označila, kje leži v odnosu do preostalega dela Rupertove dežele. Skrajšano je bilo iz Severozahodnega ozemlja in nato Severozahodnih ozemelj.

V jeziku Inuktitut se Severozahodna ozemlja imenujejo Nunatsiaq (zlog v inuktitutščini: ) 'lepa dežela'. Najsevernejša regija ozemlja je dom Inuvialuitov, ki živijo predvsem v naselbinski regiji Inuvialuitov (), medtem ko se južni del imenuje (atabaskanska beseda, ki pomeni 'naša dežela'). je prostrana dežela Dene, ki se razteza od osrednje Aljaske do Hudsonovega zaliva, znotraj katere ležijo domovine številnih narodov Dene.

Odkar se je ozemlje Jukon leta 1898 odcepilo od njega, ni več najzahodnejše ozemlje in je do odcepitve Nunavuta leta 1999 vključevalo ozemlje, ki se je na vzhodu raztezalo vse do kanadskih atlantskih provinc. Potekajo razprave o spremembi imena, morda v izraz iz avtohtonega jezika. En predlog je bil Denendeh, kot ga je med drugim zagovarjal nekdanji premier Stephen Kakfwi. Eden najbolj priljubljenih predlogov za novo ime – poimenovati ozemlje Bob – se je začel kot potegavščina, a je bil nekaj časa na vrhu ali blizu vrha v javnomnenjskih anketah.

Geografija

Ozemlje, ki v severni Kanadi, meji na dve drugi kanadski ozemlji, Jukon na zahodu in Nunavut na vzhodu, ter na štiri province: Britansko Kolumbijo na jugozahodu, Alberto in Saskatchewan na jugu ter Manitobo (skozi kvadripoint) na skrajnem jugovzhodu. Ima površino 1.183.085 km2.

Geografske značilnosti vključujejo Veliko medvedje jezero, največje jezero v celoti v Kanadi, in Veliko suženjsko jezero, najgloblje vodno telo v Severni Ameriki s 614 m, pa tudi Mackenziejevo reko in kanjone narodnega parka Nahanni in Unescovega seznama svetovne dediščine. Teritorialni otoki v Kanadskem arktičnem arhipelagu vključujejo Banksov otok, otok Borden, otok Princa Patricka ter dele Viktorijinega otoka in otoka Melville. Njegova najvišja točka je gora Nirvana blizu meje z Jukonom na nadmorski višini 2773 m.

Podnebje Severozahodna ozemlja se raztezajo na več kot 1.300.000 km2 in imajo velike podnebne razlike od juga proti severu. Južni del ozemlja (večina celinskega dela) ima subarktično podnebje, medtem ko imajo otoki in severna obala polarno podnebje.

Poletja na severu so kratka in hladna, z dnevnimi najvišjimi temperaturami od 14 do 17 °C in najnižjimi temperaturami od 1 do 5 °C. Zime so dolge in ostre, z dnevnimi najvišjimi temperaturami od -20 do -25 °C in najnižjimi temperaturami od -30 do -35 °C. Najhladnejše noči običajno dosežejo od -40 do -45 °C vsako leto.

Pogosti so ekstremi, poleti najvišje temperature na jugu dosežejo 36 °C in najnižje pod 0 °C. Pozimi na jugu ni neobičajno, da temperature dosežejo -40 °C, podnevi pa lahko dosežejo tudi najnižje vrednosti. Na severu lahko najvišje temperature dosežejo 30 °C, najnižje pa padejo v najnižje vrednosti. Pozimi na severu ni neobičajno, da temperature dosežejo -50 °C, podnevi pa lahko dosežejo tudi enomestne vrednosti.

Nevihte na jugu niso redke. Na severu so zelo redke, vendar se pojavljajo. Tornadi so izjemno redki, vendar so se že zgodili, najbolj opazen pa se je zgodil tik pred Yellowknifeom, ko je uničil komunikacijski stolp. Ozemlje ima zaradi gora na zahodu precej suho podnebje.

Približno polovica ozemlja leži nad gozdno mejo. V večini vzhodnih območij ozemlja ali na severnih otokih ni veliko dreves.

Zgodovina

Obstaja več avtohtonih ozemelj, ki se prekrivajo s trenutnimi mejami Severozahodnih ozemelj. Mednje spadajo Denendeh, območje naseljevanja Inuvialuitov (Inuvialuit Nunangit Sannaiqtuaq) ter državi Métisov in Nêhiyawakov (Michif Piyii oziroma ᓀᐦᐃᔮᓈᕁ nêhiýânâhk,). Med njimi sta Denendeh in narod Dene najbolj vidna, preostali del države Dene (Dene-ndeh ali Deneland) pa pokriva velik del današnje Aljaske, Britanske Kolumbije in severnih regij prerijskih provinc. Nekatera njena sestavna ozemlja vključujejo državo Tłı̨chǫ, Got'iné Néné, Dehchondéh in Gwichʼin Nành, med drugim tudi ozemlja Dënë Sųłinë́ (Nëné, "dežela"), Dane-z̲aa (Nanéʔ) in T'satsąot'ınę (Ndé). Zgodovinsko gledano so Dene živeli čez Denendeh in sedanji SZT od obdobja Yamoria in Yamozha.

Ob severni obali živi ena od enot Inuitov: Inuvialuit, konglomerat več ljudstev Inuvialuit, vključno z Uummarmiuti, Kangiryuarmiuti in Sigliti. Njihova država, različno imenovana Inuvialuit Nunangit, Inuvialuit Nunungat ali Inuvialuit Nunangat, ustreza regiji naselij Inuvialuit in spada v širši inuitski Nunangat. Med drugimi Inuiti so tudi bakreni Inuiti, ki naseljujejo svoje tradicionalno ozemlje, Inuinnait Nunangat, med regijama Kitikmeot in Inuvik. Na jugu so Prvi narodi Cree in Métis.

Leta 1670 je bila s kraljevo listino ustanovljena Družba Hudsonovega zaliva (HBC), ki ji je bil podeljen komercialni monopol nad Rupertovo deželo. Današnja severozahodna ozemlja so ležala severozahodno od Rupertove dežele in so bila znana kot Severozahodno ozemlje. Čeprav formalno niso bila del Rupertove dežele, je HBC regijo redno uporabljala kot del svojega trgovskega območja. Z Utrechtsko pogodbo so Britanci postali edina evropska sila s praktičnim dostopom do Severozahodnega ozemlja, Francozi pa so se odpovedali svojim zahtevam po obali Hudsonovega zaliva.

Evropejci so obiskovali regijo zaradi trgovanja s krznom in raziskovanja novih trgovskih poti, vključno s Severozahodnim prehodom. Med arktičnim odpravami, ki so se začele v 19. stoletju, je tudi odprava Coppermine.

Leta 1867 se je v regiji v Fort Resolution odprla prva kanadska internatna šola. Odprtju šole je sledilo več drugih v regijah po ozemlju, kar je prispevalo k temu, da je dosegla najvišji odstotek učencev v internatih v primerjavi z drugimi območji v Kanadi.

Današnje ozemlje je julija 1870 prišlo pod oblast kanadske vlade, potem ko je družba Hudson's Bay prenesla Rupertovo deželo in severozahodno ozemlje na britansko krono, ki ju je nato prenesla na Kanado in ga poimenovala Severozahodna ozemlja. To ogromno območje je obsegalo vso današnjo Kanado razen Britanske Kolumbije, zgodnje oblike Manitobe (majhnega kvadratnega območja okoli Winnipega), zgodnjih oblik današnjega Ontaria in Québeca (obala Velikih jezer, dolina reke sv. Lovrenca in južna tretjina sodobnega Quebeca), Pomorskega območja (Nova Škotska, Otok princa Edwarda in Novi Brunswick), Nove Fundlandije, obale Labradorja in Arktičnih otokov (razen južne polovice Baffinovega otoka).

Po prenosu leta 1870 so bila nekatera Severozahodna ozemlja odvzeta. Provinca Manitoba je bila leta 1881 razširjena na pravokotno območje, ki sestavlja jug sodobne province. Ko se je Britanska Kolumbija 20. julija 1871 pridružila Konfederaciji, ji je že (1866) bil dodeljen del Severozahodnega ozemlja južno od 60 stopinj severne zemljepisne širine in zahodno od 120 stopinj zahodne zemljepisne širine, območje, ki je obsegalo večino ozemelj Stickeen (in del območja reke Peace).

Svet severozahodnih ozemelj je bil ustanovljen leta 1875 za večjo lokalno samoupravo na severozahodnih ozemljih.The North-West Territories Act, 1875 Sprva je bil v celoti sestavljen iz imenovanih članov, prve izvoljene člane je dobil leta 1882 in postal v celoti izvoljen leta 1888, ko je bil svet reorganiziran v zakonodajno skupščino Severozahodnih ozemelj. Frederick Haultain, ontarijski odvetnik, ki je od leta 1884 delal v Fort Macleodu, je leta 1891 postal njen predsednik in premier, ko je bila skupščina reorganizirana leta 1897. Sodobni provinci Saskatchewan in Alberta sta bili ustanovljeni leta 1905. Sodobni zapisi kažejo, da je Haultain priporočil, da se del NWT odcepi in postane sedanji provinci Alberta, Saskatchewan pa postane ena sama provinca z imenom Buffalo. Dolgoletni član NWT za Yorkton, dr. Thomas Alfred Patrick, je podprl ustanovitev dveh provinc na tem območju.Patrick, Pioneer of Vision, The Reminiscences of T.A. Patrick, M.D., p. 117-119 Kanadska vlada sira Wilfrida Laurierja se je odločila, da bo province določila približno po Patrickovih navodilih.

Medtem so bila britanska arktična ozemlja leta 1880 prenesena v Kanado in dodana k Severozahodnim ozemljem. Provinca Ontario je bila leta 1882 razširjena proti severozahodu. Tudi Québec je bil leta 1898 razširjen proti severu. Istega leta je bil tudi Jukon ločeno ozemlje in je sčasoma z zakonom o Jukonu iz leta 2003 pridobil dodatne teritorialne pristojnosti. Leto dni po ustanovitvi provinc Alberta in Saskatchewan leta 1905 je kanadski parlament severo-zahodna ozemlja preimenoval v Severozahodna ozemlja'' in pri tem opustil vse oblike z vezajem.

Manitoba, Ontario in Québec so leta 1912 od Severozahodnih ozemelj pridobili zadnji del svojega sodobnega kopnega. Tako so ostala le okrožja Mackenzie, Franklin (ki so leta 1920 prevzela ostanke Ungave) in Keewatin znotraj takratnega imena Severozahodna ozemlja. Leta 1925 so bile meje Severozahodnih ozemelj po sektorskem načelu razširjene vse do Severnega tečaja, s čimer se je njihovo ozemlje močno razširilo na severno ledeno kapo. Med letoma 1925 in 1999 so Severozahodna ozemlja pokrivala površino 3.439.296 km2 – kar je več kot tretjina Kanade po površini.

1. aprila 1999 je bilo iz vzhodnih Severozahodnih ozemelj ustanovljeno ločeno ozemlje Nunavut, ki je predstavljalo Inuite.

Demografija NWT je ena od dveh jurisdikcij v Kanadi – druga je Nunavut – kjer so avtohtoni prebivalci v večini in predstavljajo 50,4 % prebivalstva.

Po kanadskem popisu prebivalstva iz leta 2016 je bilo 10 glavnih etničnih skupin:

Prvi narodi – 36,8% Kanadčani – 18,6% Angleži – 15,9% Škoti – 14,.8% Irci – 12,3% Inuiti (Inuvialuit) – 10,9% Francozi – 10,3% Nemci – 8,3% Métisi – 7,1% Ukrajinci – 3,1%

Jezik