Vu Dzetjan

Vu Dzetjan (poenostavljeno kitajsko 武则天, tradicionalno kitajsko 武則天, pinjin Wǔ Zétiān) ali Vu Hou z osebnim imenom Vu Džao je bila prva in edina cesarica v zgodovini KitajskeRothschild, N, Henry (2015). Emperor Wu Zhao and Her Pantheon of Devis, Divinities, and Dynastic Mothers. New York, NY: Columbia UP. str. 213. in od leta 665 do 705 dejanska vladarica dinastije Tang, * 17. februar 624, Lidžov, Dinastija Tang, † 16. december 705, Luojang, dinastija Tang.Pollard, Elizabeth (2015). Worlds Together Worlds Apart. New York: W.W. Norton Company. str. 318. ISBN 978-0-393-91847-2.Paludan (1998), str. 100.

Vu Dzetjan 武则天, z rojstnim imenom Mei 媚in kasneje bolj znanim Džao照, je bila sprva le konkubina na dvoru cesarja Tajdzonga in kasneje njegovega sina Gaodzonga. Ker pa je imela veliko politično moč, ji je uspelo odstraniti vse sebi nasprotujoče, se oklicati za cesarja in ustanoviti novo dinastijo. Vu Dzetjan se je izkazala kot izjemno močna in sposobna vladarica, tako politično kot vojaško. Bila je zaprisežena budistka in tako pripomogla k hitremu razvoju budizma na Kitajskem. Spomladi leta 705 se je cesarici zdravje močno poslabšalo, pod prisilo je predala prestol regentu Li Šjanu in decembra istega leta umrla.

Vu Dzetjan

Rojstvo in družina Vu Dzetjan (武则天), z rojstnim imenom Mej (媚) in kasneje bolj znanim imenom Džao (照), je bila rojena 17. februarja 624, najverjetneje v prefekturi Lidžov, v sedanji Južni Koreji. Njen oče Vu Šijue (武士彠) je prihajal iz ugledne aristokratske družine in bil zaveznik ustanovitelja dinastije Tang. Skozi vse svoje življenje je imel enega vodilnih mest v vojaških državnih službah. Njena mati Gospa Jang je bila članica cesarske družine Sui (隋).

Vu Dzetjan je imela 4 sinove in 2 hčere. Prvi je bil Li Hong (李弘), rojen leta 652 s posmrtnim imenom cesar Šjaodžing. Drugorojeni Li Šjan (李賢) je bil rojen leta 653, ki je kasneje dobil naziv princa Džuanghuaj. Tretji je bil leta 655 rojeni Li Šjan (李顯), najmlajši od sinov pa je bil leta 662 rojeni Li Dan (李旦). Vu Dzetjan je imela še dve hčeri in sicer princeso Tajping 太平 in princeso, katere imena se ne ve.

Vzpon

Vu Dzetjan je postala Tajdzongova konkubina leta 638. Leta 649 je Tajdzong umrl in tako kot je veljalo za vse konkubine, je tudi ona odšla v budistični samostan. Po približno dveh letih je novi cesar, Tajdzongov sin Gaodzong, zahteval njeno vrnitev na dvor. Sprva je bila le njegova konkubina, po petih letih truda pa je dosegla poroko z njim. Takoj po poroki je Vu Dzetjan začela odstranjevati uradnike, ki ji niso bili po godu in so nasprotovali njenemu vladanju. Cesarja je leta 660 zadela manjša kap in Vu Dzetjan mu je sprva pomagala pri vladanju, kasneje pa prevzela vse državniške posle.

Po cesarjevi smrti je prevzel nasledstvo najstarejši sin, princ Šjaodžing. Ko je Šjaodžing začel izvajati ideje, ki njegovi materi in cesarici Vu niso bile najbolj po godu, je nenadoma umrl. Nasledil ga je mlajši brat, princ Džuanghuaj. Vu Dzetjan ga je obtožila načrtovanja upora in zarote ter ga izgnala, Džuanghuaj je kasneje naredil samomor. Nasledil ga je Li Šjan, znan tudi kot cesar Džongdzong. Džongdzonga je Vu Dzetjan že po šestih tednih odstavila in sicer ko je skušal za kanclerja postaviti ženinega očeta. Tako je prišel na prestol najmlajši sin Li Dan, ki je tako dobil naziv cesarja Ruidzonga, vendar tudi njegovo vladanje ni trajalo zelo dolgo, saj se je pod prisilo svoje matere prestolu odpovedal.

Vladanje

Vu Dzetjan se je izkazala kot izredno močna in sposobna vladarica. Začasa njene vladavine so bile razmere v državi spet stabilne in politični vpliv aristokracije se je zmanjšal, saj ni bila preveč zaupljiva do uradnikov iz pomembnih, vplivnih družin. Profesionalizem državnega aparata se je okrepil, saj je Vu Dzetjan podpirala kvalificiranje uradnikov na podlagi državniških izpitov in ne na podlagi vez in poznanstev.

Leta 690 je razglasila novo dinastijo Džov in se oklicala za cesarja. Tako je postala prva cesarica v zgodovini Kitajske.

Cesarica Vu je bila zaprisežena budistka in ravno začasa njene vladavine je budizem na Kitajskem doživel razcvet. Da bi uveljavila svoje vladanje tudi v religioznem smislu, je začela širiti sutre, kjer je bilo prerokovano, da bo reinkarnacija Bude ženska, monarhinja, ki bo pregnala bolezen, vojno in nesreče iz celega sveta. Njeno vladanje je močno vplivalo na položaj žensk v tedanji Kitajski. Ženske so se lahko izobraževale in celo v umetnosti so lahko uspele. Tak položaj žensk se je ohranil še dolgo po cesarični smrti, približno sto let.

Vladala je 15 let, do leta 705, ko je nekaj uradnikov iz strahu, da ne bi prišlo po njeni smrti do nasledstvene krize, izvedlo državni udar. Na so prestol postavili njenega in Gaodzongovega sina Džongdzonga in tako obnovili dinastijo Tang.

Vu Dzetjan v literaturi

Večina leposlovne literature o Vu Dzetjan je v tujih jezikih, prav tako kot tudi strokovne literature o njenem življenju in vladanju. Primeri leposlovne literature:

- Dora Šufang Djen je napisala Empress Wu Zetian in Fiction and in History: Female Defiance in Confucian China, (Nova Publishing, 2003), kjer raziskuje življenje cesarice Vu Dzetjan in kako so ženske našle poti, kako sodelovati v javnem življenju, kljub socialnim oviram tradicionalne ureditve na Kitajskem.

- Jonathan Clements je napisal Wu: The Chinese Empress Who Schemed, Seduced and Murdered Her Way to Become a Living God (2007).

- Znana francoska pisateljica Šan Sa, ki se je rodila v Pekingu, je napisala biografski roman v francoščini »Impératrice«, ki ga najdemo tudi v slovenskem prevodu »Cesarica«. Preveden je tudi v japonščino kot Jotei: Waga na wa Sokuten Bukō 女帝: わが名は則天武后 (“Ženska cesar: Moje ime je cesarica Vu Dzetjan).

- Domišljijska Vu Dzetjan se pojavi tudi v romanu kriminalki Eleanor Cooney in Daniela Alterija “Deception: A Novel of Mystery and Madness in Ancient China".

- Lin Jutang napiše “Lady Wu”, kjer združi podrobno raziskovanje zgodovinskih podatkov in pripovedništvo, da poveže čutno zloben portret ženske cesarja.

- Lydia Kwa je napisala roman »the Walking Boy« leta 2005 v Kanadi pri založbi Key Porter Books.

Druga dinastija Džov 周

Ko je cesarica Vu leta 690 uradno zasedla prestol, je oklicala novo dinastijo Druga dinastija Džov, ki je nato trajala do cesaričinega odstopa leta 705. Druga dinastija Džov je tako za 15 let prekinila dinastijo Tang, ki se je nato zopet obnovila. Obdobje prekinitve se deli na Vu Dzetjanino zgodnjo, srednjo in pozno vlado.

Zgodnja vlada

Kmalu potem, ko je Vu Dzetjan zasedla prestol, je povzdignila status budizma nad daoizmom in vero uradno podprla z grajenjem tako imenovanih Dajun templjev 大雲寺 v vsaki prefekturi, ki je pripadala območjem glavnih mest Čangan in Luojang ter povzdignjenjem višjih menihov v tako imenovane Gong Džue 公爵. Prav tako je v kraljevi tempelj prednikov dala posvetiti sedem generacij prednikov družine Vu, vendar je še vedno darovala trem cesarjem dinastije Tang.

Problem, s katerim se je soočala, je bilo vprašanje nasledstva. Ko je zasedla prestol, je Li Dana 李旦 oklicala za kronskega princa oziroma Čin Vang 亲王 in mu odobrila ime Vu. Vendar je uradnik Džang Džjafu 張嘉福 prepričal neplemiča Vang Čindžija 王慶之, da je sprožil peticijo in se zavzemal, da bi naziv kronskega princa moral preiti na cesaričinega nečaka Vu Čengsija 武承嗣 glede na to, da je bil pripadnik rodbine Vu. Cesarica se je sicer nagibala v to smer in dala tudi usmrtiti tri ministre, ki so bili odločno proti, ampak je navsezadnje zavrnila predlog, da naredi Vu Čengsija za kronskega princa. Medtem je dovolila Vang Čindžiju prost vstop v palačo, ki pa ni trajal dolgo, saj naj bi Vang cesarico razjezil s prepogostimi obiski zato je uradniku in ministru Li Džaodeju 李昭德 naročila naj ga pretepejo. Li je to izkoristil in ga dal pretepsti do smrti ter razpustil zagovornike peticije. Nato je še prepričal cesarico naj Li Dana obdrži kot kronskega princa z argumentom, da ji je sin bližji kot nečak. Kmalu zatem cesarica na Li Džaodejevo pobudo razreši Vu Čengsija s položaja ministra, ker naj bi postajal premočan. Vu Čengsija obdari z mnogo častnimi naslovi, ki pa so brez prave avtoritete.

Medtem je nekaj ministrov in uradnikov, ki so imeli v lasti peticijo kovalo zaroto in hotelo, da se peticija uresniči, kar odkrije uradnik tajne policije Laj Džunčen 來俊臣. Zarotniki v zadnjem trenutku skrijejo peticijo in si izprosijo milost pri cesarici, ki jih ne da usmrtiti, ampak zgolj izgnati. Po tem dogodku se je, zlasti na Li Džaodejevo pobudo, močno zmanjšalo število politično motiviranih umorov, čeprav ne popolnoma.

Leta 693 je zaupna cesaričina dama v čakanju Vei Tuaner 韋團兒, ki je sovražila Li Dana , po krivem obtožila njegovo ženo kronsko princeso Lju 劉皇后čarovništva in Vu Dzetjan jo je dala usmrtiti. Vei je z obtožbami hotela še dlje, vendar je nekdo ovadil njo in tako je bila usmrčena. Cesarica je vseeno degradirala Li Danove sinove in usmrtila dva uradnika, ki naj bi se skrivno sestajala z Li Danom ter nadalje prepovedala srečanja uradnikov z Li Danom. Nato se pojavijo obtožbe, da naj bi Li Dan koval zaroto proti cesarici zato Laj Džunčen sproži preiskavo, v kateri aretira in muči Li Danove služabnike na izjemno krut način. Eden od služabnikov kljub razparanemu trebuhu zagovarja nedolžnost svojega gospodarja in cesarica zato ustavi preiskavo ter tako reši Li Dana.

Potem, ko je bil Vu Čengsi odstranjen, je Li Džaode postajal vse močnejši zato ga je cesarica leta 694 odstavila. Približno ob tem času jo močno navdušijo tri osebe, in sicer puščavnik Vej Šifang 韋什方, kateremu je za kratek čas podarila naziv ministra, budistična nuna, ki je trdila, da je sam Buda in vidi v prihodnost ter stari mož nehanske narodnosti, ki naj bi bil star 500 let. Kakorkoli, leta 695 je cesaričin nekdanji ljubimec Huaji 懷義 požgal Kraljevo konferenčno dvorano Mingtang 明堂 in Nebeško dvorano Tjantang 天堂, ker je bil ljubosumen na sedanjega ljubimca, kraljevega zdravnika. Cesarica je bila jezna, ker te tri osebe niso znale napovedati požiga zato je nuno in njene učenke zasužnjila, Vej Šifang je storil samomor, stari mož nehanske narodnosti pa je zbežal. Usmrtiti pa je dala tudi Huaijija. Po tem dogodku se ni več toliko zanimala za misticizem in se je še bolj zavzemala za državne zadeve.

Srednja vlada

Vu Dzetjanina administracija pa je kmalu zašla v različne težave na zahodni in severni meji. Spomladi leta 696 je poslala vojsko pod vodstvom generalov Vang Šiaodžjeja 王孝傑i n Lou Šideja 婁師德 proti ljudstvu Tufan. Cesaričina vojska je bila poražena in cesarica je Vanga ponižala v neplemiča, Lou Šideja pa v prefekturnega uradnika nižjega ranga. Kasneje je obema obnovila položaj generalov.

Poleti leta 696 se pojavi mnogo resnejša grožnja. Kitanska Čidan 契丹 poglavarja Li Džindžong 李盡忠 in Sun Vanrong 孫萬榮 sta bila nezadovoljna z ravnanjem prefekta prefekture Jing 營州 Džao Venhuijem 趙文翽 s kitanskim ljudstvom. Poglavarja se upreta in Li prevzame naslov Vušang khan 無上可汗, kar dobesedno pomeni »kan, ki nima nadrejenega«. Vojsko, ki jo je poslala Vu Dzetjan, so porazile kitanske sile in v zameno še napadle ozemlje Džov. Medtem je kan Vzhodnih Turkov Tudžue 突厥 ponujal podreditev, vendar še vedno hkrati napadal ozemlja Kitanov in dinastije Džov. Vzhodni Turki so napadli kitansko bazo operacij in ugrabili družine poglavarjev, kar je za nekaj časa zaustavilo napade Kitanov na območja dinastije Džov. Poglavar Sun prevzame položaj kana, reorganizira kitanske sile in zopet napade ozemlje dinastije Džov in precej zmaguje v bitkah z vojsko dinastije Džov. Vu Dzetjan se hoče s kaganom Vzhodnih Turkov pogoditi za mir in sicer za precej visoke pogoje. Morala je vrniti vse pripadnike turškega plemena, ki so se že pokorili dinastiji Džov in morala jih je oskrbeti s semeni, svilo, orodjem in železom. Poleti leta 697 turški kan še enkrat napade kitansko bazo, ubije Suna in tako zaenkrat konča kitansko nevarnost.