Adam Bohorič, slovenski protestant, jezikoslovec, zgodovinopisec, slovničar in šolnik, * okoli leta 1524 pod Bohorjem v okolici Rajhenburga (sedaj Brestanica) – Presladol, † med 20. marcem 1601 in 27. avgustom 1602, Ljubljana.

Slovenska tiskana beseda se je začela s slovenskimi protestanti, pri tem pa je bil v tedanjem času med najbrž najbolj daljnosežnimi Dalmatinov prevod Biblije v slovenski jezik, saj je to delo tedaj in še dolgo po tem doseglo skoraj vsakega, ki je govoril ta jezik.

Pri tem je bil Adam Bohorič tudi učitelj Jurija Dalmatina na Krškem, kasneje pa tisti, s katerim skupaj je Dalmatin ob prevajanju Biblije po Kreljevem vzoru brusil svoj jezik in pisavo. Odboru za pregled Biblije je namreč Bohorič najprej poročal o latinsko-slovenskem pravopisu, to pa je bilo vzrok, da mu je odbor za pregled Biblije naložil nadalnjo obravnavo tega, iz česar so zrasle Zimske urice oziroma Arctice horulae succisivae, v latinščini napisana v bistvu primerjalna slovnica slovenskega (in več sorodnih jezikov) z latinsko slovnico, po kateri je Bohorič – razen po pisavi, kasneje imenovani bohoričica – večini najbrž najbolj znan.

Življenje Adam Bohorič se je rodil okrog leta 1524 kot sin podložnega kmeta na štajerski strani Krške okolice (pod Bohorjem). O kraju in času njegovega rojstva se le sklepa glede na nastanek in razširjenost priimka Bohor(i)č, ki je izpričan v matičnih knjigah rajhenburške župnije od 11. decembra 1631 dalje (Eva Wochoritsch). Tudi o njegovem osnovnem šolanju ni podatkov, najverjetnejša pa je domneva, da je bilo to na Krškem. je pa izkazano, da je v tistem času v Krškem že delovala šola.,

Aprila leta 1543 se je vpisal na dunajsko univerzo in leta 1547 uspešno dokončal ta študij s pridobitvijo naslova bakalaver.

Od 1548 je študiral na univerzi v Wittenbergu, kjer je bil Melanchtonov učenec, a ni postal magister. Tam se je seznanil z običajnima latinščino in grščino, tudi z nekaterimi slovanskimi jeziki. sličica|Arcticae horulae succisivae (Proste zimske urice) Po končanem študiju jezikoslovja in glasbe v Wittenbergu je ustanovil in v letih 1551–1563 vodil svojo šolo v Krškem, in hkrati kot pevovodja s svojimi učenci oskrboval petje v katoliški cerkvi. Ob odkritem prestopu k protestantski veroizpovedi se je tej službi odpovedal in leta 1565 šolo zapustil, jo je zaprl in na povabilo Primoža Trubarja in Sebastijana Krelja postal ravnatelj stanovske šole v Ljubljani (sedaj Klasična gimnazija v Ljubljani). Šolo je vodil do upokojitve leta 1582, v obdobju 1595–1598 pa je bil začasni ravnatelj. Šoli je napisal tudi šolski red in določil slovenščino za občevalni in poučevalni jezik na začetni stopnji.

Delo Leta 1584 je v Wittenbergu izdal prvo slovensko slovnico Zimske urice proste (Arcticae horulae succisivae), ki je bila napisana v latinščini (prevedel jo je Jože Toporišič leta 1987 ). V uvodu brani slovensko jezikovno samostojnost proti nemščini in opozarja na njeno povezavo s slovanskimi jeziki. Zatem sledi v latinščini razložena slovnica slovenskega jezika. Sestavljata jo dva večja dela, od katerih prvi obsega pravopis, besedoslovje in oblikoslovje, drugi pa skladnjo. Našteta so tudi načela črkopisa, ki se po njem imenuje bohoričica. Slovnica je bila napisana po zgledu latinske slovnice Philippa Melanchtona, zato je izpustila nekatere značilnosti slovenščine, vendar je kljub temu ostala v veljavi dobrih dvesto let.

Adam Bohorič je okoli leta 1571 revidiral Juričičev prevod Spangenbergove postile, okoli leta 1580 je napisal dva šolska spisa, ki pa dandanes nista ohranjena. To sta Elementale Labacense in Nomenclatura trium linguarum. Prvi spis je latinsko-nemško-slovenski abecednik, Nomenclatura trium linguarum pa je trojezični slovar, ki je bil namenjen učenju latinskih besed ob slovenščini ali nemščini. Napisal je tudi delo Otročja tabla okoli leta 1580 in Otročja pejsem, kedar se zjutra vstane ali zvečer spat gre leta 1584.

Sodeloval je z Jurijem Dalmatinom pri vseh njegovih knjigah in je avtor registra v Bibliji.

Bohorič je s slovnico postavil trdnejša pravopisna pravila, ki se od današnjega slovenskega pravopisa ločijo zlasti po pisavi sičnikov in šumnikov: +Bohoričicavelika črkamala črkaizgovorjavaZzcZHzhčSſsSHſhšSszSHshž

Smrt Po mnenju Franceta Kidriča je Bohorič migriral in umrl v današnji Nemčiji, kar se je (oboje) izkazalo za neresnično. Iz primarnega vira (tj. Davčna knjiga mesta Ljubljana), ki je obravnavan v oddaji 500 let rojstva Adama Bohoriča, je razvidno, da je umrl med 20. marcem 1601 in 27. avgustom 1602. To lahko izvemo, saj gre za davčno knjigo Ljubljana, kjer je 20. marca 1601 naveden Adam Bohorič, kot plačnik davkov (plačal je 2 goldinarja). 27. avgusta 1602, pa so v istem viru, ko je bil izveden popis za naslednje leto navedeni njegovi potomci, kar pomeni, da je umrl pred tem datumom. Zapisano je tolmačil Boris Golec.

Glej tudi

Protestantizem na Slovenskem

Viri Legiša, L. 1956: Zgodovina slovenskega slovstva I: do začetkov romantike, Ljubljana. Pogačnik, J. 1998: Slovenska književnost I. Ljubljana. Berčič, B. 1970: Adam Bohorič in njegova slovnica slovenskega jezika (spremna beseda). Arcticae horulae succisivae (faksimile), Ljubljana. Toporišič, J. 1987: Bohorič, Adam. Enciklopedija Slovenije, Zv. 1, 303, Ljubljana.

Sklici in opombe

Zunanje povezave

Osebna bibliografija Adam Bohorič v COBISS (omenjena v članku v NSBL): Digitalni dostop do besedila izvoda slovnice Zimske urice proste iz NUK (zahteva nameščen vsaj FlashPlayer 9): , na digitalni Enciklopediji naravne in kulturne dediščšine DEDI.si »Zgodovinski portret Adama Bohoriča«. Sledi časa (19. julij 2020). RTV Slovenija.

Kategorija:Slovenski protestanti Kategorija:Slovenski jezikoslovci Kategorija:Slovenski ravnatelji Kategorija:Brestaničani Kategorija:Posavci Kategorija:Slovenski zgodovinarji Kategorija:Slovenski učitelji