Ameriška književnost obsega literarno ustvarjalnost Združenih držav Amerike in angleških kolonij, iz katerih so Združene države izšle. Že od 19. stoletja dalje se jo dojema kot samostojno nacionalno literaturo, ločeno od angleške, in je kot taka predmet raziskovanja v okviru akademske discipline, imenovane amerikanistika.
Večina ameriške književnosti je napisane v angleščini, to velja tudi za književnost ameriških staroselcev. Literaturo, napisano v jezikih ne-anglofonskih priseljencev, se praviloma ne obravnava v okviru amerikanistike, pač pa v okviru odgovarjajočih filologij (npr. italijanistike, francistike itd.) Manjšinske književnosti, pisane v angleščini, so se razvile v samostojno raziskovalno področje, tako npr. afroameriška ali judovsko-ameriška literatura.
Značilnosti, motivi, zvrsti Ameriško književnost so šele v 19. stoletju začeli pojmovati kot samostojno nacionalno literaturo, v svojem bistvu ločeno od angleške. Eden od bistvenih razlogov za tak »pozen razvoj« je bil v tem, da se je zgodnja ameriška literatura močno naslanjala na evropske zglede in je šele po nekaj stoletjih razvila specifično ameriške značilnosti. Ameriško literatura, predvsem 19. stoletja, je treba gledati v povezavi s potrebo po politični legitimaciji mlade demokracije, zlasti pa v povezavi z željo, da bi se tudi v kulturnem smislu pokazali enakovredne evropskim narodom. Avtorji kot na primer Walt Whitman in Mark Twain so vedno znova poudarjali svojo ameriškost in postavljali sebi in svojim rojakom vprašanje, kaj pomeni biti Američan in katere posebnosti in protislovja to prinaša s seboj. Razločevanje nasproti Evropi je nastopalo zlasti v direktnem stiku s staro celino. Za številne pisatelje je bivanje, pogosto večletno, v Evropi postalo čas iskanja identitete. Pisatelji, ki so obravnavali to temo (ang. Eropean theme), so med drugimi Benjamin Franklin, Washington Irving, James Fenimore Cooper, Nathaniel Hawthorne in pisatelji Izgubljene generacije (Lost generation), ki so se med in po prvi svetovni vojni naselili v Evropi. Pri Henryju Jamesu, ki se je za stalno ustalil v Angliji, to tvori osrednjo temo njegovega obsežnega dela. Nasprotje tej snovi predstavljajo številna dela, ki se ukvarjajo z izkušnjami priseljencev v Ameriki.
Ameriški avtorji se pogosto tudi lotevajo »ustanovnih mitov« naroda, ki kažejo retorično dediščino puritancev, revolucionarnega časa in zgodnje republike. Med te šteje samopojmovanje naroda kot mesta na hribu (a City upon a Hill, besedna figura, ki jo je izvorno uporabil puritanec John Winthrop), nad čigar zgledom bi se moral svet veseliti, ali pa Amerika kot novi Kanaan. Specifično ameriški topos, čigar izvor v navezavi na delo Maxa Weberja »Protestantska etika in duh kapitalizma« pripisujejo puritanstvu, je mit o uspehu, imenovan tudi ameriški sen (american dream) ali evangelij uspeha (gospel of success), torej predstava, da lahko v Ameriki vsakdo s trdim in poštenim delom daleč pride, od pomivalca posode do milijonarja (from dishwasher to millionaire); zgled za to predstavljajo romani Horatia Algersa. Temu nasproti stojijo številna dela, ki z Ameriko povezan obet obljubljene dežele postavlja nasproti družbeni realnosti in s tem pod vprašaj. Na podlagi dela Sacvana Bercovitcha, »Ameriška jeremijada« (American jeremiad), se tako tudi označuje tovrstno snov. Od neodvisnosti 1776 dalje igra pomembno vlogo v ameriški literaturi tudi ukvarjanje s političnim sistemom dežele. Mnogi pisatelji, od Washingtona Irvinga preko Johna Dosa Passosa pa do Gorea Vidala, se sklicujejo na »ustanovne očete« naroda, kot sta George Washington in Thomas Jefferson, da bi evocirali prva oziroma ustanovna načela (first or founding principles) nacije ali pa da bi jih postavili nasproti politični realnosti.
Pojmovanje, da ZDA predstavljajo poseben primer v zgodovini Zahoda, je tudi amerikanistiki v njenih začetkih dajalo ideološki okvir. Ta se je izoblikovala v tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja kot v enaki meri kulturološko kakor literarno usmerjena akademska disciplina. Za rojstni datum ameriških študij lahko velja objava dela Vernona Louisa Parringtona, »Glavni tokovi v ameriški misli« (Main Currents in American Thought, 1927). Parrington in njegovi nasledniki so vztrajali na edinstvenosti ameriške izkušnje in so poskušali razkrivati karakteristike domnevnega ameriškega nacionalnega značaja – individualizem, liberalizem, idealizem, pragmatizem – tudi in predvsem v ameriški literaturi. Perry Miller je v več vplivnih študijah lociral izvore amerištva v puritanizem Nove Anglije, njegovo perfekcijo pa v transcendentalizem 19. stoletja. V delu Francisa O. Matthiessena »Ameriška renesansa« (The American renaissance, 1941) so bili pisci ameriške romantike razglašeni za barde ameriškega želje po svobodi. Richard Warrington Baldwin Lewis je v delu Ameriški Adam (The American Adam, 1955) predstavo o neki določeni rajski nedolžnosti naseljencev v Novem svetu prepoznaval kot tipično ameriški topos. V šestdesetih letih 20. stoletja pa se je –ne v zadnji vrsti na spodbudo gibanja za državljanske pravice in feminizma - ideološki temelj amerikanistike in s tem tudi njen kanon zamajal. Književnost do tedaj slabo zastopanih skupin prebivalstva – ženske, črnci, priseljenci – je bila uvrščena na šolske in univerzitetne sezname lektire.
Proza Ameriška književnost je dosegla zrelost v 19. stoletju, ko so tradicionalne evropske literarne zvrsti kot denimo epika izgubile na pomenu ter prestižu in je roman postal vodilna literarna oblika. Iz tega časa tudi izvira pogosto ponavljan apel k velikemu ameriškemu romanu (ang. Great american novel), ki naj bi pokazal, da je književnost Združenih držav enakovredna evropski in da je v stanju izraziti posebnosti te nacije.
Leta 1851 je Nathaniel Hawthorne v predgovoru k svojem romanu Hiša s sedmimi pročelji (ang. The House of the Seven Gables) opozoril svoje bralce na to, da pred seboj nimajo romana (novel), pač pa prej romanco (romance). Zato si je tako pri tematiki kot v prikazu dovolil umetniško svobodo, ki naj bi pri romanu bila neopravičljiva. Hawthornejevo razločevanje je bilo zlasti od petdesetih let 20. stoletja dalje pogosto uporabljeno za to, da se je izpostavilo karakteristično značilnost ameriške literature. Še posebej v primerjavi z angleškim romanom, ki je od svojih začetkov pa do danes večinoma zasnovan kot socialni roman z bolj ali maj realističnim programom, odmerjajo ameriški pisci domišljiji večji pomen, da bi – po besedah Hawthornea – prišli »resnici človeškega srca do dna« in da bi – takšno je prepričanje prve generacije amrikanistov – razvili subverzivni potencial, ki ima politični učinek. Ameriška romanca (ang. american romance) se torej uvršča v antimimetično tradicijo, ki ji je manj do gradnje verjetne iluzije in se namesto tega obrača k pisanju samemu kot procesu vzpostavljanja in iskanja pomena.
Kratka zgodba (ang. short story) ima v ameriški književnosti od 19. stoletja dalje velik pomen, tako da velja za tipično ameriško vrsto besedila. Mnogi romanopisci so se udejstvovali tudi v tem žanru, nekateri so o tem zložili celo literarnoteoretke razprave, še posebej pristop Edgarja Allana Poeja na področju recepcijske estetike se je izkazal za zelo vplivnega – v svojem eseju Filozofija kompozicije (The Philosophy of Composition, 1846) je zastopal stališče, da mora biti zgodba dovolj kratka, da se jo lahko prebere v enem zamahu, tako da se ohrani »enotnost učinka« in s tem neposredno vplivanje zgodbe na bralca. Kratkih zgodb – tako nekoč kot danes - ne objavljajo samo v uglednih literarnih in kulturnih revijah kot so Atlantic Monthly, The New Yorker ali Harper's, pač pa tudi v informativnih časopisih in magazinih kot je Saturday Evening Post in dosegajo milijonsko občinstvo. Tako je prvi natis kratke zgodbe Ernesta Hemingwaya Starec in morje (The Old Man and the Sea, 1952) pomagal časopisu Life do prodaje 5,3 milijona izvodov samo v dveh dneh. Vse do danes se uvrščajo zbirke kratkih zgodb na sezname prodajnih uspešnic; v Evropi je to izjema.
Razmah tiska v ZDA 19. stoletja je koristil tudi filozofskemu in političnemu eseju. Okoli 1850 je obstajalo 1100 tednikov in 200 drugih periodičnih publikacij. Na ta način je ta literarna oblika, ki je že od 18. stoletja dalje po angleškem vzoru našla mesto v dnevnem časopisju, še dodatno pridobila na priljubljenosti. Med zgodnje ameriške esejiste sodijo Benjamin Franklin, Thomas Paine in Washington Irving. Vrh esejistike zaznamujejo Ralph Waldo Emerson, Oliver Wendell Holmes, Sr. in Henry David Thoreau. James Russell Lowell je razvil literarni esej in je uporabljal umetniško formo v soočenjih z zagovorniki suženjstva. Mark Twain je bil predstavnik humorističnega eseja. Med esejisti 20. stoletja gre omeniti Georgea Santayano in Henryja Louisa Menckena. Med afroameriške avtorje esejev štejeta James Baldwin und Martin Luther King.
Drama Dramatika dolga časa ni igrala pomembne vloge v ZDA. Med puritanci v Novi Angliji so bile gledališke predstave prepovedane, in še v 19. stoletju so bile trn v peti konzervativnim varuhom morale. Prvi dokaz za obstoj gledališke kulture v ZDA je, značilno, sodni dokument iz leat 1665: igralci neke gledališke skupine so bili prijeti zaradi povzročanja javnega zgražanja. Massachusetts, Pennsylvania in Rhode Island so po letu 1750 izdali zakone, ki so gledališke predstave razglasili za kaznive, in še leta 1794 je Timothy Dwight IV., predsednik kolidža Yale, razlagal, da obiskovanje gledališča vodi do izgube »tistega najdragocenejšega vseh zakladov, nesmrtne duše«. Vendarle je gledališče postalo priljubljena prostočasna zabava in v večjih mestih so bili v 18. in 19. stoletju postavljeni stalni odri. Izvajala so se v glavnem angleška dela, predvsem Shakespeare. Abraham Lincoln je bil ustreljen leta 1865 med izvedbo angleške farse Naš ameriški bratranec (Our American Cousin), ustrelil ga je igralec John Wilkes Booth.
Gledališče v ZDA je bilo bolj kot v Evropi podvrženo komercialnim pritiskom, kar je od gledaliških del zahtevalo predvsem razvedrilno vrednost. Številne vodvilske skupine so potovale na turnejah – pogosto v spremstvu sejmov – po deželi. Zraven so prihajale še številne evropske gledališke in vodvilske zasedbe, ki so od druge polovice 19. stoletja odkrile ameriški trg. Še v 20. stoletju je na ta način prišlo v ZDA nemalo igralcev, ki so imeli pozneje postati slavni v filmu; znan primera sta Cary Grant in Stan Laurel. Toda tudi evropske zvezde visoke kulture kot Sarah Bernhardt so v 19. stoletju obiskovale ameriške odre. Specifično ameriška oblika burleske je bil »minstrel show«, pri katerem so beli igralci s sajasto počrnelimi obrazi v neprikrito rasistični maniri karikirali življenje črnskega prebivalstva. Gledališče pa so kot politični mediji izrabili tudi abolicionisti; priredbe romana Koča strica Toma (Uncle Tom's Cabin, 1852) pisateljice Harriet Beecher Stowe so bile magnet za občinstvo. Newyorški Broadway je proti koncu 19. stoletja postal središče nacionalne gledališke dejavnosti in izhodiščna točka nadaljnjega razvoja kot na primer muzikala (musical).