Sveti Onufrij Veliki, (grško:Ονούφριος) krščanski puščavnik in asket, * ?, † 12. junij 400 Egipt, velja za edinega puščavskega meniha, ki mu na Zahodu priznavajo posebno češčenje.
Onufrij, sin nekega egiptovskega plemenskega velikaša, je šestdeset let živel popolnoma sam v puščavi in se pri tem držal stroge askeze. Ko je začutil, da bo umrl, je bil ob njemu asket Pafnucij, ki je pozneje tudi napisal njegov življenjepis (Vita).
Češčenje/običaji
V koptski cerkvi je Onufrijevo češčenje izkazano že v 7. stoletju. S križarji je prišlo na Zahod, kjer so Onufrija zelo častili. Škofiji München in Braunschweig hranita njegove relikvije.
Upodobitve svetnika 250px|thumb|levo|Nekdanja cerkev sv. Onufrija Velikega na Krogu nad Drnico je bila del tamkajšnjega benediktinskega samostana Onufrij velja za enega najpomembnejših asketov in se pojavlja povsod, kjer so upodobljeni puščavski očetje. Uprizarjajo ga z dolgimi lasmi, oblečenega v krzno ali listje, tudi po vsem telesu poraščenega z lasmi. Kot atribute ima pri sebi hostijo, kelih s hostijo, molek, palico, krono, žezlo in križ.
Cerkve Na slovenskem je bila Onufiju Velikemu posvečena cerkev nekdanjega benediktinskega samostana na Krogu nad Drnico, delujočega do 1957.
Sklici
Viri Schauber, Vera, Schindler, Michael: Svetniki in godovni zavetniki, Ljubljana, Založba Mladinska knjiga, 1995
Glej tudi Seznam svetnikov
Kategorija:Svetniki Kategorija:Puščavniki Kategorija:Neznano leto rojstva