Prizrenska liga (albansko: Besëlidhja e Prizrenit ali Lidhja e Prizrenit), uradno Liga za obrambo pravic albanskega naroda (albansko: Lidhja për mbrojtjen e të drejtave të kombit Shqiptar), je bila albanska politična organizacija, uradno ustanovljena 10. junija 1878 v starem mestnem jedru Prizrena v Kosovskem vilajetu Osmanskega cesarstva. Aprila 1881 je bila liga zatrta.
Sanstefanski in Berlinski sporazum iz leta 1878 sta območja, naseljena z Albanci, dodelila različnim državam. Nezmožnost Visoke porte, da bi zaščitila interese regije, ki je bila 70-odstotno muslimanska in večinoma zvesta režimu, je prisilila albanske voditelje, da so organizirali lastno obrambo in razmišljali o ustanovitvi avtonomne uprave, kakršno so imele Srbija in druge donavske kneževine pred njihovo neodvisnostjo.
Liga je bila ustanovljena na srečanju 47 osmanskih begov. Začetno stališče lige je bilo predstavljeno v dokumentu, znanem kot Kararname. V tem dokumentu so albanski voditelji poudarili svojo namero, da vzpostavijo avtonomijo znotraj Osmanskega cesarstva, izrazili podporo Porti in razglasili, da se bodo "z orožjem borili za obrambo celovitosti ozemlja Albanije". Dokument ni izrecno omenjal reform, šolstva, avtonomije ali združitve albanskega prebivalstva znotraj enega vilajeta, vendar se je pod vplivom Abdyla Frashërija to začetno stališče kmalu korenito spremenilo in privedlo do zahtev po neodvisni albanski državi in odprte vojne proti Osmanskemu cesarstvu.
Ozadje Rusko-turška vojna leta 1877 in 1878 je zadala odločilen udarec osmanski oblasti na Balkanskem polotoku. Krhka oblast se je obdržala le še v Albaniji in vzhodnem Balkanu. Albanski strah, da bodo ozemlja, ki so jih naseljevali, razdeljena med Črno goro, Srbijo, Bolgarijo in Grčijo, je spodbudil naraščanje odpora.
Prvi povojni in neuspešni Sanstefanski sporazum, podpisan 3. marca 1878, je območja, ki jih je zahtevala Prizrenska liga, dodelil Srbiji, Črni gori in Bolgariji. Avstro-Ogrska in Združeno kraljestvo sta sporazum blokirala, ker je Rusiji podelil prevladujoč položaj na Balkanu in s tem porušil evropsko ravnovesje sil. Spor naj bi bil rešila mirovna konferenca, sklicana pozneje istega leta v Berlinu.
Splošne razmere so Albance spodbudile k organizaciji lokalnih svetov za narodno rešitev z namenom zaščite ozemelj, naseljenih z Albanci. Do konca leta 1877 je vprašanje obrambe ozemeljske celovitosti postalo težavno. Srbi so 13. decembra 1877 napovedali vojno Osmanskemu cesarstvu, kar je storila tudi Črna gora. Obe državi je podpirala ruska vojska in obe sta okrepili svoje napade na severne dele Albanije. Albanci niso mogli hkrati braniti več regij in mest na severovzhodu in severozahodu Albanije. Po okupaciji teh ozemelj so osmanski upravitelji, večinoma albanskega porekla, pobegnili ali so bili izgnani. Med rusko-turško vojno je prodirajoča srbska vojska izgnala večino muslimanskega albanskega prebivalstva iz regij Toplica in Niš na Kosovo, kar je spodbudilo ustanovitev Prizrenske lige.
Lokalni sveti za narodno rešitev so se pod vplivom teh dogodkov združili v enotno koordinacijsko telo. Albanci so 12. decembra 1877 v Istanbulu ustanovili Centralni odbor za obrambo pravic albanskega naroda. Spomladi 1878 so vplivni Albanci v Carigradu, vključno z Abdylom Frashërijem, vodilno osebnostjo albanskega nacionalnega gibanja v njegovih zgodnjih letih, ustanovili odbor za vodenje albanskega odpora. Člani odbora so bili Ali Ibra, Zija Prishtina, Sami Frashëri, Jani Vreto, Vaso Pasha, Baca Kurti Gjokaj in Abdyl Frashëri. Maja 1878 je odbor sklical srečanje predstavnikov vseh območij, kjer so v tistem času obstajale albanske skupnosti.
Srečanje v Prizrenu 200px|thumb|Abdyl Frashëri, vodilna osebnost gibanja Prizrenska liga "Iz srca si želimo živeti v miru z vsemi našimi sosedami, Srbijo, Črno goro, Grčijo in Bolgarijo ... Ne želimo in ne zahtevamo ničesar od njih, vendar smo vsi odločeni zaščititi tisto, kar je naše." — Odlomek iz programa Prizrenske lige
Prizrensko ligo je ustanovila skupina albanskih intelektualcev, da bi se uprli delitvi svojega ozemlja med sosednjimi balkanskimi državami in uveljavili albansko nacionalno zavest z združitvijo Albancev v enoten jezikovni in kulturni narod. Med srečanjem v Prizrenu 18. junija 1878 je 47 begov podpisalo svoj manifest (Kararname). Dokument je predstavil začetno stališče, ki so ga podpirali predvsem posestniki in posamezniki, povezani z osmansko upravo. V 1. členu tega dokumenta so ti albanski voditelji ponovno izrazili svojo namero, da ohranijo in obranijo ozemeljsko celovitost Osmanskega cesarstva na Balkanu s podporo Porti in da se bodo "z orožjem borili za obrambo celovitosti ozemlja Albanije". 6. člen istega dokumenta je ponovno poudaril sovražnost Albancev do neodvisnosti Bolgarije in Srbije: "Ne smemo dovoliti, da bi tuje vojske stopile na našo zemljo. Ne smemo priznati imena Bolgarija. Če Srbija ne bo mirno zapustila nezakonito okupiranih ozemelj, moramo poslati bašibazuke (akindžije) in si do konca prizadevati za osvoboditev teh regij, vključno s Črno goro."
Na prvem srečanju lige memorandum ni izrecno omenil reform, šol, avtonomije ali združitve albanskega prebivalstva znotraj enega vilajeta. Sprva torej ni šlo za poziv k albanski neodvisnosti ali celo avtonomiji znotraj Osmanskega cesarstva, temveč, kot je predlagal Paško Vasa, preprosto za združitev vsega zahtevanega ozemlja znotraj enega vilajeta. Udeleženci so želeli vrnitev v stanje pred začetkom rusko-turške vojne 1877–1878. Glavni cilj je bil obramba pred neposrednimi nevarnostmi. To stališče se je kmalu korenito spremenilo in privedlo do zahtev po avtonomiji in odprti vojni proti Osmanskemu cesarstvu, kot jih je oblikoval Abdyl Frashëri.
Berlinski kongres thumb|200px|Slika Kašnjetijevega prapora, edine ohranjene zastave iz tega obdobja
"Ker nismo in nočemo biti Turki, se bomo z vso močjo uprli vsakomur, ki bi nas rad spremenil v Slovane ali Avstrijce ali Grke. Hočemo biti Albanci."
— Odlomek iz memoranduma Prizrenske lige, namenjen britanski delegaciji na Berlinskem kongresu leta 1878
Julija 1878 je 60-članski odbor Prizrenske lige pod vodstvom Abdyla Beja Frashërija na Berlinskem kongresu izročil memorandum velikim silam, v katerem je zahteval rešitev albanskih vprašanj, ki so nastala zaradi turške vojne. Kongres je memorandum prezrl, saj je priznal konkurenčne zahteve Srbije in Bolgarije do ozemelj, ki jim jih je predalo Osmansko cesarstvo. Prizrenska liga se je zbala, da Albanci zaradi Grčije ne bodo zmagali pri svojih zahtevah po Epirju, zato je organizirala oborožen odpor v Gusinju, Skadru, Prizrenu in Janini. Sanstefanski sporazum je kasneje na vztrajanje Avstro-Ogrske in Velike Britanije nadomestil Berlinski pogsporazum. Slednji je priznal konkurenčne zahteve drugih narodov v regiji, tudi Albancev.
Berlinski kongres je ignoriral memorandum lige. Nemški kancler Otto von Bismarck je celo izjavil, da albanski narod ne obstaja in da je Albanija "le geografski pojem". Bismarck je pokazal svoje prezir do pretiranega vpletanja v balkanske zadeve, rekoč: "Celoten Balkan ni vreden kosti enega samega pomorjanskega grenadirja". Kongres je Črni gori odstopil mesti Bar in Podgorica ter območja okoli gorskih mest Gusinje in Plav, ki so jih albanski voditelji imeli za albansko ozemlje. Nekaj ozemlja z albanskim prebivalstvom je pridobila tudi Srbija. Albanci, od katerih je bila velika večina zvesta cesarstvu, so odločno nasprotovali ozemeljskim izgubam.
Ustanovitev thumb|250px|Skupina delegatov Prizrenske lige
10. junija 1878 se je v mestu Prizren na Kosovu (takrat Osmansko cesarstvo) sestalo približno osemdeset delegatov, večinoma muslimanskih verskih voditeljev, plemenskih poglavarjev in drugih vplivnežev iz osmanskih vilajetov Kosovo, Monastir (zdaj Bitola) in Janina. Na skupščini je sodelovalo približno 300 muslimanov, vključno z delegati iz Bosne in mutašerifom (upraviteljem sandžaka) Prizrena kot predstavnikom osrednje oblasti. Iz Skadarskega vilajeta ni bilo nobenega delegata. Delegati so ustanovili stalno organizacijo, Prizrensko ligo, pod vodstvom centralnega odbora, ki je imel pooblastila za uvedbo davkov in zbiranje vojske. Prizrenska liga je bila sestavljena iz dveh vej: Prizrenske in Južne. V Prizrenski veji, ki jo je vodil Iljas Dibra, so bili predstavnike iz območij Kırçova (Kičevo), Kalkandelen (Tetovo), Priştine (Priština), Mitrovica (Mitrovica), Vıçıtırın, Üsküp (Skopje), Gilan (Gnjilane), Manastır (Bitola), Debre (Debar) in Gostivar. V Južni veji, ki jo je vodil Abdyl Frashëri, je bilo šestnajst predstavnikov iz območij Kolonjë, Korče, Arte, Berata, Parge, Gjirokastre, Permeta, Paramitije, Filiate, Margaritija, Vlore, Tepelene in Delvine. V teh regijah je bilo gibanje predvsem muslimansko, ker je bila večina pravoslavnega prebivalstva pod grškim vplivom. V nasprotju z južnimi regijami je v severnih regijah cilje Prizrenske lige podpiralo tako muslimansko kot krščansko prebivalstvo.
Osmanske oblasti so sprva podpirale Prizrensko ligo, vendar je Visoka porta pritiskala na delegate, naj se razglasijo predvsem za Osmane in ne za Albance. Nekateri delegati, ki jih je vodil šejk Mustafa Ruhi Efendi iz Kalkandelena, so to stališče podprli in se zavzemali za poudarjanje muslimanske solidarnosti in obrambo muslimanskih ozemelj, vključno s sedanjo Bosno in Hercegovino. To začetno stališče lige, ki je temeljilo na verski solidarnosti zemljiških gospodov in ljudi, povezanih z osmansko upravo in verskimi oblastmi, je bilo razlog za poimenovanje lige kot Odbor pravih muslimanov (albansko: Komiteti i Myslimanëve të Vërtetë). Drugi predstavniki so se pod Frashërijevim vodstvom osredotočili na delo v smeri albanske avtonomije in vzpostavitve albanske države z ustvarjanjem občutka albanske identitete, ki bi presegla verske in plemenske meje. Osmanska država je na kratko podprla ideje lige, saj je v albanskem nacionalizmu videla možnost za preprečevanje nadaljnjih ozemeljskih izgub v korist novih neodvisnih balkanskih držav.
Vojaški odpor left|thumb|250px|Ali Paša Gusinjski (sedi levo), Haxhi Zeka (sedi na sredini) in nekaj drugih članov Prizrenske lige Ker Albanci niso uspeli pridobiti svojih zahtev po diplomatski poti, so se začeli spopadati s svojimi balkanskimi sosedi. Prizrenska liga je imela 30.000 oboroženih članov, ki so po debaklu na Berlinskem kongresu in uradni razpustitvi lige na ukaz osmanske vlade v strahu, da si bo liga prizadevala za popolno neodvisnost od cesarstva, sprožili revolucijo proti Osmanskemu cesarstvu. Prva vojaška operacija lige je bil napad na Mehmeda Alija Pašo, osmanskega maršala, ki je nadziral prenos območja Plav-Gusinje na Črno goro. 4. decembra 1879 so člani lige sodelovali v bitki pri Novšićih in premagali črnogorske sile, ki so poskušale prevzeti nadzor nad Plavom in Gusinjem. Po izbruhu odprte vojne je liga prevzela nadzor v kosovskih mestih Vučitrn, Peć, Mitrovica, Prizren in Džakovo. Leta 1880 so delegati severovzhodne Albanije predlagali ustanovitev avtonomne albanske province z glavnim mestom Bitola ali Ohrid in lokalno imenovanimi uradniki, ki bi bila še vedno podrejena osmanski vladi. Ta predlog je Prizrenska liga predstavila sultanu in ponovno na skupščini v Dibri oktobra 1880, kjer je pozvala k združitvi Albanije. Ugledne osebnosti, vključno z Xhemalom Bejem, Abdulom Bejem Frashërijem in Dervišem Mustafo Efendijem, so si prizadevale za podporo in spodbujanje enotnosti v severni in južni Albaniji. Januarja 1881 je Sulejman Vokši iz Džakova povedel čete Lige v napad na Skopje in Prištino. Februarja so sile Lige zavzele Debar in prisilile osmansko upravo k umiku.