alt=La Vetta, 1912, manifest italijanskega simbolističnega gibanja slikarja Cesareja Saccaggija iz Tortone.|sličica|278x278_pik|La Vetta, 1912, manifest italijanskega simbolističnega gibanja slikarja Cesareja Saccaggija iz Tortone. Simbolizem je bilo umetniško gibanje francoskega in belgijskega izvora v poznem 19. stoletju v poeziji in drugih umetnostih, ki je želelo simbolično predstaviti absolutne resnice skozi jezik in metaforične podobe, predvsem kot odziv proti naturalizmu in realizmu.
V literaturi slog izvira iz leta 1857, ko je Charles Baudelaire objavil Les Fleurs du mal. Dela Edgarja Allana Poeja, ki ga je Baudelaire zelo občudoval in ga je prevedel v francoščino, so imela pomemben vpliv in vir številnih temeljnih tropov in podob. Estetiko sta v 1860-ih in 1870-ih razvila Stéphane Mallarmé in Paul Verlaine. V 1880-ih je bila estetika artikulirana z vrsto manifestov in je pritegnila generacijo pisateljev. Izraz simbolist je prvi uporabil kritik Jean Moréas, ki je izumil izraz, da bi razlikoval simboliste od sorodnih dekadentov literature in umetnosti.
Etimologija Izraz simbolizem izhaja iz besede simbol, ki izhaja iz latinskega symbolum, simbol vere, in symbolus, znak prepoznavanja, nato pa iz klasične grške σύμβολον symbolon, predmeta, prerezanega na pol, ki predstavlja znak prepoznavanja, ko so prenašalci lahko ponovno sestavili obe polovici. V stari Grčiji je bil simbolon drobec lončenine, ki je bil vpisan in nato razlomljen na dva dela, ki sta bila dana veleposlanikoma iz dveh zavezniških mestnih držav kot zapis o zavezništvu.
Predhodniki in izvori Simbolizem je bil v veliki meri reakcija proti naturalizmu in realizmu, protiidealističnim slogom, ki sta poskušala predstaviti resničnost v njeni grobi posebnosti in povzdigniti skromno in običajno nad idealom. Simbolizem je bil reakcija v korist duhovnosti, domišljije in sanj.Balakian, Anna, The Symbolist Movement: a critical appraisal. Random House, 1967, ch. 2. Nekateri pisci, kot je Joris-Karl Huysmans, so začeli kot naravoslovci, preden so postali simbolisti; za Huysmansa je ta sprememba predstavljala njegovo vse večje zanimanje za vero in duhovnost. Nekatere značilne teme dekadentov predstavljajo naturalistično zanimanje za spolnost in tabu teme, vendar se je v njihovem primeru to mešalo z byronsko romantiko in naveličanostjo sveta, značilno za obdobje Fin-de-siècle.
Simbolistični pesniki imajo bolj zapleten odnos s parnasovstvom, francoskim literarnim slogom, ki je bil neposredno pred njim. Čeprav je bil pod vplivom hermetizma, ki je dopuščal svobodnejšo verzifikacijo in zavračal parnasovsko jasnost in objektivnost, je ohranil parnasovsko ljubezen do besedne igre in skrb za glasbene kvalitete verza. Simbolisti so še naprej občudovali moto Théophila Gautierja »umetnost zaradi umetnosti« in obdržali – in spremenili – parnasovsko razpoloženje ironične odmaknjenosti.Balakian, see above; see also Houston, introduction. Številni simbolistični pesniki, vključno s Stéphanom Mallarméjem in Paulom Verlainom, so zgodnja dela objavili v Le Parnasse contemporain, pesniški antologiji, po kateri je parnasovstvo dobilo ime. Toda Arthur Rimbaud se je javno norčeval iz uglednih parnasovcev in objavil skatološke parodije nekaterih njihovih glavnih avtorjev, vključno s Françoisom Coppéejem – napačno pripisanega samemu Coppéeju – v L'Album zutique.
Eden najbolj barvitih promotorjev simbolizma v Parizu je bil umetnostni in literarni kritik (in okultist) Joséphin Péladan, ki je ustanovil Salon de la Rose + Croix. Salon je gostil serijo šestih predstavitev avantgardne umetnosti, pisanja in glasbe v 1890-ih, da bi ponudil predstavitveni prostor umetnikom, ki v svojih delih sprejemajo spiritualizem, mistiko in idealizem. S Salonom je bilo povezanih več simbolistov.
Gibanje Simbolistični manifest
Jean Moréas je 18. septembra 1886 objavil Simbolistični manifest (Le Symbolisme) v Le Figaro.Jean Moréas, Un Manifeste littéraire, Le Symbolisme, Le Figaro. Supplément Littéraire, No. 38, Saturday 18 September 1886, p. 150, Bibliothèque nationale de France, Gallica Simbolistični manifest imenuje Charlesa Baudelaira, Stéphana Mallarméja in Paula Verlaina kot tri vodilne pesnike gibanja. Moreas je napovedal, da je simbolizem sovražen do »preprostih pomenov, deklamacij, lažne sentimentalnosti in stvarnega opisa« in da je njegov cilj namesto tega »obleči ideal v zaznavno obliko«, katere »cilj ni bil sam po sebi, ampak edini namen je bil izraziti ideal«.
Dejansko obstaja umetnost, tabele narave, dejanja človeških bitij, katerih fizične manifestacije se manifestirajo z eux-memi; to so razlogi, zakaj so navideznosti dovolj senzibilne, da predstavljajo svoje afinitete na podlagi idej primordiales. (Tako v tem umetniškem gibanju reprezentacije narave, človeških dejavnosti in vseh dogodkov v resničnem življenju ne stojijo same po sebi; so precej prikriti odsevi čutov, ki skozi svoje ezoterične povezave kažejo na arhetipske pomene.)Jean Moréas, Le Manifeste du Symbolisme, Le Figaro, 1886.
Na kratko, kot je zapisal Mallarmé v pismu svojemu prijatelju Henriju Cazalisu, »upodobiti ne stvari, ampak učinek, ki ga povzroči«.Conway Morris, Roderick "The Elusive Symbolist movement" – International Herald Tribune, 17 March 2007.
Leta 1891 je Mallarmé definiral simbolizem takole: »Imenovati predmet pomeni zatreti tri četrtine užitka pesmi, ki je sestavljen iz užitka ugibanja po malem; sugerirati je, to so sanje. To je popolna uporaba te skrivnosti, ki sestavlja simbol: postopoma priklicati predmet, da bi razkrili stanje duše ali, obratno, izbrati predmet in iz njega identificirati stanje duše, z nizom operacij dešifriranja. .. V poeziji mora biti vedno enigma.« Edward Hirsch (2017), The Essential Poets Glossary, Mariner Books. Page 314.
Michael in Erika Metzger sta med opisovanjem prijateljstva med francoskima simbolistoma Paulom Verlainom in Stéphanom Mallarméjem ter mladim in ambicioznim nemškim simbolističnim pesnikom Stefanom Georgeom, ki je kljubovalo vsesplošnemu protinemškemu čustvu in revanšizmu Belle Époque, pred prvo svetovno vojno zapisala: »Za simboliste je bilo prizadevanje za »umetnost zaradi umetnosti« zelo resna – skoraj sveta – funkcija, saj je lepota sama po sebi pomenila višji pomen onkraj nje same. V svojem končnem višjem stremljenju so Francozi simbolisti niso daleč od platonskih idealov dobrega, resničnega in lepega in ta idealistični vidik je bil nedvomno tisto, kar je Georgea pritegnilo veliko bolj kot esteticizem, bohemizem in navidezni nihilizem, tako pogosto površno povezan s to skupino.«Michael and Erika Metzger (1972), Stefan George, Twayne's World Authors Series. Page 21.
Tehnika
Simbolistični pesniki so želeli osvoboditi tehnike verzifikacije, da bi omogočili več prostora za fluidnost in kot taki so bili naklonjeni težnji k svobodnemu verzu, kot je očitno v pesmih Gustava Kahna in Ezre Pounda. Simbolistične pesmi so bile poskusi evociranja, ne pa predvsem opisovanja; simbolne podobe so bile uporabljene za označevanje stanja pesnikove duše. T. S. Eliot je bil pod vplivom pesnikov Julesa Laforgueja, Paula Valéryja in Arthurja Rimbauda, ki so uporabljali tehnike simbolistične šole,Untermeyer, Louis, Preface to Modern American Poetry Harcourt Brace & Co New York 1950 čeprav je bilo tudi rečeno, da je bil imagizem slog, ki sta ga sprejela tako Pound kot Eliot se je naročil. Sinestezija je bila cenjena izkušnja; pesniki so poskušali identificirati in zamešati ločene čute za vonj, zvok in barvo. V Baudelairovi pesmi Correspondences (ki omenja forêts de symboles ('gozdovi simbolov' in velja za preizkusni kamen francoskega simbolizma).Pratt, William. The Imagist Poem, Modern Poetry in Miniature (Story Line Press, 1963, expanded 2001).
Filozofija Schopenhauerjeva estetika je predstavljala skupne pomisleke s simbolističnim programom; oba sta se nagibala k temu, da je umetnost obravnavala kot kontemplativno zatočišče pred svetom sporov in volje. Kot rezultat te želje po umetniškem zatočišču so simbolisti uporabili značilne teme mistike in onostranstva, izostren občutek smrtnosti in občutek škodljive moči spolnosti, ki jo je Albert Samain označil za »sad smrti na drevesu življenje.«Luxure, fruit de mort à l'arbre de la vie... , Albert Samain, "Luxure", in the publication Au jardin de l'infante (1889) Mallarméjeva pesem Les fenêtresStéphane Mallarmé, Les fenêtres jasno izraža vse te teme.
Simbolisti in dekadentje Simbolistični slog so pogosto zamenjevali z dekadentnim gibanjem, ime, ki izhaja iz francoskih literarnih kritikov v 1880-ih, kar kaže na to, da so bili pisci samovšečni in obsedeni s tabu temami. Medtem ko je nekaj piscev sprejelo ta izraz, se ga je večina izogibala. Manifest Jeana Moréasa je bil v veliki meri odgovor na to polemiko. Do poznih 1880-ih sta bila izraza simbolizem in dekadenca razumljena kot skoraj sinonima.David Schimmelpenninck van der Oye, Russian orientalism: Asia in the Russian mind from Peter the Great to the emigration, New Haven: Yale UP, 2010, p. 211 (online). Čeprav se lahko estetika slogov na nek način šteje za podobno, ostajata različna. Simbolisti so bili tisti umetniki, ki so poudarjali sanje in ideale; dekadenti so gojili précieux, okrašene ali hermetične sloge in morbidne teme.Olds, see above, p. 160. Tema dekadence Rimskega cesarstva je bila pogost vir literarnih podob in se pojavlja v delih mnogih pesnikov tistega obdobja, ne glede na to, katero ime so izbrali za svoj slog, na primer v Verlainovem Langueurju.Langueur, from Jadis et Naguère, 1884
V drugih medijih Vizualne umetnosti
Simbolizem v literaturi se razlikuje od simbolizma v umetnosti, čeprav sta si bila v mnogih pogledih podobna. V slikarstvu lahko simbolizem razumemo kot oživitev nekaterih mističnih teženj v romantični tradiciji in je bil blizu samozavestno morbidnemu in zasebnemu dekadentnemu gibanju.
Obstajalo je več precej različnih skupin simbolističnih slikarjev in vizualnih umetnikov, med katerimi so Paul Gauguin, Gustave Moreau, Gustav Klimt, Mikalojus Konstantinas Čiurlionis, Jacek Malczewski, Odilon Redon, Pierre Puvis de Chavannes, Henri Fantin-Latour, Gaston Bussière, Edvard Munch, Fernand Khnopff, Félicien Rops in Jan Toorop. Simbolizem v slikarstvu je bil geografsko še bolj razširjen kot simbolizem v poeziji in je vplival na Mihaila Vrubla, Nikolaja Roeriha, Viktorja Borisova-Musatova, Martirosa Sarijana, Mihaila Nesterova, Léona Baksta, Eleno Gorohovo v Rusiji, pa tudi na Frido Kahlo v Mehiki, Elihu Vedder, Remedios Varo, Morris Graves in David Chetlahe Paladina v Združenih državah Amerike. Auguste Rodin včasih velja za simbolističnega kiparja.
Simbolistični slikarji so uporabljali mitološke in sanjske podobe. Simboli, ki jih uporablja simbolizem, niso znani emblemi mainstream ikonografije, temveč močno osebne, zasebne, nejasne in dvoumne reference. Simbolizem v slikarstvu, ki je bolj filozofija kot dejanski slog umetnosti, je vplival na sodobni slog Art nouveau in Les Nabis.
Glasba Simbolizem je nekoliko vplival tudi na glasbo. Številni simbolistični pisci in kritiki so bili zgodnji navdušenci nad glasbo Richarda Wagnerja,Jullian Phillipe, The Symbolists, 1977, p. 8 navdušenega bralca Schopenhauerja.
Simbolistična estetika je vplivala na dela Clauda Debussyja. Njegov izbor libretov, besedil in tem izhaja skoraj izključno iz simbolističnega kanona. Skladbe, kot so njegove uglasbitve Cinq poèmes de Charlesa Baudelaira, različne umetniške pesmi na Verlainove pesmi, opera Pelléas et Mélisande z libretom Mauricea Maeterlincka in njegove nedokončane skice, ki ilustrirajo dve Poejevi zgodbi, Hudič v zvoniku in Padec iz hiše Usher, vse kaže, da so na Debussyja močno vplivale simbolistične teme in okusi. Njegovo najbolj znano delo, Prélude à l'après-midi d'un faune (Favnovo popoldne), je navdihnila Mallarméjeva pesem L'après-midi d'un faune.