Sefardski Judje ali Sefardi (iz hebrejščine ספרדים, «Judje iz Španije»), so Judje, ki so živeli v Španiji do leta 1492 ter vsi njihovi potomci, ki živijo na Iberskem polotoku ali drugih koncih sveta, vendar ostajajo povezani s špansko kulturo.
thumb|right|Branje Tore
Danes sefardsko skupnost sestavlja okoli dva milijona članov, največji delež le-teh prebiva v Izraelu, Franciji, Združenih državah Amerike, Turčiji in Argentini. Sefardske skupnosti prav tako lahko najdemo v Kanadi, Nizozemskem, Italiji, Srbiji, Bosni in Hercegovini, Maroku, Alžiriji, Tuniziji, Kubi, Mehiki, Gvatemali, Hondurasu, Nikaragvi, Kostariki, Panami, Venezueli, Kolumbiji, Ekvadorju, Peruju, Braziliji in Čilu.
Številčno najmočnejša sefardska skupnost v bližini Slovenije je bila v Sarajevu, kjer je med skupno 70 000 prebivalci Sarajeva živelo 10 000 Sefardov. Danes v mestu živi nekaj sto Sefardov. Na Hrvaškem sefardska skupnost šteje do nekaj sto pripadnikov. V Dubrovniku je najstarejša sefardska sinagoga na svetu. V Sloveniji živi do nekaj deset sefardskih Judov.
V 19. stoletju se je termin Sefard uporabljal tudi za vse judovsko, ki ni bilo aškenazovskega izvora (Aškenazi so bili Judje nemškega, srednjeevropskega ali ruskega izvora). V to klasifikacijo so tako spadali tudi Judje arabskega izvora, iz Perzije, Armenije, Gruzije, Jemna ter Indije, ki pa niso imeli nobene povezave z ibersko kulturo, po kateri so poznani Sefardi. Razlog, da se je uporabljal ta termin, je bil v podobnostih v cerkvenem obredu in izgovarjavi hebrejščine, ki so si jo delili Sefardi z ostalimi prej omenjenimi ljudstvi (ki pa so jasno različne od cerkvenih obredov in izgovarjave Aškenazev).
Judje so ustvarili napredne skupnosti v večini španskih mest. Izpostavimo lahko skupnosti v mestih: Ávila, Burgos, Córdoba, Granada, Jaén, León, Málaga, Segovia, Sevila, Soria, Toledo, Tudela, Vitoria in Calahorra. V času Aragonske krone so bile pokrajine Zaragoza, Gerona, Barcelona, Tarragona, Valencija in Palma de Mallorca ene izmed najbolj razvitih. V nekaterih skupnostih so v glavnem živeli le Judje.
Na Portugalskem, kjer ima korenine veliko slavnih sefardski družin so se razvile aktivne skupnosti v Lizboni, Evori, Beji in v regiji Trás-os-Montes.
Izvor in uporaba termina Sefard
Sefarad (v hebrejščini, ספרד) je biblijsko ime, ki ga judovska tradicija povezuje z Iberskim polotokom. Tako se v hebrejskem jeziku beseda Sefarad nanaša na vse kar je povezano s Španijo in Portugalsko. Zdi se, da se identifikacija pojma Sefarad in Iberskega polotoka ni zgodila v srednjem veku, temveč po izključitvi Judov leta 1492. Hebrejski termin Sefarad in španska beseda sefardí se bolj pogosto začneta uporabljati od konca 20. stoletja naprej. Le-ta se nanaša na Iberski polotok in Jude, ki so bili tam rojeni ter njihove kasnejše potomce.
Judje na Iberskem polotoku do izgona leta 1492 Prve skupnosti thumb|245px|Ulica v judovski četrti, Gerona, Španija. thumb|245px|Kip Maimónidesa v Córdobi. Feničanski prstan iz 7. stoletja pr. n. št., najden v Cádizu s paleo-hebrejskimi oznakami in amfora na kateri sta dva hebrejska simbola iz 1. st., najdena na Ibizi, so le nekateri izmed dokazov za zgodnjo prisotnost Judov na Iberskem polotoku. Skupnost Judov na današnjem španskem ozemlju se je povečala med punskimi vojnami (218-202 pred n. št.), ko se je Rimski imperij polastil Iberskega polotoka. Judovsko prebivalstvo je začelo naraščati nekaj stoletij kasneje, kot posledica osvajanja Judeje s strani rimskega generala Tita Flavija pod poveljstvom cesarja Vespasiana. Ocenjuje se, da je se je v rimski Hispaniji v prvih desetletjih diaspore naselilo okoli 80 000 ljudi iz Palestine. Ta številka se je kasneje še znatno povečala.
Vizigotska Hispanija Vizigoti sprva niso kazali nobenega interesa, da bi preganjali Jude. Lahko so živeli mirno življenje, imeli politične in meščanske pravice, dovoljeno jim je bilo opravljati poklice v javnem sektorju. Preobrat se je zgodil, ko je kralj Recaredo I. za svojo uradno vero izbral krščanstvo. Sklical je Tretji koncil v Toledu, kjer je sprejel protijudovske zakone. Začelo se je obdobje preganjanja, izolacije in zavračanja Judov. Prav tako se v tem času oblikujejo tudi prve aljame in judovske četrti. Aljama v kastiljščini pomeni skupnost Judov in Mavrov na določenem ozemlju v srednjem veku.
Al-Ándalus, Mavrska Iberija oz. Islamska Iberija Po smrti zadnjega vizigotskega kralja Rodriga, se je skoraj celotna Španija preoblikovala v arabski kalifat, imenovan Al – Ándalus oziroma Mavrska Iberija. Pri osvojitvi polotoka so Muslimanom pomagali Judje. Le-ti so jih sprejeli z navdušenjem, saj so jih rešili iz težkega položaja v času vizigotske Kraljevine iz Toleda.
Od leta 711 so se judovske četrti povečevale po velikosti in številu po celotnem polotoku. Zmaga berbera Táriqa ibn Ziyada je zagotovila boljše pogoje za njihovo življenje. O religioznih odnosih med Muslimani in Judi govori tudi muslimanska sveta knjiga Koran, ki navaja, da morajo biti odnosi do Judov tolerantni in prijateljski. Judje so bili naslovljeni z imenom »Ljudstvo ali ljudje knjige« in so jih smatrali za vernike, ki so živeli v skladu z Božjo besedo ter jih tudi imenovali za svoje božje brate.
Andaluzijska judovska skupnost je bila v tem obdobju največja, najbolje organizirana in najbolj kulturno napredna. Številni Judje iz drugih evropskih držav in držav z arabsko prevlado so se preselili v Al Ándalus, kjer so se vključili v obstoječo skupnost in jo obogatili v vseh pogledih. Mnogi od njih so sprejeli arabski jezik in zasedli mesta na visokih vladnih položajih, v finančnih ali trgovskih dejavnostih. Islam je prepovedoval Muslimanom, da se ukvarjajo s finančnimi dejavnostmi. Prav tako je podobno veljalo za Kristjane, ki so menili, da je ta dejavnost bogokletna. To je pomenilo, da so Judje pridobili delovna mesta blagajnikov, pobiralcev davkov, menjalcev in posojevalcev denarja.
Pod islamsko oblastjo je hebrejska kultura na polotoku dosegla svojo največjo slavo. Judje so uspešno gojili umetnost, znanost, medicino, astronomijo in matematiko. Največji pa je bil prispevek k verskim študijam in filozofiji. Izstopajo nekatera imena, kot so cordobski rabin Moshé ibn Maimón, poznan kot Maimónides, ki se je od ostalih razločeval po svojih prispevkih k medicini in filozofiji. Njegova dela kot so Guía de perpeljos in komentarji k Teshuvotu, so znatno vplivali na nekatere cerkvene zdravnike, predvsem na Tomaža Akvinskega.
Na področju matematike se jim pripisuje uvedba in uporaba indoarabskih številk v zahodni Evropi, Azraquel de Sevilla napiše izčrpno študijo o teoriji enačb Diofanta iz Aleksandrije, medtem ko Abenezra iz Calahorre piše o posebnostih cifer (1-9) v Sefer ha-Eshad, razpravo o aritmetiki v Sefer ha-Mispad in izdela astronomske table. Že leta pred rekonkvisto je Juan Seviljski prevedel velik del algebre Mohammeda al-Khwarismija, ki so jo kasneje uporabljali matematiki kot so Niccolo Tartaglia, Gerolamo Cardano in François Viète.
V andaluzijskem stilu je bila v Toledu zgrajena Sinagoga del Tránsito (de Samuel Ha-levi), ki je bila najboljši primer judovske arhitekture tistega obdobja, prav tako kot sinagoga v Córdobi.
Kljub uspehu je bila Judovska skupnost v tem času podvržena tudi zaporednim pogromom s strani Muslimanov. Izpostaviti je potrebno masaker v Granadi leta 1066 ter preganjanje pod oblastjo Almoravidov in Almohadov, ki je najverjetneje zdesetkalo judovske četrti. Številne družine so pobegnile na krščanska ozemlja, predvsem v Kraljevino Toledo.
Izgon z Iberskega polotoka
Sefardski Judje so bili na udaru krščanske vere in njenih voditeljev celotno 15. stoletje. Slabšanje položaja, inkvizicija in preganjanja so vplivala na njihovo dokaj dobro življenje v Španiji, ki so jo dojemali kot svojo domovino. Ob preganjanjih so raje prestali krst in se spreobrnili ter prestopili v krščanstvo, kar je pomenilo, da lahko ostanejo v svoji domovini. Dokončen izgon Judov iz Španije, ki se je zgodil leta 1492, je bil projekt španske inkvizicije, ki jo je vodil Tomás de Torquemada. Slednji je verjel, da kakor dolgo bodo Judje ostali v Španiji, tako dolgo bodo vplivali na nove kristjane, kot so imenovali Jude, ki so se pokristjanili in prestopili v krščansko vero.
Kralja Ferdinand in Izabela sta leta 1492 v Granadi podpisala dekret, ki je navajal, da se morajo Judje izseliti ali pokristjaniti. V tem kratkem času so bili prisiljeni zapustiti svoje domove, službe in sorodnike. Prodali so svoje imetje pod povprečnimi cenami in se odpravili na pot ali pa sprejeli krščansko vero kot svojo edino. Iz države jim je bilo prepovedano odnesti zlato, denar in srebrnino.
Sefardska diaspora Zaradi prisilnih pokristjanjevanj leta 1391 in nato še izgona se je začela oblikovati sefardska diaspora. Njena značilnost je bila, da so Sefardi ohranili svoj jezik ladino. Sefardske skupnosti so živele ločeno od ostalih judovskih skupnosti vse do druge svetovne vojne.
Izgoni in pregoni so potekali v različnih smereh. Tisti Judje, ki so prej živeli v Kastiliji so bežali na Portugalsko. Iz Aragonije in Navarre so se naselili v severni Afriki, Italiji in Osmanskem cesarstvu. Po ediktu pregona iz Portugalske leta 1497 je sledil še enak edikt za Navarro leta 1498. Judje so zlorabe trpeli tudi v severni Afriki, zato se je veliko beguncev po izgonu Vrnilo nazaj, in sicer po letu 1492, ter sprejelo krščansko vero. S tem so tudi postali novi kristjani. Judje, ki se niso želeli spreobrniti v krščanstvo pa so iz Portugalskega kraljestva odšli na sever Evrope (Velika Britanija ali Flandrija).
Bolje se je godilo tistim, ki so prečkali današnjo Italijo in se preselili na območja Otomanskega cesarstva, severne Afrike, Bližnjega vzhoda in Balkana. Sultan Bajazid II. je ukazal naj jih ljudje sprejmejo odprtih rok. Ob neki priložnosti je celo dejal »Tega, ki ga imenujete za kralja, ki je pustil obubožati svoje države, da bi obogatil moje?« Isti sultan je omenil veleposlaniku, ki ga je poslal Karel V. »da je zelo vesel, da so izgnali Jude iz Kastilije, saj so s tem izgnali bogastvo.«
Poleg svoje vere ohranili tudi navade svojih prednikov in še posebej so do današnji dni ohranili uporabo španskega jezika. Jezik, ki ni več takšen kot se je govoril v Španiji iz 15. stoletja, saj se je spreminjal skozi čas. Sefardi nikoli niso pozabili na zemljo svojih prednikov, vendar pa so do nje gojili mešana čustva. Po eni strani so čutili zamero, zaradi tragičnih dogodkov iz leta 1492, po drugi pa nostalgijo izgubljene domovine. Tekom sefardske diaspore so se razvila pomembna mesta in hkrati pomembna judovska središča: Amsterdam,Safed, Carigrad, Solun in London.
Jezik ladino Ladino je jezik, ki je znan tudi pod imenom judovska španščina, ki so ga izoblikovali Judje v svojih začetkih na španskih tleh. Ladino se je začel še bolj uporabljati v času po njihovem izgonu leta 1492. Kasneje se jezik ni več razvijal, ampak so samo nadaljevali z njegovo uporabo na območjih, kamor so se preselili. Omenjen jezik, se v osnovi naslanja na besedišče in slovnico iz 14. in 15. stoletja. Dlje od Španije kot so odšli, manj se je jezik razvijal. Tisti, ki so odšli v Amsterdam, Združeno kraljestvo in Italijo, so še vedno ohranjali ladino in so bili v stiku s Španijo. V Osmanskem cesarstvu pa so jeziku dodajali hebrejske, arabske, grške in turške besede. Le-ta je postal skoraj neprepoznaven v primerjavi z osnovnim ladino jezikom. Orientalska različica ladino jezika se je uporabljala v predelih Turčije, zahodna ladino različica pa v Grčiji, Makedoniji, Bosni in Hercegovini, Srbiji in Romuniji. Besedišče jezika je vezano na veliko arhaičnih besed, ki se jih v moderni španščini ne uporabljajo več. Ladino jezik v današnjem času uporablja še okoli 100 000 Sefardov, ki večinoma živijo v Izraelu, še vedno pa ga je možno najti tudi med skupnostmi v Grčiji, Turčiji ter celo v Latinski Ameriki. Oživljanje znanja jezika ladino je postalo zelo priljubljeno v ZDA, Izraelu, Sarajevu in Beogradu.
Sefardi v Otomanskem cesarstvu