Júlijske Álpe ali Júlijci (, ) so najobsežnejša in najvišja gorska skupina v Sloveniji. So v južnem in vzhodnem delu pogorja Alp in predstavljajo del Južnih apneniških Alp. Po SOIUSA razdelitvi sodijo v Vzhodne Alpe, sektor Južne Vzhodne Alpe, sekcija Julijske Alpe v širšem smislu.Marazzi, Sergio (2012). SOIUSA - Suddivisione orografica internazionale unificata del Sistema Alpino , www.fioridimontagna.it Ležijo v severozahodni Sloveniji in v severovzhodni Italiji, ime pa so posredno dobile po Gaju Juliju Cezarju oziroma po rimski naselbini Forum Iulii, ki je ležala v bližini današnjega Čedada. So edino slovensko gorstvo, kjer višine presegajo 2600 metrov. Njihov najvišji vrh, ki je obenem tudi najvišji vrh Slovenije, je Triglav z 2864 metri, drugi po višini pa je italijanski Montaž ali Špik nad Policami (2753 m) v zahodnem delu Julijcev, sledi Škrlatica (z 2740 m drugi najvišji vrh v Sloveniji). Večina Julijskih Alp v Sloveniji je vključena v Triglavski narodni park. Julijske Alpe so od leta 2003 v sklopu Unescovega programa »Človek in biosfera« razglašene za biosferni rezervat.UNESCO MAB
Obseg thumb|right|Dolina potoka Male Pišnice v Julijskih Alpah Po površini merijo okrog 4400 km² (večji del v Sloveniji, manjši v Italiji) in obsegajo območje med dolino Save in Kanalsko dolino. Na jugu jih omejujejo Stol (1673 m), Baška grapa ter Jelovica, ki je še del Julijskih Alp.
Geološka zgradba Gradijo jih mezozojske morske usedline, večinoma 200 mil. let stari triasni in nekoliko mlajši (180 mil. let) jurski apnenci in dolomiti. Zato so stene strme, vrhovi in grebeni pa zobčasti. Skladi apnenca in dolomita so debeli tja do 2000 m. Močna alpidska orogeneza pred 30 milijoni let je povzročila, da so se mlajše kamninske plasti narivale nad starejše. Številni fosili nam pričajo, da je bilo tu včasih morje. Skladi so nagnjeni proti jugu, zato so južna pobočja po navadi manj strma kot severna.
Glavni masivi Julijskih Alp so zgrajeni predvsem iz wengenski skladov in dachteinskega apnenca. Lepi, vzporedno naloženi skladi so vidni predvsem na Kaninskih podih in v dolini Triglavskih jezer, kjer so vidne številen okamenele školjke, megalodonte. Na severnem obrobju so starejše kamnine, to so rdečkasti ali zelenkasti skrilavi werfenski skladi in rabeljske plasti temnosivih apnencev in skrilavcev. Nad dolinama Soče in Bače ter v Bohinju najdemo plasti iz jurskega obdobja. V okolici Tolmina in na Poreznu so volčanski apnenci iz mlajšega mezozoika. Zgodnji kredni apnenci v Soški dolini prehajajo v kraški svet Dinarskega gorstva.
V Soški dolini se apnenci končajo s flišnimi kamninami: laporji, peščenjaki in konglomerati iz eocena. V ledeni dobi, ki se je končala pred 10.000 leti je bilo v Alpah mnogo ledenikov, med njimi tudi v dolini Save in Soče. Ledeniki so brusili gorska pobočja, ustvarjali doline, gradili pragove, nanesli balvane in grušč in nasuli morene v doline. V holocenu in aluviju so zunanji vremenski vplivi povzročali tudi kemične spremembe površja, tekoče vode pa mehanske spremembe.
Zaradi delovanja notranjih zemeljskih sil, ki so dvigale Alpe, so nastali številni prelomi, ki so razkosali kamnite sklade. Posebej izrazit je Idrijski prelom, ki poteka v smeri severozahod-jugovzhod, ki je oblikoval dolino Idrijce in srednji del Soče.
Ledene dobe V pleistocenu, ki je trajal zadnja dva milijona let, je zaradi močnih ohladitev nastopilo obdobje ledenih dob. V visokogorju so nastali ledeni pokrovi, od katerih so se proti dolinam odcepili posamezni ledeniki. Med njimi sta bila najdaljša bohinjski in soški, slednji je bil dolg kar 80 km in je segal do Mosta na Soči. Obsežni ledeniki so z izjemno težo brusili podlago in razširili ter poglobili rečne doline. Tako so nastale značilne ledeniške doline z obliko črke U. Ledeniki so odložili veliko morenskega gradiva, ki ga imamo kot dokaz za dolžino ledenika. Odložili so tudi ogromne skale-balvane, ki jih najdemo v vseh ledeniških dolinah. Ledeniki so ustvarili kotanje, v katerih so nastala ledeniška jezera. V dolina sta Blejsko in Bohinjsko jezero, v visokogorju pa Kriška, Sedmera jezera in Krnsko jezero. Danes se je v Julijskih Alpah ohranil Triglavski ledenik, ki pa je verjetno mlajšega nastanka, iz »male ledene dobe« med 14. in 19. stoletjem. Do danes se je močno zmanjšal, čeprav se je površina zadnji 2 leti zaradi malce hladnejših temperatur in obilo snega povečala na približno 2,5 ha.
Razčlenjenost
Četudi so Julijske Alpe v celoti enotna, zaključena gorska skupina, jih globoke prečne doline in prelazi razčlenjujejo na posamezne podskupine. V glavnem se gorovje deli na dva dela: Vzhodne Julijske Alpe in Zahodne Julijske Alpe. Veliko obsežnejši vzhodni del leži skoraj v celoti na ozemlju Slovenije, od Zahodnih Julijcev pa sega čez slovensko-italijansko mejo le polovica Kaninske skupine, najlepši del Zahodnih Julijskih Alp - skupina Viša in Montaža pa leži v Italiji. Med prelazi so pomembni Vršič, Predel, Učja in prelaz Na Žlebeh v zahodnem delu Julijcev.
Skupine thumb|300px|right|Zahodne Julijske Alpe z Višem in Montažem Julijske Alpe se delijo na več gorskih skupin:
Triglavska skupina se nahaja v vzhodnem delu vzhodnih Julijcev. Najvišji vrh je Triglav s 2864 m. Skupina predstavlja najvišje območje Julijskih Alp, saj precej vrhov presega 2500 m. Na severno-vhodnem pobojčju Triglava se nahaja Triglavski ledenik. Na severu in zahodu se skupina končuje s Triglavsko severno steno ki se spušča proti dolini Vrata, prelazu Luknja in dolino Zadnjico. Na jugu pa sega do Bohinja. Sestavni del te skupine je tudi Pokljuka.
Bohinjska skupina, znana kot Bohinjske gore, je južno od Bohinja. Greben se vleče od vzhoda proti zahodu. Vrhovi so najnižji izmed vseh skupin. Najvišja točka je 2398 m visok vrh v Velikem Špičju, ki se nahaja na skrajnem severno-zahodnem delu skupine.
Krnska skupina je nad dolino Soče. Na vzhodu se navezuje na Bohinjsko skupino. Najvišji vrh je Krn z 2245 m. Med prvo svetovno vojno so se odvijale pomembne bitke na Soški fronti.
Kaninska skupina je vzhodna skupina zahodnih Julijcev. Najvišji vrh je Visoki Kanin z 2587 m. V skupini je veliko kraških pojavov npr. brezen, ki so globoka prek 1000 m, jam in drugih kraških pojavov. Zaradi bližine morja pade v Kaninskem pogorju največ padavin v Sloveniji, kar se odraža tudi v debelini snežne odeje, ki pogosto preseže 7 m.
Viš in Montaž, skupina, ki je v celoti v Italiji. Najvišji vrhova sta Montaž (2754 m) in Viš (2666 m). Vrhovi in grebeni so prepadni in nazobčani. Je najbolj zahodna skupina Julijcev, ki se na zahodu končajo z dolino reke Tilment.
Jalovec in Mangart, ogromni gori ki se skoraj 2000 m dvigata nad ledeniškimi dolinami, kot sta Tamar in Trenta. Najvišja vrhova sta Mangart (2678 m) in Jalovec (2645 m). Severna ostenja, še posebej Mangarta so tehnično izredno zahtevna. Lažji, vendar še vedno zahteven dostop je z južnih strani. Na vhodu se navezuje na skupino Razor in Prisojnik, na jugu pa na kaninsko skupino. Na severu jo omejuje Zgornjesavska dolina.
Razor in Prisojnik je skupina vpeta med skupino Jalovca in Mangarta, Martuljško skupino in Triglavsko skupino. Najvišja vrhova sta Razor (2601 m) in Prisojnik (2547 m). Omejujejo jo dolina Trenta, Zadnjica, prelaz Vršič, Krnica in Vrata.
Martuljška skupina, ena mogočnejših skupin v Julijcih, se ponaša z mnogimi vrhovi, visokimi čez 2600 m, izjemno težkimi dostopi do vrhov, divjino in gozdovi. Najvišji vrh je Škrlatica (2740 m), Visoki Rokav (2646 m), Oltar (2621 m), Ponce (2602 m). Le na Škrlatico in Špik vodi markirana plezalna pot, ostali vrhovi in stene so neoznačene in nezavarovane. Na jugu se konča z Vrati, na severu in vzhodu pa z Zgornjesavsko dolino.
Vrhovi Vzhodne Julijske Alpe thumb|300px|right|Triglav z Debele peči Številni vrhovi presegajo 2000 m. n. v, vendar so večinoma le sestavni del dolgih grebenov ali pa so le predvrh glavnih vrhov. Pomembni vrhovi iztopajo po višini in mogočnosti. Vzhodne Julijske Alpe na vzhodnih robovih obdajajo visoke planote Pokljuka, Mežakla in Jelovica. Glavni vrhovi v Vzhodnih Julijskih Alpah, urejeni po višini, so: Triglav (2864 m); najvišja gora in simbol Slovenije Škrlatica (2740 m); druga najvišja slovenska gora Mangart (2679 m) Jalovec (2645 m); simbol Planinske zveze Slovenije Razor (2601 m) Kanjavec (2569 m) Prisojnik (2547 m) Špik (2472 m) Krn (2244 m); prizorišče številnih bojev soške fronte
Zahodne Julijske Alpe Zahodne Julijske Alpe so površinsko precej manj obsežne kot Vzhodne. Ležijo večinoma v Italiji, v Slovenijo segajo le deli Kaninske skupine. Glavni vrhovi so: Montaž (Jôf di Montasio) (2753 m), drugi najvišji vrh Julijskih Alp Viš (Jôf Fuart) (2666 m) Visoki Kanin (2587 m)
thumb|center|800px|Pogled z Mangrta proti vzhodu (od leve proti desni so vidni Ponca, Špikova skupina, Mojstrovka, Škrlatica, Razor, Prisank, Travnik, Triglav, Kanjavec, Jalovec (v ospredju), Lepo špičje, ...
Doline right|thumb|Dolina Krme z Jerebikovca Julijske Alpe skoraj iz vseh strani obkrožajo velike in globoke rečne doline, ki tudi zaokrožujejo njihov obseg. Na severu Julijce omejuje Zgornjesavska dolina v Sloveniji in Kanalska ob reki Beli v Italiji. Bela se nato kmalu zlije v Tilment in ta reka predstavlja tudi zahodno mejo Julijcev. Proti jugovzhodu pa Julijske alpe omejujejo doline slovenskih rek Soče, Bače in Selške Sore.
Globoko v osrčje Julijcev seže tudi več stranskih dolin, kot so Vrata, Kot, Krma, Planica, Tamar, ki so jih v času ledenih dob (pleistocen) preoblikovali ledeniki. Take doline se po navadi končajo z ledeniško krnico, nad katero se pnejo navpične stene proti visokim vrhovom.
Doline so pogosto odmaknjene od večjih naselij in zato večinoma neposeljene, porašča pa jih smrekov gozd, višje tudi ruševje. Kljub neugodnim razmeram za življenje so se ljudje v preteklosti naselili v katero od teh dolin. Najbolj značilna dolina s Trentskimi »bajtami« je Trenta. Danes število prebivalstva močno upada, velik je tudi delež starega prebivalstva. Ena najlepših dolin pa je Dolina Triglavskih jezer, ki se začne na nadmorski višini kar 2000 m. Jezerca in mlakuže ter bogata flora in favna sta zaslužni, da je bilo to eno prvih zavarovanih območij v Sloveniji.
Vodovje V Vzhodnih Julijskih Alpah izvirata dve večji reki: Sava (črnomorsko povodje) in Soča (jadransko povodje). Zahodni Julijci svoje vode oddajajo največ Tilmentu, manjši del pa tudi Nadiži. Reke imajo največ vode zgodaj poleti, ko se začne taliti sneg v visokogorju.
V zatrepnih dolinah izvira veliko potokov, ki tečejo prek skalnih pragov ter tako ustvarjajo številne slapove, ki so zanimiva točka za turiste. V Julijskih alpah je tudi naš najmogočnejši slap Boka, visok 106 m in širok tudi 20 m. Drugi pomembni slapovi so še: slap Savica pod Komarčo, Peričnik v Vratih, Martuljški slapovi, Gregorčičev slap v Vrsnem, slapovi na potoku Frantarica in drugi.
Na nepropustnih tleh in tam kjer so ledeniški nanosi zajezili doline so nastala številna jezera. Med največjimi so Bohinjsko), Blejsko, Rabeljsko in Magartski (Belopeški) jezeri. V visokogorju pa (Triglavska jezera, Krnsko jezero, Kriška jezera, jezero na planini pri Jezero, ...). Jezer bi bilo prav gotovo več, vendar zaradi močne zakraselosti voda ponikne in nekje drugje zopet priteče na plan, kar pričajo tudi številna brezna, jame in celo ledene jame.
Reke v Julijskih Alpah so izdolble globoka korita ali vintgarje. Znana so: Vintgar pri Bledu, Mostnice v Stari Fužini, Soška korita, korita Koritnice, Mlinarice, Tolminke in druga.
Podnebje