Žužélke ali insékti (znanstveno ime Insecta) spadajo med členonožce (Arthropoda). So nevretenčarji, ki imajo okončine in telo sestavljeno iz členov. Značilnost žuželk je združevanje členov v tri jasno določene telesne regije - glavo, oprsje in zadek. Oprsje je sestavljeno iz treh delov, iz vsakega od njih izrašča po en par nog. Praviloma jih imajo torej šest. Poleg tega imajo skoraj vse žuželke na oprsju tudi krila in so edini nevretenčarji, ki lahko letijo. Primitivni členonožci, predniki današnjih žuželk, so živeli že pred 600 milijoni let. Ti so bili prve živali, ki so prišle živet na kopno. Žuželke so poselile praktično vse dele sveta, čeprav se jih je le malo prilagodilo na življenje v morju, kjer prevladujejo raki (Crustacea). Poznamo okrog 925.000 vrst, kar je več kot polovica vseh znanih vrst živih bitij, vseh skupaj pa naj bi jih po novejših ocenah bilo med 6 in 10 milijoniWolosz T.: How many species? Pridobljeno oktobra 2006. . Ocenjujejo, da žuželke presegajo po številčnosti ljudi v razmerju 2×108:1, kar pomeni, da pride na enega človeka 200 milijonov žuželk.
Z žuželkami se znanstveno ukvarja entomologija, panoga zoologije. Predpono entomo- (iz grščine : entomon – žuželkaentomo- definition. Free Online Dictionary. ) uporabljamo tudi za druge pojme, povezane z žuželkami.
Zgradba telesa right|300px|thumb|Anatomija žuželk A- glava B- oprsje C- zadek 1. tipalnica 2. oceli (spodnji) 3. oceli (zgornji) 4. sestavljene oči 5. možgani (možganski gangliji) 6. protoraks (predprsje) 7. hrbtna (dorzalna) arterija 8. traheje (vzdušnice; s stigmami) 9. mezotoraks (sredoprsje) 10. metatoraks (zaprsje) 11. sprednje krilo 12. zadnje krilo 13. srednje črevo (želodec) 14. srce 15. jajčnik 16. zadnje črevo (črevo, danka in zadnjik) 17. zadnjik (anus) 18. nožnica (vagina) 19. vrvičasta trebušnjača (trebušni gangliji) 20. malpighijeve cevke 21. tarsomera (tarzalni segment) 22. krempeljci 23. tarzus (stopalce) 24. tibija (golence) 25. femur (stegence) 26. trohanter (obrtec) 27. sprednje črevo 28. prsni (torakalni) ganglij 29. kolčki (coxa) 30. žleza slinavka 31. subezofagealni ganglij 32. obustni aparat So večinoma drobne živali. Njihovo velikost omejujejo oporne strukture (zunanji skelet), ki postajajo z večanjem telesa nesorazmerno težje, in neučinkovito krvožilje, ki pri večanju ni več sposobno zagotoviti dovoljšnega pritiska za dostavo hranilnih snovi do vseh celic v telesu. Najtežje znane žuželke so kobilice iz rodu Deinacrida z Nove Zelandije, ki tehtajo do 70 g, rekorder v dolžini pa je posnemalec vrste Phobaeticus chani s 357 mm telesne dolžine, ki z iztegnjenimi nogami meri preko pol metra. Najmanjša znana žuželka je osica vrste Dicopomorpha echmepterygis, ki v dolžino meri 0,139 mm.
Zaradi izjemne raznolikosti in številčnosti žuželk obstajajo praktično za vsako opisano lastnost mnoge izjeme.
Zunanja telesna zgradba Telo žuželk je izvorno členjeno na okoli 20 členov; členi med seboj niso enaki (t. i. heteronomno členjenje) in tvorijo tri jasno definirane telesne regije: glavo (šest), oprsje (trije) in zadek (enajst členov). Določeni členi so pri nekaterih skupinah zliti ali drugače razporejeni, zato je njihovo število lahko navidez drugačno. Zunanjo površino vsakega člena tvorijo štiri bolj ali manj gibljivo povezane plošče: na hrbtni strani tergum, na trebušni sternum in na vsaki strani po ena plevra. Vsaka izmed treh telesnih regij opravlja različne naloge.
Glava Skelet glave tvori pri večini žuželk jasno opazno kapsulo, ki obdaja mehko tkivo v notranjosti. Tu so skoncentrirana čutila in v notranjosti živčevje, glava pa predstavlja tudi vhod v prebavni trakt. Na sprednji zgornji strani je par sestavljenih oči in par tipalnic, med njima pa pogosto še tri enostavna očesca. Usta so na spodnji strani. Obustne okončine so prehranjevanju prilagojeni prvi trije pari okončin, ki se nahajajo ob strani ust; njihova oblika je izjemno raznolika glede na prehranjevalne navade.
Glava je pri večini žuželk grajena tako, da so usta usmerjena navzdol (hipognatna). Nekatere plenilske skupine žuželk imajo usta usmerjena naprej (prognatna glava), tiste, ki se prehranjujejo s sesanjem rastlinskih sokov (polkrilci), pa imajo usta usmerjena nazaj (opistognatna glava).
Oprsje Oprsje se uporablja za premikanje, saj so na njem noge (3 pari) in pri številnih vrstah tudi krila. Grajeno je iz treh členov – predprsja (protoraksa), sredoprsja (mezotoraksa) in zaprsja (metatoraksa). Iz vsakega izrašča par nog, ki so prav tako gibljivo členjene po določenem vzorcu. Iz oprsja izrašča koksa, njej sledijo obrtec (trohanter), stegence (femur), golence (tibija), predstopalce (pretarzus) in stopalce (tarzus). Stopalce je iz enega do petih členov. Tudi oblika nog je izjemno raznolika glede na način premikanja po podlagi.
thumb|220px|Krila metuljev prekrivajo barvne luske Žuželke so edini nevretenčarji, ki lahko letijo, kar bistveno pripomore k njihovi uspešnosti. Brez kril so le vrste iz podrazreda nekrilatih žuželk (Apterygota). Ostale žuželke imajo krila, čeprav so nekatere vrste lahko drugotno brez njih. Razlog za izgubo kril je način življenja, npr. zaradi zajedavstva. Prvi par kril je na sredoprsju, zadnji pa na zaprsju. Krila so ojačena z žilami, ki so gostejše v sprednjem delu krila. Sprednji par kril je lahko včasih usnjat, lahko pa tudi spremenjen v trde pokrovke. Zadnji par kril je lahko spremenjen v par kijastih utripač ali povsem manjka.
Zadek V zadku so prebavila, izločala in spolni organi. Grajen je iz 9 do 11 členov in se zaključuje s telzonom, ki ni pravi člen in je razvit le pri primitivnih skupinah ter pri embrijih. Lahko nosi par cerkov, ki imata čutilno vlogo, in pri redkih skupinah še neparni terminalni filum. Leglica je organ za odlaganje jajčec na koncu zadka pri samicah, ki lahko pri nekaterih skupinah presega dolžino telesa.
Organski sistemi Dihala Žuželke ne dihajo skozi usta, temveč prejemajo zrak skozi majhne odprtine ob strani oprsja in zadka, imenovane dihalnice (spirakli). Te vodijo v omrežje zračnih cevk, razvejanih v žuželkinem telesu, ki jih imenujemo vzdušnice oz. traheje. Urejene so podobno kot bronhiji v človeških pljučih – na začetku so enostavne cevke, ki se nato drevesasto razvejijo, končni izrastki vodijo do posameznih celic. Občasno se razširijo v zračne vreče. Plini se večinoma izmenjujejo pasivno, ob večjih potrebah po kisiku pa lahko žuželke dodatno vzpodbudijo tok zraka z ritmičnim krčenjem zadka.
Mnogo žuželk preživi vsaj del življenjskega kroga pod vodo (največkrat kot ličinke). V ta namen imajo lahko razvite ploščate izrastke kutikule s tanko steno, ki delujejo kot škrge.
Krvožilje Žuželke nimajo ven in arterij, ki bi kri vodile po telesu. Kri obliva organe v notranjosti telesa (t. i. odprto krvožilje). Poganja jo srce, dolga cev, ki poteka vzdolž žuželkinega hrbta (dorzalno) znotraj prvih devetih členov zadka. Njegovo funkcijo dopolnjujejo aorta in pomožne utripajoče strukture v različnih delih telesa. Ob krčenju potiska kri naprej, proti glavi.
Kri prenaša hranilne snovi, ione, hormone, ne prenaša pa kisika – to vlogo ima sistem vzdušnic. Zaradi odsotnosti hemoglobina je največkrat brezbarvna, lahko pa je rahlo zelenkasta ali rumenkasta; za ločevanje od vretenčarske krvi ji pravimo hemolimfa.
Prebavila in izločala Po sredini žuželkinega telesa potekajo njena prebavila. Tu se iz hrane vsrkavajo hranila. Različni deli prebavil so lahko različno diferencirani, glede na posebnosti pri prehranjevanju posamezne vrste. V splošnem so iz treh delov – sprednjega, srednjega in zadnjega črevesa. Notranjost sprednjega in zadnjega črevesa prekriva kutikula, ki jo žuželka ob levitvi odvrže in tvori novo.
V sprednji del se odpirajo žleze slinavke, lahko ima razširjen del (golšo) za shranjevanje hrane. Od srednjega črevesa ga loči zaklopka, ki ima lahko zobce za drobljenje trdnih delcev. V cevastem srednjem črevesu se dogaja večina prebave. T. i. peritrofična membrana ga deli v notranji in zunanji del, v vsakem so drugačni encimi za razgradnjo. Pri večini žuželk iz njega izraščajo slepi izrastki (cekumi), kjer poteka zadnja faza razgradnje hranljivih snovi in njihova absorpcija. Vloga zadnjega črevesa je izmenjava ionov za vzdrževanje ionskega ravnovesja ter izločanje odpadnih produktov prebave. Pri rastlinojedih žuželkah ga poseljujejo simbiontske bakterije, ki razgrajujejo celulozo. Za skladiščenje in pretvorbo hranilnih snovi je pri večini žuželk odgovorno maščobno telesce, grajeno pretežno iz založnih celic, ki pa ima lahko tudi vrsto drugih vlog, kot so sistemska imunost, regulacija presnove, sinteza rumenjaka za jajčeca in zavetje za simbionte. To tkivo je zlasti dejavno pred preobrazbo in med njo, ko skladišči in nato kontrolirano sprošča velike količine hranil, potrebnih za ta zahteven proces.
Izločala – malpighijeve cevke se odpirajo v prebavno cev na meji med srednjim in zadnjim črevesom. Njihovo število sega od 2 do 250. Za razliko od sesalčjih nefronov ne delujejo po principu filtracije, temveč aktivnega izločanja. Odpadni dušik izločajo v obliki urične kisline, kar je ena od prilagoditev za varčevanje z vodo.
Živčevje Žuželkino živčevje je razmeroma preprosto, ima obliko lestvičaste trebušnjače – v vsakem telesnem členu je par ganglijev, ki sta med seboj prečno povezana, vzdolžno pa s pari v sosednjih členih. Možgani so nastali z zlivanjem prvih treh parov ganglijev v glavi, preostali trije pa so zliti v t. i. podžrelni ganglij. Poleg možganov opravljajo veliko nadzornega dela tudi gangliji drugje v telesu. Vsak od njih je odgovoren za nadzor določenega dela telesa. Tako gangliji v glavi nadzorujejo obustne okončine in sprejemajo podatke od čutil, tisti v oprsju pa letalne mišice in mišice nog. V oprsju so trije pari ganglijev, v zadku pa osem, ki so lahko pri posameznih vrstah nadalje zliti ali reducirani. thumb|220px|Glava kačjega pastirja z velikimi sestavljenimi očmi, tipalnicami in množico čutilnih dlak Čutila Prisotnost in razporeditev čutilnih organov sta odvisna od življenjskega okolja žuželk, ki narekuje njihovo uporabo oz. neuporabo.
Oči žuželk so dveh tipov: sestavljene oči so zgrajene iz omatidijev, vsako od katerih zaznava majhen del vidnega polja. V možganih se signali vseh čutnic sestavijo v sliko. Enostavnejši tip čutila za svetlobo so očesca, posamezni organi s preprostejšo zgradbo. Mnogo žuželk ima oba tipa oči, druge pa so povsem brez njih. Tipalnice imajo mišice le v začetnih členkih. So lahko zelo različnih oblik, na njih pa so čutnice za tip in voh. Še posebno dobro je razvit voh. Samci pogosto ne zaznavajo drugih vonjav, lahko pa na velike razdalje zaznajo vonj, ki ga oddajajo samice. Skoraj vse žuželke imajo tipalnice. Izraz čutilne dlake označuje široko paleto struktur, podobnih človeškim lasem, ki imajo pri žuželkah vlogo zaznavanja kemijskih in mehanskih dražljajev. Posebej številčne so na okončinah in okoli ust.
Razvoj thumb|left|Muhi trepetavki se parita med letom