Anu ali An je božansko poosebljenje neba, vrhovnega boga in prednika vseh božanstev starodavne mezopotamske religije. Za Anuja je veljalo, da je vrhovni vir vse oblasti nad drugimi bogovi in umrljivimi vladarji. V enem od besedil je opisan kot "tisti, ki vsebuje celotno vesolje". Poistovetili so ga s severnim ekliptičnim polom s središčem v ozvezdju Zmaj. S sinovoma Enlilom in Enkijem je tvoril najvišjo božansko triadi, ki je poosebljala tri pasove ozvezdij nebeškega oboka. V času najzgodnejših pisnih besedil so ga častili bolj redko. Častili so predvsem njegoveg sina Enlila, za najvišje božanstvo svojega panteona pa so skozi celo mezopotamsko zgodovino govorili, da poseduje anûtu, se pravi božansko moč. Anujeva primarna vloga v mitologiji je bila vloga praočeta Anunakov, glavnih božanstev sumerske religije. Njegovo primarno kultno središče je bil Uruk. V akadskem obdobju (okoli 2334-2154 pr. n. št.) je njegovo vlogo v Uruku prevzela kraljica nebes Inana.
Unujeva družica v najzgodnejših sumerskih besedilih je bila boginja Uraš, kasnejša boginja Ki, v akadskih besedilih boginja Antu, katere ime je ženska oblika imena Anu. Anu se na kratko pojavi v akadskem Epu o Gilgamešu, v katerem ga njegova hčerka Ištar (vzhodnosemitska različica Inane) pregovori, da ji da nebeškega bika, da bi ga poslala v napad na Gilgameša. Postranska posledica napada je bila Enkidujeva smrt.
V drugi legendi Anu ukaže umrljivemu junaku Adapi, naj zlomi krilo južnemu vetru. Ponudi mu hrano in vodo nesmrtnosti, kar Adapa zavrne, ker ga je Enki opozoril, da mu bo Anu ponudil hrano in vodo smrti. V starodavni hetitski religiji je Anu bivši vladar bogov, ki ga je strmoglavil sin Kumarbi, mu odgriznil spolovilo in rodil boga viharja Tešuba. Tešub je strmoglavil Kumarbija, maščeval Anujevo pohabljenje in postal novi kralj bogov. Zgodba je bila osnova za kasnejšo zgodbo o kastraciji Urana v Heziodovi Teogoniji.
Čaščenje thumb|250px|levo|Del pročelja babilonskega Ištarinega templja v Uruku, zgrajenega v kasitskem obdobju (okoli 1600-1155 pr. n. št.) okoli 1415 pr. n. št.Piveteau 1981, str. 16–17. Eanov tempelj v Uruku je bil sprva posvečen Anuju, kasneje pa Inani.Harris 1991, str. 261–278.
V mezopotamski mitologiji je bil Anu poosebljenje neba, najvišja sila,James 1963, str. 140. najvišji bogJames 1963, str. 23 ff. in tisti, "ki vsebuje celotno vesolje".Parpola 1993, str. 180, opomba 77. Poistoveten je bil s severnim ekliptičnim polom s središčev v ozvezdju Zmaj.Vv.Aa. 1951, str. 300–301. Njegovo ime pomeni "tisti v nebesih". Skupaj s sinovoma Enlilom in Enkijem (akadsko ElilStone 2016. in EaHorry 2016.) je tvoril troedini pojem božanskosti, v katerem je Anu predstavljal transcedentalno nerazločnost. Enlil je bil transcendentni, Enki pa imanentni vidik božanskosti.Saggs 1987, str. 191. Trije najvišji bogovi in trije deli neba so bili Anu (starodavni bog nebes), Enlil (Anujev sin, bog zraka in naravnih sil in vladar bogov) in Ea (dobrovoljni bog zemlje in življenja, ki je živel v največjih vodnih globinah). Babilonci so delili nebo na tri dele in jih imenovali po njih: ekvator in večino zodiaka je zasedala Anujeva cesta, severno nebo je bilo Enlilova cesta in južno nebo Eajeva cesta.Rogers 1998, str. 12. Meji cest sta bili na 17°S in 17°J.Rogers 1998, str. 16.
Anuja so kljub temu, da je bil najvišji bog,y Black & Green 1992, str. 30. častili bolj redko. V času, ko je nastala pisava, je bil najpomembnejši kult njegovega sina Enlila.Schneider 2011, str. 58.Kramer 1963, str. 118. Anujeva primarna vloga v sumerskem panteonu je bila vloga prednika. Najmočnejša in najpomembnejša božanstva v sumerskem panteonu so bili Anujevi potomci in v soproga Ki,Katz 2003, str. 403.Leick 1998, str. 8. znani kot Anunaki, kar pomeni "Anujevi potomci".Black & Green 1992, str. 34. Kateri bogovi so se šteli za njegove potomce, ni povsem jasno.Kramer 1963, str. 123. Mednje je verjetno spadalo "sedem bogov, ki so bili za to določeni": Anu, Enlil, Enki, Ninhursag, Nana, Utu, in Inana.Kramer 1963, str. 122–123.
Anujevo glavno kultno središče je bil Eajev tempelj (sumersko e2-anna; klinopisno 𒂍𒀭 E2.AN) v Uruku. Njegovo ime pomeni "nebeška hiša". Tempelj je bil prvotno posvečen Anuju, a se je kasneje pretvoril v primarno sedišče Inaninega kulta. Po posvetitvi Inani je, zgleda, postal tudi bivališče Inaninih svečenic.
Za Anuja je veljalo, da je vir vse zakonite oblasti. Bil je tisti, ki je imel pravico do vladanja bogovom in kraljem.Mark 2017. Napis, posvečen Sargonu Akadskemu, osvajalcu Sumerije in ustanovitelju Akadskega kraljestva, razglaša Anuja in Inano za vira njegove oblasti. Hvalnica iz zgodnjega 2. tisočletja pr. n. št. pravi, da "njegova beseda vlada poslušnemu spremstvu bogov".
Anujevo izvirno ime v sumerščini je An. Anu je semitska oblika tega imena.Pope 1955, str. 2.Clay 2006, str. 100–101. Anu se je istovetil tudi z zgodnejšim semitskim bogom Ilujem ali Elom. Anujeva in Enlilova vloga sta se pogosto prekrivali, zlasti v kasnejšem obdobju, ko je Anujev kult začel izginjati, Enlilov pa se je krepil. Še kasneje je Anuja v celoti nadomestil Enlil. Enlila je nazadnje nadomestil Marduk, nacionalni bog starodavnega Babilona. Anujeva moč se je kljub temu ohranila v arhaičnih frazah, ki so se uporabljale v omembah vladarja bogov. Za najvišjega boga panteona se je vedno reklo, da poseduje anûtu, kar dobesedno pomeni božansko moč. V babilonski molitvi Enûma Eliš bogovi častijo Marduka z vzklikanjem "Tvoja beseda je Anu!"
Četudi je bil Anu zelo pomembno božanstvo, je bila njegova čud pogosto dvoumna in nedoločena. V mezopotamskih umetniških delih se skoraj nikoli ne pojavlja in nima nobene znane počlovečene ikonografije. V kasitskem obdobju (okoli 1600—1155 pr. n. št.) in novoasirskem obdobju (911—609 pr. n. št.) se je Anu upodabljal z rogato kapo. Z Anujem se je včasih enačil amoritski bog Amurru. V selevkidskem obdobju (213-63 pr. n. št.) se je včasih istovetil z Enmešaro in Dumuzijem.
Družina Najzgodnejša sumerska besedila ne omenjajo, od kod je prišel in kako je postal vladar bogov. Njegova prevlada je preprosto nastala. V zgodnjih sumerskih besedilih iz 3. tisočletja pr. n. št. je Anujeva soproga Uraš. Kasnejša sumerska besedila to vlogo pripisujejo Ki, poosebljenju zemlje. Sumerci so verjeli, da je dež Anujevo seme,Nemet-Nejat 1998, str. 182. ki oplodi Ki, da rodi vse rastline na zemlji. V akadskem obdobju je Ki spodrinila boginja Antu, katere ime je verjetno ženska oblika imena Anu. Akadci so verjeli, da je dež mleko iz oblakov in teče iz Antujinih prsi.
Anu je običajno opisan kot "oče bogov", ki je imel med bogovi veliko svojih potomcev. Napisi iz Lagaša do poznega 3. tisočletja pr. n. št. imajo Anuja za očeta Gatumduga, Babe in Ninurte. V kasnejših besedilih se kot Anujevi sinovi omenjajo Adad, Enki, Enlil, Gira, Nana-Suen, Nergal in Šara, kot hčerke pa Inana-Ištar, Nanaja, Nidaba, Ninisina, Ninkarak, Ninmug, Ninibru, Ninsumun, Nungal in Nusku Njegova stvaritev so bili tudi demoni Lamaštu, Asag in Sebetu. V hetitski mitologiji je bil Anu sin Alaluja.Puhvel 1987, str. 25.Coleman & Davidson 2015, str. 19.
Mitologija Sumerci Sumerski mit o ustvaritvi sveta Glavni vir podatkov o sumerskem mitu o ustvatitvi sveta je v predgovoru epske pesnitve Gilgameš, Enkidu in podzemni svet,Gilgamesh, Enkidu, and the Netherworld. ETCSL. Oxford, UK: Oriental Institute, Oxford University. 1.8.1.4.Kramer 1961, str. 30–33. v katerem je kratek opis poteka ustvarjanja. Sprva je bilo samo prvobitno morje NammuKramer 1961, str. 37–40. Nammu je zatem rodil Ana (sumerska različica imena Anu) – nebo in Ki – zemljo. An in Ki sta se združila in Ki je rodila Enlila – boga vetra. Enlil je nato ločil Ana in Ki in vzel v svojo domeno zemljo, An pa nebo.Kramer 1961, str. 37–41.
Pri Sumercih je bil izraz An enakovreden izrazu "nebesa", zato pogosto ni jasno, za kateri pomen izraza gre.Levine 2000, str. 4.Leeming & Page 1996, str. 109. V sumerskem mitu o ustvarjenju sveta so plosko zemljo pokrivale tri kupole.Nemet-Nejat 1998, str. 180. Vsaka nebeška kupola je bila iz drugačnih draguljev. Najvišja in najbolj znanja je bila iz rdečkastih draguljev. Izven nje je bila prvobitna voda, znana kot Nammu. Njen spremljevalec (sukkal) je bil bog Ilabrat.
Inanini miti thumb|Izvirna sumerska Inanina in Ebihova glinasta tablica; Institut za orientalistiko Univerze v Čikagu
Inana in Ebih,Enheduanna. Inanna and Ebih (alt: Goddess of the Fearsome Divine Powers). ETCSL. Oxford, UK: Oriental Institute, Oxford University. 1.3.2. sicer znana kot boginja strahovitih božanskih moči, je 184 vrstična pesnitev, ki jo je v sumerščini napisala akadska pesnica Enheduana.Karahashi 2004, str. 111. Pesnitev opisuje soočenje Anove vnukinje Inane z goro Ebih v gorovju Zagros. An se na kratko pojavi v prizoru, ko ga Inana prosi, naj ji dovoli uničiti goro Ebih. An jo svari, naj gore ne napade, ona pa se na to ne ozira in jo poskuša uničiti.
Pesnitev Inana prevzame zapovedovanje v nebesih je izjemno razdrobljena, vendar pomembna, in govori o Inanini zmagi nad Eaninim templjem v Uruku. Začne se z Inaninim razgovorom z bratom Utujem, v katerem se Inana pritožuje, da Eanin tempelj v Uruku ni v njeni domeni in ga odločno zahteva zase. Besedilo je v nadaljevanju postane zelo razdrobljeno, zgleda pa, da Inana išče pot do templja čez težko prehodno močvirje, pri čemer ji ribič pomaga najti najboljšo pot. Inana na koncu sreča Ana, ki je šokiran zaradi njene predrznosti, a ji kljub temu prizna, da ji je uspelo in da je tempelj zdaj njen. Besedilo se konča s hvalnico, ki opeva Inanino veličino. Mit bi lahko predstavljal konec oblasti Anovih svečenikov v Uruku in prenos moči na Inanine svečenice.
Akadci thumb|right|Starodavni mezopotamski relief iz terakote z Gilgamešem, ki ubija nebeškega bika; bika je Anu dal svoji hčerki Ištar (IV. tablica Epa o Gilgamešu), ko je Gilgameš prezirljivo zavrnil njeno dvorjenjeDalley 1989, str. 80–82.
Ep o Gilgamešu V enem od prizorov v akadskem Epu o Gilgamešu, napisanem v poznem 2. tisočletju pr. n. št., Anujeva hčerka Ištar, vzhodnosemitski ekvivalent Inane, poskuša zapeljati junaka Gilgameša.Dalley 1989, str. 80. Ko Gilgameš njen poskus zavrne, odide jezna Ištar v nebesa in pove Anuju, da jo je Gilgameš osramotil. Anu jo vpraša, zakaj se mu pritožuje, namesto da bi se spopadla z njim. Ištar nato zaheva, da ji Anu da nebeškega bika in priseže, da bo vlomila vrata v podzemni svet in izpustila smrt, da bo požrla življenje, če ji ga ne da. Anu ji da nebeškega bika in Ištar ga pošlje v napad na Gilgameša in njegovega prijatelja Enkiduja.Dalley 1989, str. 81–82.
Mit o Adapi V Mitu o Adapi, prvič dokazanem v kasitskem obdobju, Anu opazi, da južni veter že sedem dni ne piha proti kopnemuMcCall 1990, str. 65. in vpraša svojega sukkala (svetovalca) Ilabrata, zakaj je temu tako. Ilabrat mu odgovori, da zaradi Adape, svečenika boga Ea (vzhodnosemitski ekvivalent Enkija) v Eriduju, ki je južni veter ustavil. Anu od Adape zahteva, da pride predenj na zagovor, Adapo pa Ea tik pred odhodom posvari, naj ne je ponujenih jedi in ne pije vode, ker je oboje zastrupljeno.McCall 1990, str. 65–66. Adapa po prihodu pred Anuja pojasni, da je južni veter ustavil zato, ker je med ribarjenjem za Ea južni veter povzročil vihar in potopil njegovo barko.McCall 1990, str. 66. Anujev vratar Dumuzi in Ningišzida sta spregovorila v Adapovo korist. Zagovora sta pomirila Anujev srd, da je ukazal, naj odnesejo zastrupljene jedi in vodo in namesto z njimi Adapu za nagrado postrežejo z jedjo nesmrtnosti. Adapa se je držal Enovega nasveta in jed zavrnil.