thumb|300px|Zemljevid Etiopije thumb|300px|Sestavljena satelitska slika Etiopije
Etiopija leži v Vzhodni Afriki, večinoma v Etiopskem višavju. To je v podlagi zgrajeno iz kristalastih skrilavcev in gnajsov ter prek njih odloženih mezozojskih apnencev in peščenjakov, te pa prekrivajo 300-3000 m debeli izlivi bazaltne lave (ok. 400.000 km²) iz terciarnega obdobja, ko se je začel ugrezati Veliki tektonski jarek. Na višavju prevladujejo širne visoke planote (2000–2500 m nad morjem.), vanje pa so reke zarezale do 2000 m globoke, neprehodne soteske; nad višavje se dvigajo bazaltni platoji in ugasli ognjeniki. Veliki tektonski jarek preseka višavje na dve enoti: višji zahodni del, ki se prek obsežnih hribovij spušča proti kotlini ob Belem Nilu, s približno 25 gorami, katerih vrhovi se dvigajo nad 4000 m, najvišja pa Ras Dashen na 4543 m, ter nižji vzhodni del, ki se proti jarku in Danakilski depresiji spušča s strmim, tektonsko dvignjenim robom proti jugu in jugovzhodu pa zlagoma prehaja v uravnano in nižje Somalsko višavje. Na skrajnem jugovzhodu je planota Ogaden na okoli 500 m nadmorske višine. Z izrazitimi strukturnimi stopnjami se spušča v nižjo Somalijo.
Severovzhodni del Etiopije obsega Danakilsko depresijo, razširjeni, tektonsko ugreznjeni del Velikega tektonskega jarka, ki se tu združi z Rdečemorskim tektonskim jarkom. Osrednji del je depresija in leži pod morsko gladino (jezero Asal, -116 m), na njenem dnu so številna slana jezera, delujoči ognjeniki in vroči izviri, kar priča o zelo živahnih tektonskih premikih, s katerimi se Somalski polotok ločuje od preostale Afrike.
Fizična geografija
Med dolino Zgornjega Nila in mejo Etiopije s Sudanom in Južnim Sudanom je območje povišanih planot, iz katerih se dvigajo različne planote in gore, ki sestavljajo Etiopsko višavje. Skoraj na vseh straneh se stene planot nenadoma dvigajo iz ravnin in tvorijo zunanje gorske verige. Višavje je tako jasno označena geografska delitev. V Eritreji poteka vzhodna stena te planote vzporedno z Rdečim morjem od Ras Kasarja (18° S) do zaliva Annesley (znanega tudi kot zaliv Zula) (15° S). Nato zavije proti jugu v Etiopijo in približno 600 km tesno sledi črti 40° V.
Približno 9° S je prelom v steni, skozi katerega reka Avaš teče proti vzhodu. Glavno območje na tej točki se giblje proti jugozahodu, medtem ko se južno od doline Avaš, ki je približno 1000 m pod gorovjem, vzpenja še en masiv v neposredni liniji proti jugu. To drugo območje pošilja verigo (gorovje Ahmar) proti vzhodu proti Adenskemu zalivu.
Dve glavni vzhodni verigi ohranjata vzporedno smer proti jugozahodu, s široko gorsko dolino vmes – v kateri je vrsta jezer – do približno 3° S, zunanji (vzhodni) robovi planote pa se še vedno držijo vzdolž črte 40° V. Južno pobočje planote je zelo nepravilno, vendar ima splošno smer severozahod in jugovzhod od 6° S do 3° S. Spregleda depresijo, v kateri je Turkansko jezero in – vzhodno od tega jezera – južno območje Debub Omo Zone (del večje regije imenovane Regionalna država Južne Etiopije).
Zahodna stena planote od 6° S do 11° S je izrazita in prepadna. Severno od 11° S se hribi obračajo bolj proti vzhodu in se bolj postopoma spuščajo v vzhodno sudanske savanske ravnice ob vznožju. Na svoji severni strani se planota terasasto spušča do ravni vzhodnega Sudana.
Vzhodno pobočje je najbolje definirano od teh zunanjih verig. Ima povprečno višino od 2100 do 2400 m in se na mnogih mestih dviga skoraj pravokotno iz ravnine. Ozke in globoke razpoke, skozi katere se spuščajo gorski hudourniki, ki se izgubijo v peščenih tleh eritrejske obale, omogočajo dostop do planote ali pa se izbere lažja pot skozi dolino Avaš. Ko premaga to skalnato pregrado, popotnik ugotovi, da se obdajajoče obzidje dviga le malo nad normalno raven planote.
Fizični vidik visokogorja je impresiven. Severni del leži večinoma med 10° in 15° S. Sestavljen je iz ogromne gmote arhajskih kamnin s povprečno višino od 2000 do 2200 m nad morsko gladino in je v globoki osrednji depresiji poplavljen z vodo jezera Tana. Nad planoto se dviga več nepravilnih in na splošno slabo definiranih gorskih verig, ki dosegajo višine od 3700 m do nekaj manj kot 4600 m. Številne gore so neobičajne oblike.
Značilnost dežele so ogromni kanjoni, ki jo delijo in so sčasoma nastali zaradi erozivnega delovanja vode. So doline rek, ki izvirajo na vzpetinah ali gorskih pobočjih, si urežejo pot v okoliške nižine. Nekatere doline so precej široke; v drugih primerih so nasprotne stene kanjonov oddaljene le dvesto ali tristo metrov in padajo skoraj navpično na tisoče metrov, kar predstavlja erozijo več sto tisoč kubičnih metrov trde kamnine. Eden od rezultatov delovanja vode je bil nastanek številnih izoliranih hribov z ravnimi vrhovi ali majhnih planot, znanih kot amba, s skoraj pravokotnimi stranicami.
Najvišji vrhovi so v pogorjih Simien in Bale. Simiensko gorovje leži severovzhodno od jezera Tana in doseže vrhunec na zasneženem vrhu Ras Dašen, ki ima nadmorsko višino 4550 m. Nekaj kilometrov severovzhodno od Ras Dašena sta gori Biuat in Abba Jared, katerih vrhovi so manj kot 100 metrov pod Ras Dašenom.
Gorovje Bale je od večjega dela etiopskega višavja ločeno z Velikim tektonskim jarkom, enim najdaljših in najglobljih brezen v Etiopiji. Najvišji vrhovi tega območja so Tullu Demtu, druga najvišja gora v Etiopiji (4377 m), Batu (4307 m), Čilalo (4036 m) in gora Kaka (3820 m).
Vzporedno z vzhodnim pobočjem so višine Biala, 3810 m, Mount Abuna Josef, 4190 m in Kollo, 4300 m, zadnja imenovana je jugozahodno od Amba Mariam. Med jezerom Tana in vzhodnimi griči sta gori Guna, 4210 m in Uara Sahia, 3960 m. V gorovju Čoka v Misrak Godžamu gora Čoqa (znana tudi kot gora Birhan) doseže višino 4154 m.
Pod 10° S ima južni del visokogorja več odprte planote kot severni del in manj visokih vrhov. Čeprav je nekaj višin med 3000 in 4000 m, večina ne presega 2400 m, vendar je splošni značaj južnih regij enak kot na severu: precej razčlenjen hribovita planota.
Vzhodno od visokogorja proti Rdečemu morju je pas nižinske polpuščave, etiopskih kseričnih travišč in grmičevja.
Podnebje V Danakilski depresiji je puščavsko, z zelo visokimi temperaturami (nad 50 °C) in malo padavinami (pod 200 mm). Na višavju je podnebje tropsko, vendar se z višino naglo spreminja. Ločimo tri izrazite višinske pasove: kola (do 1800 m; srednje letne temperature: (20-28 °C) woina dega (1800–2400 m; srednje letne temperature: 16-18 °C) dega (nad 2400 m; srednje letne temperature: 12-16 °C). Višavje dobi precej padavin, vendar so količine zelo odvisne od lege. Večina padavin pade od junija do septembra, ko je Etiopija pod vplivom vlažnih jugovzhodnih pasatov, največ na jugu (1500–2000 mm), na severu pa 1000-1500mm.
Hidrologija
Večina Etiopskega višavja ima izrazito pobočje proti severozahodu, tako da skoraj vse velike reke tečejo v tej smeri do Nila, ki obsega približno 85 % njegove vode. Takšne so reka Tekezé na severu, Abaj v središču in Sobat na jugu, skozi te tri arterije pa se odvaja približno štiri petine celotne drenaže. Druga velika reka je Omo, ki teče proti jugu, s 14 % celotne drenaže pa je največja reka zunaj zgoraj omenjenih treh glavnih arterij, ki se izlivajo proti zahodu, in daleč glavni dovod endorheične Turkanske kotline s Turkanskim jezerom. Preostanek odnese Avaš, ki se izliva v slanem jezerskem območju ob meji z Džibutijem; ob reki Šebele in Džuba, ki tečeta jugovzhodno skozi Somalijo, čeprav Šebele največkrat ne doseže Indijskega oceana.
Reka Tekezé, ki je pravi zgornji tok reke Atbarah, ima svoje povirje v osrednji planoti in pade od približno 2100 do 750 m v ogromnem kanjonu, skozi katerega se vije proti severozahodu; tvori del meje z Eritrejo, in spet proti zahodu navzdol do zahodnih teras, kjer prehaja iz Etiopije v Sudan. Med deževjem se Tekezé (t.i. 'Grozni') dvigne kakšnih 5 m nad normalno raven in v tem času tvori neprehodno oviro med severnimi in osrednjimi regijami. V spodnjem toku je reka znana pod arabskim imenom Setit.
V Sudanu se Setit (na ) združuje z Atbarah, reko, ki jo tvori več potokov, ki izvirajo v gorah zahodno in severozahodno od jezera Tana. Gaš ali Mareb, ki tvori del meje z Eritrejo, je najsevernejša izmed visokogorskih rek, ki tečejo proti dolini Nila. Njeni izviri so na kopenski strani vzhodnega pobočja znotraj 80 km od zaliva Annesley na Rdečem morju. Doseže sudansko nižino blizu Kasale, onkraj tega mesta pa se njene vode razpršijo v peščena tla. Mareb je velik del leta suha, vendar je tako kot Takeze podvržena nenadnim svežinam v deževnem obdobju. Le levi breg zgornjega toka reke je na ozemlju Etiopije. Abaj – to je zgornji tok Modrega Nila – izvira blizu gore Denguiza v gorovju Čoqa, okoli . Najprej teče 110 km skoraj proti severu do južne obale jezera Tana, ki leži 750 do 1000 m pod običajno gladino planote, ima nekoliko fizični vidik poplavljenega kraterja. Ima površino okoli 2800 kvadratnih kilometrov in globino na nekaterih delih 75 m. Na jugovzhodnem vogalu je rob kraterja tako rekoč prerezan z globokim kanjonom, skozi katerega uhaja Abaj in tu naredi velik polkrožen ovinek, kot je Tekezé, vendar v obratni smeri – vzhod, jug in sever -zahodno – navzdol do planjav Senar, kjer dobi ime Bahr-el-Azrak ali Modri Nil.
Abaj ima veliko pritokov. Od teh Bašilo izvira blizu Amba Mariam in odmaka vzhodno Amharo; Džama izvira blizu Ankoberja in odmaka severno Šoo; Muger izvira blizu Adis Abebe in odmaka jugozahodno Šoo; Didesa, največji od Abajinih pritokov, izvira v hribih Kaffa in ima na splošno smer od juga proti severu; Dabus teče blizu zahodnega roba strmine planote. Vse to so stalne reke. Desni pritoki, ki izvirajo večinoma na zahodnih straneh planote, imajo strma pobočja in so praviloma hudourniškega značaja. Beles pa je trajnica, Rahad in Dinder pa sta pomembni reki v času poplav.
V gorah in planotah Gambela in Kaffa v jugozahodni Etiopiji se dvigajo Baro, Gelo, Akobo in drugi glavni pritoki pritoka Sobat v Nil. Akobo se na približno združi s Piborjem, ki se na približno združi z Baro, reko pod sotočjem, ki je dobila ime Sobat. Te reke se spuščajo z gora v velikih padcih in tako kot drugi etiopski tokovi so v svojih zgornjih tokovih neplovne. Baro, ko doseže nižino, pa postane plovna reka, ki omogoča odprto vodno pot do Nila. Baro, Pibor in Akobo tvorijo 400 km zahodno in jugozahodno mejo Etiopije.
Glavna reka Etiopije, ki teče proti vzhodu, je reka Avaš (ali Avasi), ki izvira v višavju Ševan in naredi polkrožni ovinek najprej proti jugovzhodu in nato proti severovzhodu. Doseže Afarsko depresijo skozi široko sotesko v vzhodnem pobočju planote, za katero se ji na levem bregu pridruži njen glavni pritok, Germama (Kasam), nato pa teče v smeri zaliva Tadžoura. Tu je Avaš obilna reka, široka skoraj 60 m in globoka 1,2 m tudi v sušnem obdobju in med poplavami se dvigne za 15 do 20 m nad mejo nizke vode, s čimer poplavi ravnice dolge mnogo kilometrov vzdolž obeh bregov.
Po približno 800 km ovinkastem toku teče reka Avaš (v spodnjem toku) skozi vrsto badd (lagun) do jezera Abbe (ali Abhe Bid) na meji z Džibutijem in približno 100 do 110 km od vrha zaliva Tadžoura. V tem jezeru se izgubi reka Avaš. Ta izjemen pojav je razložen s položajem jezera Abbe v središču slane jezerske kotanje nekaj sto metrov pod morsko gladino. Medtem ko je večina drugih lagun zelo slanih, z debelimi inkrustacijami soli okoli njihovih robov, jezero Abbe ostane sveže skozi vse leto, zaradi velikega vodnega telesa, ki ga vanj izpušča Avaš.