Omar, polno ime Omar ibn al-Hattab (), islamski kalif, * 585, Meka, † 3. november 644, Medina.
23. avgusta 634 je nasledil Abu Bakra (632–634) kot drugi kalif Rašidunskega kalifata in vladal do svojega umora leta 644. Umar je bil pomemben spremljevalec in tast islamskega preroka Mohameda. Bil je tudi izkušen muslimanski pravnik, znan po svoji pobožni in pravični naravi, zaradi česar si je prislužil naziv al-Faruk [»ki razloči (med pravico in krivico)«].
Omar je kot razsodnik klana Adi sprva nasprotoval Mohamedu, svojemu daljnemu sorodniku iz klana Kurajiši. Po spreobrnitvi v islam leta 616 je bil prvi musliman, ki je odkrito molil pred Kaabo. Umar je sodeloval v skoraj vseh bitkah in odpravah pod Mohamedom, tako da mu je prerok za njegove razsodbe podelil naziv Al-Faruk. Po Mohamedovi smrti je Omar obljubil zvestobo Abu Bakru kot prvemu kalifu in mu služil kot zaupen svetovalec do njegove smrti leta 634, ko ga je Abu Bakr predlagal za svojega naslednika.
Omar je kalifat širil z izjemno hitrostjo, zavladal je Sasanidskemu cesarstvu in več kot dvema tretjinama Bizantinskega cesarstva.Hourani, str. 23. Z napadi na Sasanidsko cesarstvo je v manj kot dveh letih (642–644) osvojil Perzijo. Po judovskem izročilu je Omar razveljavil krščansko prepoved vstopa Judom v Jeruzalem in jim razen tega dovolil njihovo bogoslužje. Omarja je leta 644 umoril perzijski suženj Abu Lulua Firuz.
Zgodovinarji na splošno menijo, da je bil Omar eden najmočnejših in najvplivnejših muslimanskih kalifov v zgodovini.Ahmed, Nazeer, Islam in Global History: From the Death of Prophet Muhammad to the First World War, American Institute of Islamic History and Cul, 2001, str. 34. V sunitski islamski tradiciji ga spoštujejo kot velikega, pravičnega vladarja in vzornika islamskih vrlin, za nekatere pa je drugi največji sahab po Abu Bakru. Dvanajstera šiitska tradicija gleda nanj negativno.
Zgodnje življenje Omar se je rodil v Meki v klanu Banu Adi, ki je bil odgovoren za arbitražo med plemeni. Njegov oče je bil Katab ibn Nufajl in njegova mati je bila Hantama bint Hišam, iz plemena Banu Makzum. V mladosti je skrbel za očetove kamele na ravnicah blizu Meke. Njegov oče je bil trgovec, poznan v svojem plemenu po svoji pameti. Umar sam je dejal: "Moj oče al-Katab je bil neusmiljen človek. Včasih me je prisilil, da sem trdo delal; če nisem delal, me je pretepal in delal sem do onemoglosti."Muhammad Husayn Haykal (1944).
Kljub temu, da je bila nepismenost za predislamsko Arabijo nekaj običajnega, se je Omar že mlad naučil brati in pisati. Čeprav sam ne pesnik je razvil ljubezen do poezije in književnosti.Haykal, 1944. V skladu s tradicijo Kurajšev se je že v najstniških letih naučil borilnih veščin, jahanja in rokoborbe. Bil je visok, močnega telesa in znan kot rokoborec.Muhammad ibn Jarir al-Tabari, History of the Prophets and Kings Bil je tudi nadarjen govornik, ki je nasledil očeta kot arbiter med plemeni.Haykal, 1944.
Omar je postal trgovec in opravil več potovanj v Rim in Perzijo, kjer naj bi se srečal z različnimi učenjaki in pretehtaval rimljansko in perzijsko družbo. Kot trgovec je bil neuspešen.Haykal, 1944. Tabqat ibn Sa'ad. Tako kot drugi okoli njega je bil tudi Omar v svojih predislamskih dneh prijatelj alkoholnih pijač.
Za življenja Mohameda
Začetna sovražnost do islama Leta 610 je Mohamed začel pridigati sporočilo islama. Omar pa je, tako kot mnogi drugi v Meki, nasprotoval islamu in celo grozil, da bo ubil Mohameda. Odločil se je braniti tradicionalno politeistično religijo Arabije. Bil je nepopustljiv in krut v nasprotovanju Mohamedu in je zelo izstopal pri preganjanju Muslimanov.Haykal, 1944. Priporočil je Mohamedovo smrt.Armstrong, str. 128. Trdno je verjel v enotnost plemena Kuraiš in videl novo vero islama kot vzrok za razkol in neskladja.
Zaradi preganjanja je Mohamed nekaterim svojim privržencem ukazal, da se preselijo v Etiopijo. Potem ko se je majhna skupina muslimanov preselila, je Omarja zaskrbela prihodnja enotnost Kuraišev in odločil se je Mohameda umoriti.
Spreobrnjenje v Islam Omar se je spreobrnil leta 616, eno leto po selitvi v Etiopijo.
O tem pripoveduje Sirah Ibn Šaka. Na poti, da umori Mohameda, je Umar srečal svojega najboljšega prijatelja Nu'ajm ibn Abd Alaha, ki se je na skrivaj spreobrnil v islam, a Omarju tega ni povedal. Ko mu je Omar povedal, da se je odločil ubiti Mohameda, je Nuajm rekel: "Pri Bogu, sam sebe varaš, Omar! Misliš, da bi te Banu Abd al-Manaf pustili pri življenju, ko bi jim ubil njihovega sina Mohameda? Zakaj se ne vrneš nazaj domov in vsaj svojo hišo spraviš v red?"
Nuaimal Hakim mu je rekel, naj se pozanima v svojem lastnem domu - njegova sestra in njen mož sta se spreobrnila v Islam. Ob prihodu domov je Omar naletel na svojo sestro in svaka Zeta Said bin Zaida, svojega bratranca, med recitiranjem verzov Korana iz sure Ta-Ha.as-Suyuti, The History of Khalifahs Who Took The Right Way (London, 1995), str. 107–108. Začel je prepir s svakom. Ko se je v podporo svojemu možu vmešala njegova sestra, se je začel prepirati še z njo. Kljub temu sta mu oba govorila: "Lahko naju ubiješ, vendar se ne bova odrekla islamu". Ko je Omar to slišal, je udaril svojo sestro s tako silo, da je okrvavljena padla na tla. Ko je videl, kaj ji je storil, se je začutil krivega, pomiril se je in jo prosil, naj mu da prebrati, kar sta recitirala. Sestra mu je odgovorila z ne: "nečist si in kdor ni čist, se ne sme dotakniti svete besede." Vztrajal je, toda sestra ni bila pripravljena dovoliti mu, da vzame strani v roke, razen če si opere telo. Omar je končno popustil. Umil si je telo in nato začel brati naslednje verze: Resnično, jaz sem Alah: ni boga razen mene; zato služite (samo) meni in molite redno molitev v moj spomin (Koran 20:14). Izjokal se je in dejal:"Resnično je to beseda Alaha. Priča sem, da je Mohamed prerok Alaha." Ko je to slišal, je Kabab stopil v hišo in mu rekel: "O, Omar! Vesela novica za tebe. Včeraj je Mohamed molil k Alahu: 'O, Alah! Okrepi Islam z Omarjem ali z Abu Jalom, kakor ti je po želji.' Zdi se, da je njegov molitev bila uslišana v tvojo korist."
Omar je nato odšel k Mohamedu z istim mečem, s katerim ga je hotel ubiti, in sprejel islam pred njim in njegovimi spremljevalci. Omar je bil star 39 let, ko se je spreobrnil v Islam.
Po enem poročilu je Omar po spreobrnjenju v islam odkrito molil pred Kaabo, prisotna urajska poglavarja Abu Jal in Abu Sufjan pa naj bi, kot poročajo, gledala z jezo na dogajanje.Armstrong, str. 35. To je še dodatno pomagalo muslimanom, da so si upali odkrito častiti Islam. V tem trenutku je Omar celo izzval vsakogar, ki bi si upal muslimanom braniti molitev, čeprav se nihče ni upal vtikati v Omarja, ko je odkrito molil.
Omarjevo spreobrnjenje v islam je dalo moč muslimanom in islamski veri v Meki. Po tem dogodku so muslimani prvič odkrito molili v mošeji al-Haram. Abdulah Ibn Masud pravi:
Omarjeva odločitev za islam je bila naša zmaga, njegov odhod v Medino je bil naš uspeh, njegova vladanje pa blagoslov Alaha. V mošeji Al Haram nismo molili, dokler Omar ni sprejel islama. Ko je sprejel islam, so bili Korajši prisiljeni dovoliti nam moliti v mošeji.Mohammad Allias Aadil, str. 30
Selitev v Medino Leta 622 je zaradi varnosti, ki jo je nudil Jatrib (kasneje preimenovan Medīnat an-Nabī, ali preprosto Medina), Mohamed svojim privržencem ukazal, da se preselijo v Medino. Večina muslimanov je odšla ponoči, v strahu pred kuraiškim odporom, vendar naj bi Omar odšel odkrito, čez dan, rekoč: "Kdorkoli želi, da svojo ženo naredi vdovo in svoje otroke sirote, naj se dobi z mano za tistole pečino."Serat-i-Hazrat Umar-i-Farooq, Mohammad Allias Aadil, str. 119Armstrong, str. 152. Omar se je preselil v Medino v spremstvu bratranca in svaka Sajida ibn Zaida.
Življenje v Medini levo|sličica|264x264_pik|Omarjev meč Ko je Mohamed prispel v Medino, je pobratil vsakega priseljenca (muhadžir) z enim od prebivalcev mesta (Ansari). Mohamed ibn Maslama se je združil z Omarjem v brata v veri.
Muslimani so v Medini živeli v miru približno eno leto, potem pa so Kuraiši zbrali vojsko, da bi jih napadli.
Leta 624 je Omar sodeloval v prvi bitki med muslimani in Kuraiši iz Meke, tj. v bitki pri Badru. Leta 625 se je udeležil bitke pri Uhudu. V drugi fazi bitke, ko je konjenica Halida ibn Valida napadla muslimansko zaledje in preobrnila vojno srečo, so se začeli širiti glasovi o Mohamedovi smrti in številni muslimanski bojevniki so bili izrinjeni iz bojišča, med njimi tudi Omar. Ko pa je slišal, da je Mohamed še živ, je odšel k Mohamedu na goro Uhud in se pripravil na obrambo.Serat-i-Hazrat Umar-i-Farooq, Mohammad Allias Aadil, str. 40–41 Kasneje tega leta je Omar sodeloval v pohodu proti judovskemu plemenu Banu Nadir. Leta 625 se je Omarjeva hči Hafsa poročila z Mohamedom.Serat-i-Hazrat Umar-i-Farooq, Mohammad Allias Aadil, str. 42, Sahih al Bukhari Kasneje leta 627 je sodeloval v bitki pri jarku in tudi v bitki pri Banu Kurajza.Tabqat ibn al-Saad book of Maghazi, str. 62 Leta 628 je bil Omar prisoten ob sklenitvi Hudajbijskega sporazuma. Leta 628 se je boril v bitki pri Hajbarju. Leta 629 je Mohamed poslal Amr ibn al-A'asa v Zaat-ul-Sallasal, nato pa Abu Ubaida ibn al Jarraha z okrepitvami, med njimi z Abu bakrom in Omarjem, nakar so napadli in premagali sovražnika.Sahih-al-Bhukari book of Maghazi, Ghazwa Zaat-ul-Sallasal Leta 630, ko so muslimanske vojske hitele osvojit Meko, je bil Omar v njihovih vrstah. Kasneje leta 630 se je boril v bitki pri Hunainu in pri obleganju Taife. Bil je del muslimanske vojske v bitki pri Tabuku pod Mohamedovim poveljstvom in po poročilih je dal polovico svojega bogastva za pripravo te odprave. Bil je z Mohamedom na njegovem poslovilnem hadžu leta 632.Serat-i-Hazrat Umar-i-Farooq, Mohammad Allias Aadil, str. 56
Smrt Mohameda Ko je Mohamed umrl 8. junija 632, Omar sprva ni verjel, da je mrtev.as-Suyuti, The History of Khalifahs Who Took The Right Way (London, 1995), str. 54–61. Rečeno je, da je Omar obljubil, da bo odsekal glavo vsakomur, ki bi rekel, da je Mohamed umrl. Omar je rekel: "Ni umrl, ampak je šel k svojemu gospodu, tako kot je odšel Mojzes, odsoten je bil od svojega ljudstva štirideset noči, potem pa se je vrnil k njim. Pri Alahu, prerok se bo resnično vrnil, tako kot se je Mojzes vrnil (svojemu ljudstvu) in odsekal bo roke in noge tistim, ki so trdili, da je umrl." Abu Bakr nato je javno v mošeji govoril zbranim rekoč:
Kdor je častil Mohameda, naj ve, da je Mohamed umrl, in kdor je častil Alaha, naj ve, da Alah živi in nikoli ne bo umrl.
Abu Bakr je potem recitiral tele verze iz Korana:
Mohamed je samo prerok; preroki (tako kot on) so umrli pred njim. Če potem umre ali če ga ubijejo, boš obrnil svoj korak?
Ko je to slišal, je Omar v žalosti in obupu padel na kolena. Sunitski muslimani pravijo, da je vzrok za zanikanje Mohamedove smrti bila njegova globoka ljubezen do preroka.
Ustanovitev kalifata