right|thumb|300px|Babilonskemu imperiju je Hamurabi, 1792 - 1750 pr. n. št.
Babilonija, kasneje tudi Babilonsko cesarstvo, je bila v obdobju med 1900 ali 1800 pr. n. št. pa do propada leta 539 pr. n. št. starodavna država v Mezopotamiji (v današnjem Iraku) ob spodnjem toku rek Evfrat in Tigris, in je vključevala ozemlji kraljevine Sumerije in Akadskega kraljestva. Glavno mesto države je bil Babilon. Najstarejšo omembo Babilona so našli na tablici iz obdobja akadskega kralja Sargona iz 23. stoletja pr. n. št.
Zgodovina Zgodovina Babilonije se začne s propadom sumerske civilizacije, ki se bila v tem času sestavljena iz več mestnih državic, brez močnejše osrednje oblasti in bila v stalnih sporih za prevlado med vladarji. Istočasno jih napadali semitski narodi. Z ene strani so prihajali Amoriti, z druge so pritiskali Elamiti.
Izvor babilonske civilizacije thumb|250px|right|Satelitska slika juga Mezopotamije, izliv Evfrata in Tigrisa v Perzijski zaliv. Zibelka sumerske, nato babilonske civilizacije.. Babilonska je civilizacija je bila mešanica kultur in narodov. Okoli 2000 pr. n. št. so dali največji pečat temu področju Akadci, Amoriti in Sumerci. Sumerci in Akadci so bili že dolgo tukaj in v 3. tisočletju pr. n. št. ustvarili močno civilizacijo, običajno imenovano sumerska, katerih je bila Babilonija neposredna naslednica. V tem času je bilo tukaj prisotnih tudi nekaj Amoritov, velika migracija njihovih plemen pa je okoli leta 2000 pr. n. št. prinesla nastanek skupne, mešane babilonske civilizacije.
Medtem ko so Sumerci uporabljali jezik, ki ga ne moremo uvrstiti v nobeno znano lingvistično skupino, so Akadci in Amoriti pripadali semitski jezikovni skupini. Okoli leta 2000 pr. n. št. je prav akadski jezik, ob močnih amoritskih vplivih postal močnejši od sumerskega in ga povsem nadvladal ter postal temelj babilonske inačice akadskega. Istočasno je bil v uporabi tudi asirski jezik. Babilonci so prevzeli tudi sumerski klinopis. Babilonski pisci so znali še dolgo brati in pisati sumersko, čeprav jezik ni bil v širši rabi. V sumerščini so pisali religiozne in znanstvene tekste, za trgovino, državne zadeve in vsakodnevne potrebe pa so uporabljali babilonsko akadski jezik in to do 700 ali 600 pr. n. št., ko ga začne zamenjevati aramejski jezik. Najprej kot pogovorni, zatem tudi v uradnih spisih. Akadsko so še naprej uporabljali v posameznih krogih vse do 1. st. n. št.
Razen jezika in pisave je babilonska družba tudi na drugih področjih pod močnim vplivom starodavnih Sumercev. To se nanaša na književnost, zakonodajo, religijo, družbeno-ekonomski in politični ustroj. Najbolj očitno je to bilo na jugu Babilonije, kjer je bilo središče sumerske civilizacije. Prav zahvaljujoč nadaljevanju sumerske kulture v Babiloniji, lahko danes nekaj vemo o sumerski književnosti in religiji.
Zgodnje starobabilonsko obdobje (okoli 2017-1793 pr. n. št.) Padec mestne države imenovane Ur v južni Babiloniji okoli leta 2004 pr. n. št. je pomenilo konec sumerske civilizacije. Nastanek amoritske dinastije v mestu Isin severno od Ura pa je označil začetek babilonske. Ustanovitelj isinske dinastije, Išbi-Era je bil vazal zadnjega urskega vladarja Ibi-Sina a se je hitro osamosvojil. Za to obdobje je značilno večje število manjših amoritskih držav, ki so se med seboj vojskovale, in je pogosto katera od teh padla pod oblast druge. V tem neredu sta bili najmočnejši tekmici mestni državi Isin in Larsa, zato se to zgodnje starobabilonsko obdobje pogosto imenuje isin-larška doba.
Amoriti Amoriti so bili gonilna sila te dobe. To ime je nosilo več plemen semitske lingvistične skupine, ki so ob koncu 3. tisočletja pr. n. št. v velikem številu prišla iz področja od Sirije do Arabije. Bili so polnomadi, prezirani od staroselcev Babilonije zaradi načina življenja pa tudi vzrok strahu zaradi vojaških sposobnosti. Nekateri so prišli na miren način in prevzemali manj zahtevno delo, drugi so prodirali nasilno. Postopno so prevzeli babilonsko kulturo, jezik in običaje, tako da so kasnejši kralji amoritskih dinastij celo nosili babilonska imena.
Isin Začetnik isinske dinastije, Išbi-Era, je bil Amorit iz mesta Mari, mesta ob srednjem toku Evfrata, ki se je s celotno skupino imigrantov preselil v Isin. V svoji dolgi vladavini (okoli 2017-1985 pr. n. št.) ni samo postal samostojni vladar Isina, temveč je zavladal tudi nad Nipurom in Larso, pa tudi Uru. Prevzel je učinkovit upravni ustroj, ki je obstajal v Uru. Razlika je bila le v tem, da so bili državni uradniki v Isinu izrazito podložni vladarju. To se vidi iz njihovih imen: Išbi-Era-je-življenje-zemlje, Išbi-Era-je-bog-svoje-zemlje ali Išbi-Era-je-moj-bog.
Po smrti Išbi-Ere se je začela doba negotovosti in stalne borbe z okoliškimi mestnimi državami. To je koristilo Asiriji za svoj prvi napad na Babilonijo. Kljub temu je bila kulturna dejavnost v tem času zelo močna. Obnavljali so mestne templje, nastajala so književna dela in zbirke zakonov. Postal je običaj, da je vladar izdajal uredbe, s katerimi popravlja družbene in gospodarske zlorabe.
Larsa thumb|250px|Temeljna ploščica templja z napisom Kudur-Mabuka in Rim-Sina iz Larse. Apnenec, okoli 1820 pr. n. št. Tudi dinastija iz Larse je bila amoritska in ustanovljena skoraj istočasno z isinsko, okoli leta 2025 pr. n. št.. Njeni vladarji so bili slabši, vse dokler okoli leta 1834 pr. n. št. oblast ne prevzame Kudur-Mabuk. On in njegovo pleme so bili do tedaj plačanci Elamitov. Ko je Kudur-Mabuk osvojil Larso, je postal neodvisen. Njegova politika je bila ambiciozna in daljnosežna. Odnos do domačega laršanskega prebivalstva je bil dober. Svojega sina, Varad-Sina, je postavil za vladarja Larse (okoli 1834-1823), medtem ko se je sam vojskoval v okolici.
Po Varad-Sinovi smrti je bil Kudur-Mabuk še živ in hitro za vladarja postavil svojega drugega sina Rim-Sina, katerega vladavina je bila najdaljša v zgodovini Babilonije (okoli 1822-1763 pr. n. št.). To obdobje je predstavljalo pravi razcvet Larse. Z vojnimi pohodi (med 1822 in 1804 pr. n. št.) je Rim-Sin osvojil skoraj celo Babilonijo, razen skrajnega severa, leta 1804 pr. n. št. osvoji tudi Isin, kar pomeni vrhunec njegovega vladanja. Ta zmaga je imela tak pomen, da je Rim-Sin od tedaj dalje datiral vse ostale dogodke v svoji vladavini. Tako je v kraljevskih spisih za naslednje leto pisalo: »To je prvo leto odkar je kralj zavzel Isin«. To je tudi prvi primer v zgodovini, da se uporablja sistem koledarja, ki je odvisen od neke dobe. Po Rim-Sinovi smrti se to ni več uporabljalo.
Konec starobabilonskega obdobja Konec tega obdobja je označen s pomembnimi pojavi. Kulturno je babilonska civilizacija prešla mnoga leta svojega oblikovanja in je bila pripravljena za razcvet. Politično, socialno in gospodarsko je bila še vedno v precejšnjem neredu. Ker tako stanje ni moglo dolgo trajati, je bilo vse pripravljeno za prihod na sceno enega od največjih babilonskih vladarjev - Hamurabija.
Hamurabijevo obdobje (okoli 1792-1750 pr. n. št.) thumb|250px|Disk z napisom Jahdun-Lima, kralja iz Marija. Terakota, okoli 1800 pr. n. št. Vrhunec starobabilonskega obdobja predstavlja zagotovo vladavina kralja Hamurabija, ki se je uspel povzdigniti nad svoje tekmece Rim-Sina iz Larse, kralje Marija in Šamši-Adada I.
Mari Odkritje Arhiva iz Marija z okoli 20.000 ploščami napisanimi v klinopisu iz leta 1933, je bil najpomembnejši dogodek, ki je razjasnil Hamurabijevo dobo. Večina dokumentov iz Marija, ki leži okoli 300 km gorvodno od Babilona, so pisma in administrativni teksti iz katerih lahko spoznamo kompleksno politično stanje te dobe, polno spletkarjenja in zavezništev.
Pred Hamurabijem je bil Mari ena od mnogih samostojnih mestnih držav v severni Mezopotamiji in Siriji, z njim pa je upravljala dinastija amoritskih korenin. Med najmogočnejšimi vladarji Marija je bil Jahdun-Lim, ki je imel pod svojo oblastjo področje vse do Sredozemlja in uspel skleniti sporazume s polnomadskimi plemeni vzdolž Evfrata, ki so bila stalen problem za Mari. Kmalu je mesto padlo pod oblast Šamši-Adada I..
Šamši-Adad I. (okoli 1813-1781 pr. n. št.) Tudi Šamši Adad I. je bil amoritskega porekla. Po vojnih pohodih se je ustalil v mestu Šubat-Enlil v vzhodni Siriji. Na vrhuncu svoje moči je osvojil mesto Ašur in celotno področje Asirije. Po umoru Jahdun-Lima osvoji tudi Mari in kot upravitelja postavi svojega mlajšega sina Jasmah-Adada. Starejši sin Išme-Dagan je upravljal Ekalatum južno od Ašura. Tako je Šamši-Adad I., skupaj s svojima sinovoma, vladal večjemu delu severne Mezopotamije. V tem času v Babilonu oblast prevzame Hamurabi.
Hamurabi (okoli 1792-1750 pr. n. št.) thumb|200px|right|Stela z napisom, ki vsebuje Hamurabijev zakonik. Hamurabi je bil šesti vladar iz svoje dinastije v Babilonu, tudi amoritskega porekla, mesto pa je bilo le ena od mestnih državic. Že vsi njegovi predhodniki so postavili čvrste temelje, ki jih je znal Hamurabi dobro izkoristiti s tem, da je osvajal druge države in omogočil začetek zlate dobe Babilona. Pod njegovo vladavino je mogoče prvič govoriti o Babiloniji kot enotni politični stvarnosti.
Ni bil samo vojak in osvajalec, temveč tudi izvrsten diplomat, kot je razvidno iz Arhiva iz Marija. Imel je dobre odnose s Šamši-Adadom I., kot tudi s Rim-Sinom, ki mu je celo poslal pomoč svoje vojske v borbi proti nomadom. To se je spremenilo po smrti Šamši-Adada, ko se je začelo ustvarjati zavezništvo Elama in mesta Ešnune, v Mariju pa je oblast prevzel sin ubitega Jahdun-Lima, Zimri-Lim. Hamurabi pomaga Zimri-Limu in z njim ostane v dobrih odnosih še mnogo let, o čemer pričajo številna pisma, ki sta si jih izmenjala.
Hamurabi se je obrnil proti Larsi v vojni, ki je trajala pet let. Na koncu je Larsa postala del babilonske države. Hamurabi je dobil pod svojo kontrolo vso južno Mezopotamijo. Zatem se je obrnil proti Zimri-Limu in hitro osvojij Mari ob Evfratu, v naslednjih letih tudi Ašur ob Tigrisu ter področje med obema mestoma. Tako je postal vladar, ne samo babilonske nižine ampak tudi celotnega področja, ki se bo kasneje imenovala Asirija.
Hamurabijevo vladavino pa ne smemo gledati samo skozi vojna osvajanja. Njegov zakonik govori tudi o naporu za ustroj učinkovite državne uprave. V zapisih najdenih v Larsi se nahajajo pisma v katerih vladar odgovarja na vprašanja svojih podanikov in rešuje zahteve v zvezi s pravico do zemlje in podobno. Hamurabi je bil očitno zelo dostopen podanikom, ki so imeli kakšno pritožbo. Iz ohranjenih dokumentov se vidi, da je bil uspešen diplomat, vojskovodja in upravitelj.
Čeprav je še naprej prevladovala sumerska religija, je v Hamurabijevi dobi določeno prednost dobil bog sonca Šamaš. Očitno pa je tudi njegovo prizadevanje za zmanjšanje ekonomskih dobičkov templjev v korist dvora. V Hamurabijevi dobi cvete tudi književnost v akadskem jeziku.
Hamurabijevi zakoni Hamurabi pa si je sloves pridobil predvsem s svojim zakonikom, ne glede na to, da je vzpostavil razmeroma kratkotrajen imperij. Zakonik je bil zapisan v akadščini in semitskem jeziku, ki je medtem postal glavni mezopotamski jezik. Medtem ko so civilizacijo, katere izraz je bila sumerščina, vsrkali Semiti in je še naprej uspevala, so sumerščino uporabljali predvsem za verske obrede.
Vloga in položaj zakonikov še nista čisto jasna, saj do zdaj v tedanjih dokumentih še niso odkrili nobenega dokaza o uporabi Hamurabijevih zakonov, prav tako pa ni tudi znana nobena pritožba proti njim. Najverjetneje so s temi zakoni poskušali poenotiti prakso (zlasti glede zemljiške posesti) na ozemljih, kjer so dotlej veljali razni predpisi. Poskusili so uvesti enotnejše določbe od tistih, ki so se morda že uveljavile na raznih področjih.
Padec Babilona (okoli 1750-1595 pr. n. št.)