Ankara () je glavno mesto Turčije. Mesto je v osrednjem delu Anatolije in ima v svojem urbanem središču več kot 5,3 milijona prebivalcev, od 6 milijonov prebivalcev v provinci Ankara. Ankara je drugo največje mesto v Turčiji po številu prebivalcev, takoj za Carigradom.
Ankara je bila v preteklosti znana kot Ancira in Angora. Ankara je bila glavno mesto starodavne keltske države Galatije (280–64 pr. n. št.) in kasneje rimske province Galatije (25 pr. n. št. – 7. stoletje). V Ankari so različna hattska, hetitska, lidijska, frigijska, galatska, grška, perzijska, rimska, bizantinska in osmanska arheološka najdišča. Osmani so mesto spremenili v glavno mesto Anatolskega ejaleta (1393 – konec 15. stoletja), Angorskega ejaleta (1827–1864) in Angorskega vilajeta (1867–1922). 23. aprila 1920 je bila v Ankari ustanovljena Velika narodna skupščina Turčije, ki je postala sedež turškega narodnega gibanja med turško vojno za neodvisnost. Ankara je postala nova turška prestolnica po ustanovitvi republike 29. oktobra 1923 in je po padcu Osmanskega cesarstva nasledila nekdanjo osmansko prestolnico Konstantinopel.
Zgodovinsko središče Ankare je skalnat hrib, ki se dviga 150 m nad levim bregom reke Ankara, pritoka reke Sakaria. Hrib še vedno krasijo ruševine ankarskega gradu. Ohranilo se je le malo njegovih zunanjih del, vendar so po vsem mestu dobro ohranjeni primeri rimske in osmanske arhitekture.
Vlada je pomemben delodajalec, Ankara pa je tudi pomembno trgovsko in industrijsko mesto, ki se nahaja v središču turškega cestnega in železniškega omrežja. Mesto je dalo ime angorski volni, ki jo ostrižejo angorski kunci, dolgodlaki angorski kozi (vir moherja) in angorski mački. Območje je znano tudi po hruškah, medu in muškatnem grozdju. Čeprav je Ankara v eni najbolj suhih regij Turčije in jo večinoma obdaja stepska vegetacija (razen gozdnatih območij na južnem obrobju), jo lahko glede na zelene površine na prebivalca, ki znašajo 72 kvadratnih metrov, štejemo za zeleno mesto. Ankara, kjer domuje veliko univerz, je med 100 najboljšimi znanstvenimi in tehnološkimi grozdi na svetu.
Etimologija Zapis imena Ankara se je skozi stoletja spreminjal. Identificirali so ga s hetitskim kultnim središčem , čeprav je to še vedno predmet razprav.Gorny, Ronald L. "Zippalanda and Ankuwa: The Geography of Central Anatolia in the Second Millennium B.C." The Journal of the American Oriental Society. Vol. 117 (1997). V klasični antiki in srednjem veku je bilo mesto v grščini znano kot (, ) in v latinščini ; galsko keltsko ime je bilo verjetno podobna različica. Po priključitvi k seldžuškim Turkom leta 1073 je mesto v mnogih evropskih jezikih postalo znano kot Angora; v osmanski turščini je bilo znano tudi kot (). Oblika Angora se ohranja v imenih pasem številnih različnih vrst živali in v imenih več lokacij v ZDA (glej Angora).
Zgodovina
Zgodovino regije lahko izsledimo nazaj do hatske civilizacije bronaste dobe, ki so jo v 2. tisočletju pred našim štetjem nasledili Hetiti, v 10. stoletju pred našim štetjem Frigijci, kasneje pa Lidijci, Perzijci, Grki, Galačani, Rimljani, Bizantinci in Osmani (Seldžuški sultanat Rum, Osmansko cesarstvo in končno republikanska Turčija).
Antična zgodovina Najstarejša naselja v središču Ankare in okoli nje so pripadala hatski civilizaciji, ki je obstajala v bronasti dobi in so jo med letoma 2000 in 1700 pred našim štetjem postopoma absorbirali indoevropski Hetiti. Mesto je pod Frigijci znatno naraslo po velikosti in pomenu, začenši okoli leta 1000 pred našim štetjem in doživelo veliko širitev po množični selitvi iz Gordiona (glavnega mesta Frigije) po potresu, ki je to mesto v tistem času močno poškodoval. V frigijski tradiciji so kralja Mida častili kot ustanovitelja Ancire, vendar Pavzanij omenja, da je bilo mesto v resnici veliko starejše, kar se ujema s trenutnim arheološkim znanjem.Pavzanij, Description of Greece, 1.4.1., "Ancyra was actually older even than that."
Frigijsko oblast je najprej nasledila lidijska in kasneje perzijska oblast, čeprav je močno frigijski značaj kmečkega prebivalstva ostal, kar dokazujejo nagrobniki iz veliko poznejšega rimskega obdobja. Perzijska suverenost je trajala do poraza Perzijcev od Aleksandra Velikega, ki je mesto osvojil leta 333 pr. n. št. Aleksander je prišel iz Gordiona v Ankaro in se v mestu za kratek čas zadržal. Po njegovi smrti v Babilonu leta 323 pr. n. št. in poznejši delitvi njegovega cesarstva med njegovimi generali je Ankara z okolico padla pod Antigonov delež.
Naslednja pomembna širitev se je zgodila pod Grki iz Ponta, ki so tja prišli okoli leta 300 pr. n. št. in mesto razvili kot trgovsko središče za trgovino z blagom med črnomorskimi pristanišči in Krimom na severu; Asirijo, Ciprom in Libanonom na jugu; in Gruzije, Armenije in Perzije na vzhodu. Do takrat je mesto prevzelo tudi ime Ἄγκυρα (Ánkyra, kar v grščini pomeni sidro), ki v nekoliko spremenjeni obliki daje sodobno ime Ankari.
Keltska zgodovina
Leta 278 pr. n. št. je mesto skupaj s preostalo osrednjo Anatolijo zasedla keltska skupina, Galati (Gali), ki so Ankaro prvi postavili za eno svojih glavnih plemenskih središč, sedež plemena Tektosagov.Livij, xxxviii. 16 Druga središča sta bila Pessinus, današnji Ballıhisar, za pleme Trocmi in Tavium, vzhodno od Ankare, za pleme Tolistobogii. Mesto je bilo takrat znano kot Ancyra. Keltski element je bil verjetno številčno relativno majhen; bojevniška aristokracija, ki je vladala frigijsko govorečim kmetom. Vendar se je keltski jezik v Galatiji govoril še več stoletij. Konec 4. stoletja je sveti Hieronim, doma iz Dalmacije, opazil, da je jezik, ki se govori okoli Ankare, zelo podoben jeziku, ki se govori na severozahodu rimskega sveta blizu Trierja.
Rimska zgodovina Mesto je nato prešlo pod nadzor Rimskega cesarstva. Leta 25 pr. n. št. ga je cesar Avgust povzdignil v status polisa in ga postavil za glavno mesto rimske province Galatije. Ankara je znana po Monumentum Ancyranum (tempelj Avgusta in Rome), ki vsebuje uradni zapis Avgustovih dejanj, znan kot Res gestae divi Augusti, napis, vklesan v marmor na stenah tega templja. Ruševine Ancire še danes ponujajo dragocene reliefe, napise in druge arhitekturne fragmente. Dve drugi galatijski plemenski središči, Tavium blizu Yozgata in Pessinus (Balhisar) na zahodu, blizu Sivrihisarja, sta bili v rimskem obdobju še vedno razmeroma pomembni naselbini, vendar je Ancira zrasla v veliko metropolo.
V dobrih časih Rimskega cesarstva je v Anciri živelo približno 200.000 ljudi, kar je veliko več kot po padcu Rimskega cesarstva do začetka 20. stoletja. Skozi središče rimskega mesta je tekla majhna reka Ankara. Danes je prekrita in preusmerjena, vendar je v rimskem, bizantinskem in osmanskem obdobju tvorila severno mejo starega mestnega jedra. Çankaya, rob veličastnega hriba južno od sedanjega mestnega središča, je stal daleč izven rimskega mesta, vendar je bil morda poletno letovišče. V 19. stoletju so nedaleč od mesta, kjer danes stoji predsedniška rezidenca Çankaya, še vedno stali ostanki vsaj ene rimske vile ali velike hiše. Na zahodu se je rimsko mesto raztezalo do območja parka Gençlik in železniške postaje, na južni strani hriba pa se je morda raztezalo navzdol vse do območja, kjer je danes univerza Hacettepe. Tako je bilo po vseh merilih precejšnje mesto in veliko večje od rimskih mest v Galiji ali Britaniji.
Pomen Ancire je temeljil na dejstvu, da je bila križišče cest v severni Anatoliji, ki so tekle v smeri sever-jug in vzhod-zahod, kar ji je dalo velik strateški pomen za vzhodno mejo Rima. Velika cesarska cesta, ki je tekla proti vzhodu, je potekala skozi Ankaro in po njej so se vrstili cesarji in njihove vojske. Niso bili edini, ki so uporabljali rimsko cestno omrežje, ki je bilo prav tako priročno za osvajalce. V drugi polovici 3. stoletja so Anciro v hitrem zaporedju napadli Goti z zahoda (ki so jahali daleč v osrčje Kapadokije, jemali sužnje in plenili), kasneje pa še Arabci. Približno desetletje je bilo mesto ena od zahodnih postojank palmirske cesarice Zenobije v Sirski puščavi, ki je izkoristila obdobje šibkosti in nereda v Rimskem cesarstvu, da bi ustanovila svojo kratkotrajno državo.
Mesto je bilo leta 272 pod cesarjem Avrelijanom ponovno vključeno v Rimsko cesarstvo. Tetrarhija, sistem več (do štirih) cesarjev, ki ga je uvedel Dioklecijan (284–305), se je očitno lotila obsežnega programa obnove in gradnje cest od Ancire proti zahodu do Germeja in Dorileja (danes Eskişehir).
V svojem razcvetu je bila rimska Ancira veliko tržno in trgovsko središče, delovala pa je tudi kot pomembna upravna prestolnica, kjer je visoki uradnik vladal iz mestnega pretorija, velike upravne palače ali urada. V 3. stoletju se zdi, da se je življenje v Anciri, tako kot v drugih anatolskih mestih, nekoliko militariziralo kot odgovor na vpade in nestabilnost mesta.
Bizantinska zgodovina
Mesto je v 4. stoletju dobro znano kot središče krščanske dejavnosti) zaradi pogostih cesarskih obiskov in pisem poganskega učenjaka Libanija. Škof Marcel Ancirski in Bazilij Ancirski sta bila aktivna v teoloških polemikah svojega časa, mesto pa je bilo prizorišče kar treh cerkvenih sinod v letih 314, 358 in 375, zadnji dve v prid arianizmu.
Mesto so obiskali cesar Konstans I. (vladal 337–350) v letih 347 in 350, Julijan (vladal 361–363) med svojim perzijskim pohodom leta 362 in Julijanov naslednik Jovijan (vladal 363–364) pozimi 363/364 (medtem ko je bil v mestu, je nastopil konzulat). Po Jovijanovi smrti kmalu zatem je bil Valentinijan I. (vladal 364–375) v Anciri razglašen za cesarja, naslednje leto pa je njegov brat Valens (vladal 364–378) Anciro uporabil kot svojo oporišče proti uzurpatorju Prokopiju. Ko je bila provinca Galatija razdeljena nekje leta 396/99, je Ancira ostala civilna prestolnica Galatije I. in tudi njeno cerkveno središče (metropolitansko središče). Cesar Arkadij (vladal 383–408) je mesto pogosto uporabljal kot svojo poletno rezidenco, nekaj informacij o cerkvenih zadevah mesta v začetku 5. stoletja pa najdemo v delih Paladija iz Galatije in Nila iz Ancire.
Leta 479 je uporniški Marcijan napadel mesto, ne da bi ga uspel zavzeti. Leta 610/11 je Komentio, brat cesarja Fokasa (vladal 602–610), v mestu sprožil svoj neuspešen upor proti Herakliju (vladal 610–641). Deset let pozneje, leta 620 ali bolj verjetno 622, so ga med bizantinsko-sasanidsko vojno 602–628 zavzeli Sasanidski Perzijci. Čeprav se je mesto po koncu vojne vrnilo v bizantinske roke, je perzijska prisotnost pustila sledi v arheologiji mesta in verjetno začela proces njegove preobrazbe iz poznoantičnega mesta v srednjeveško utrjeno naselje.