Kraljevina Ogrska (, ali Ungarie, ) je bila monarhija v Srednji Evropi, ki je obstajala od srednjega veka do sredine 20. stoletja (1000–1946 z izjemo 1918–1920). Kneževina Ogrska se je ob kronanju njenega prvega kralja Štefana I. v Esztergomu okrog leta 1000 pretvorila v krščansko kraljevino.Kristó Gyula, Barta János, Gergely Jenő. Magyarország története előidőktől 2000-ig (Zgodovina Ogrske od prazgodovine do leta 2000). Pannonica Kiadó, Budapest, 2002, str. 687, 37, 113. ISBN 963-9252-56-5. Štefanovi potomci (Árpádovci) so vladali 300 let. Do 12. stoletja se je kraljevina razvila v srednje močno državo zahodnega sveta.
Zaradi osmanske okupacije osrednjega in južnega dela Ogrske v 16. stoletju je bila država razdeljena na tri dele: Habsburško Kraljevo Ogrsko, Osmansko Ogrsko in pol neodvisno Kneževino Transilvanijo. Po porazu v bitki pri Mohaču leta 1526 so na ogrski prestol prišli Habsburžani in vladali do leta 1918. Habsburžani so igrali ključno vlogo v osvobodilnih vojnah proti Osmanskemu cesarstvu.
Od leta 1867 so bila ozemlja, povezana z ogrsko krono, vključena v Avstro-Ogrsko pod imenom Dežele krone svetega Štefana. Monarhija se je končala z odstavitvijo zadnjega kralja Karla IV. leta 1918, po kateri je Ogrska postala Republika Madžarska. Kraljevina je bila nominalno obnovljeno med "Regentstvom" (1920–1946), ki se je končalo pod sovjetsko okupacijo leta 1946.
Kraljevina Ogrska je bila multietnična državaStickel, Gerhard (1. januar 2010). National, regional and minority languages in Europe: contributions to the annual conference 2009 of EFNIL in Dublin. Peter Lang – via Google Books. od ustanovitveHungary - history – geography. do Trianonske mirovne pogodbe. Obsegala je današnjo Madžarsko, Slovaško, Transilvanijo in druge dele Romunije, Karpatsko Rusijo (zdaj del Ukrajine), Vojvodino (zdaj del Srbije), Gradiščansko (zdaj del Avstrije), Međimurje (zdaj del Hrvaške), Prekmurje (zdaj del Slovenije) in nekaj vasi na Poljskem. Od leta 1102 je vključevala tudi Hrvaško, ki je bila z njo v personalni uniji, združena pod ogrskim kraljem.
Po demografskih podatkih so pred bitko pri Mohaču približno 80 odstotkov prebivalcev sestavljali Madžari. Sredi 19. stoletja je bilo od 14 milijonov prebivalcev manj kot 6 milijonov Madžarov, predvsem zaradi preseljevanja, politike in nenehnega priseljevanja iz sosednjih držav.Leslie Konnyu. "Hungarians in the United States: an immigration study". American Hungarian Review, 1967: 4.László Kósa, István Soós. A companion to Hungarian studies. Akadémiai Kiadó, 1999, str. 16. Velike ozemeljske spremembe po prvi svetovni vojni so Madžarsko naredile etnično homogeno. Danes je več kot devet desetin prebivalstva etničnih Madžarov z madžarščino kot maternim jezikom.
Praznik prvega ogrskega kralja Štefana I. (20. avgust) je na Madžarskem državni praznik, ki se praznuje kot dan ustanovitev države.Hungary: St. Stephen's Day - office Holidays.
Imena Latinske oblike imena Regnum Hungariae ali Ungarie (Kraljevina Ogrska), Regnum Marianum (Marijino kraljestvo) ali preprosto Ungaria so bila imena, ki so se uporabljala od začetka kraljestva do 1840. let v dokumentih, pisanih v uradnem latinskem jeziku.
Nemško ime Königreich Ungarn je bilo uradno ime kraljevine od leta 1784 do 1790Hintersteiner, Norbert (9. februar 2017). Naming and Thinking God in Europe Today: Theology in Global Dialogue. Rodopi – via Google Books. in ponovno od 1849 do 1860. let.
Madžarsko ime Magyar Királyság je bilo v rabi v 1840. letih in ponovno od 1860. let do leta 1946. Neuradno madžarsko ime kraljevine je bilo Magyarország (Madžarska),Magyarország geográfiai szótára. ki je v pogovornem jeziku še vedno v rabi in je uradno ime madžarske države.Fundamental Law of Hungary (2012), Wikisource.
V drugih jezikih se ime Kraljevine Ogrske glasi: Królestwo Węgier (poljsko), Regatul Ungariei (romunsko), Kraljevina Ugarska (srbsko), Kraljevina Ugarska (hrvaško), Uhorské kráľovstvo (slovaško) in Regno d'Ungheria (italijansko, za mesto Reka).
V Avstro-Ogrski (1867–1918) se je za nekaj pokrajin Kraljevine Ogrske včasih uporabljalo ime Translajtanija (Transleithania). Madžarski del Avstro-Ogrske se je uradno imenoval Dežele krone svetega Štefana. Ime je bilo v rabi že pred tem.
Izvor Zgodovina Ogrov se začenja leta 895, ko se je sedem od desetih plemen ljudstva Onogur preselilo iz Sibirije v osrednje Podonavje, ki je bilo »na razpolago« po opustošenju s strani Avarov iz let 568 in 626. Ta plemena naj bi bila različnega porekla, verjetno turškega, avarskega in bolgarskega, in največje ali najpomembnejše med njimi naj bi bilo pleme Magyar (iz mans pripadnik sibirskega naroda Mansov, in -er človek).Andràs Ròna-Tas: The Migration and Landtaking of the Magyars, v The Hungarian Quarterly XXXVII 144, 1996 Pod Árpádovim vodstvom so ustanovili Kneževino Ogrsko (896–1000).Acta orientalia Academiae Scientiarum Hungaricae, Volume 36 Magyar Tudományos Akadémia (Hungarian Academy of Sciences), 1982. str. 419 Ta polnomadska ljudstva so v desetem stoletju pustošila vso Evropo, od Severnega morja do Iberskega polotoka, vzdolž vsega Apeninskega polotoka in Balkana do južne Grčije in do Bosporja. Po porazu v bitki pri Lechfeldu (955) se je njihovo prodiranje zaključilo in leta 1001 je nastala Kraljevina Ogrska s kraljem Štefanom I. Po prvi svetovni vojni je trianonski dogovor pustil Ogrski le tretjino nekdanjega ozemlja, to je današnjo Madžarsko. Čeprav so prebivalci sebe vedno imenovali »Madžare«, torej potomce Árpádovega plemena, so jih nekateri drugi jeziki šele tedaj začeli tako imenovati, medtem ko je ostalo poimenovanje »Ogri« praviloma le zgodovinsko ime. Kljub temu se v pogovornih jezikih normalno ne dela razlik med ogrskim in madžarskim in se besedi uporabljata kot sopomenki.
Prestolnice
Mesto Obdobje Székesfehérvár 1000–1543 Esztergom 1000–1256 Budim 1256–1315 Temesvár (zdaj Timișoara) 1315–1323 Visegrád 1323–1408 Budim 1408–1485 Dunaj (Bécs) 1485–1490 Budim 1490–1536 (1541) Lippa (zdaj Lipova, Romunija) - Vzhodno Ogrsko kraljestvo 1541–1542 Gyulafehérvár (zdaj Alba Iulia) - Vzhodno Ogrsko kraljestvo 1542–1570 Pressburg (Pozsony, Bratislava) 1536–1784 Budim 1784–1849 Debrecen 1849 Budim 1849–1873 Budimpešta 1873–1944 Debrecen 1944 Budimpešta 1944–1946
Srednji vek Visoki srednji vek
sličica|Kralj Štefan I. Ogrski
Kneževino Ogrsko je s kronanjem svetega Štefana I. v Esztergomu na božični dan leta 1000 nasledila Kraljevina Ogrska. Štefan je bil sin kneza Géze in se je pred krstom imenoval Vajk. Prvi ogrski kralji so bili iz dinastije Árpád. Štefan I. se je za krono boril s sorodnikom Koppányem in ga s pomočjo Bavarcev v bližini Veszpréma leta 998 premagal. Katoliška cerkev je dobila močno Štefanovo podporo v svojih željah, da bi s pomočjo nemških in ogrskih krščanskih vitezov utrdila svoj položaj v Srednji Evropi. Štefan I. Ogrski je bil leta 1083 kanoniziran za katoliškega svetnika in leta 2000 za pravoslavnega svetnika.
Po njegovi smrti se je začelo obdobje uporov in spopadov med kralji in plemiči za oblast v državi. Leta 1051 je vojska Svetega rimskega cesarstva poskušala osvojiti Ogrsko, vendar je bila pri gori Vértes poražena. Vojske Svetega rimskega cesarstva so bile večkrat poražene tudi kasneje. Drugi največji poraz so utrpele pri sedanji Bratislavi leta 1052. Pred letom 1052 je Petra Orseola, privrženca Svetega rimskega cesarstva, strl ogrski kralj Samuel Aba.Aba Sámuel.
sličica|levo|Krona svetega Štefana in druge regalije
Obdobje uporov se je končalo med vladavino Béle I. Madžarski kronisti so Bélo I. hvalili za uvedbo nove valute srebrni denarij in njegovo dobrohotnost do nekdanjih privržencev njegovega nečaka Solomona.
Drugi največji ogrski kralj, tudi iz dinastije Árpád, je bil Ladislav I., ki je kraljestvo stabiliziral in okrepil. Tudi on je bil kanoniziran za svetnika. Pod njegovo vladavino so se Madžari uspešno borili proti Kumanom in leta 1091 zasedli dele Hrvaške. Zaradi krize na Hrvaškem je . s pomočjo lokalnega plemstva, ki je podprlo njegove zahteve, uspel hitro zasesti severni del Hrvaškega kraljestva (Slavonija). Svoje zahteve je utemeljeval z dejstvom, da je bila njegova sestra poročena s pokojnim hrvaškim kraljem Zvonimirjem, ki je umrl brez otrok.
sličica|Ogrska, vključno s Hrvaško, med vladanjem Béle III. leta 1190
Oblast nad vso Hrvaško je Ogrska dobila šele med vladanjem Bélovega naslednika Kolomana. Koloman je bil za »kralja Hrvaške in Dalmacije« kronan v Biogradu leta 1102. Kraljevini Hrvaška in Ogrska sta bili zdaj združeni pod eno krono.Larousse online encyclopedia. Histoire de la Croatie. (francoščina).Croatia (History). Britannica. Natančni pogoji združitve obeh kraljestev so v 19. stoletju postali sporni, vendar kljub temu velja, da je Koloman ustvaril nekakšno peronalno unijo med obema kraljestvoma. Odnosi med kraljestvoma so se skozi čas spreminjali. Hrvaška je vsekakor obdržala nekaj notranje avtonomije, resnična oblast pa je bila v rokah lokalnega plemstva.John Van Antwerp Fine (1991). The Early Medieval Balkans: A Critical Survey from the Sixth to the Late Twelfth Century. str. 288. Sodobno hrvaško in madžarsko zgodovinopisje na odnose med Kraljevino Hrvaško (1102–1526) in Kraljevino Ogrsko od leta 1102 gledata kot na obliko personalne unije s skupnim kraljem.Barna Mezey. Magyar alkotmánytörténet. Budimpešta, 1995. str. 66. István Werbőczy, eden od največjih madžarskih pravnikov 16. stoletja, v svojem delu Tripartitum obravnava Hrvaško kot ločeno kraljestvo.
Leta 1222 je kralj Andrej II. Ogrski izdal zlato bulo, s katero je potrdil pravice plemstva, podobno kot je moral angleški kralj Ivan Brez dežele podpisati Magno Carto.
Invazija Mongolov
sličica|Mór Than (1873): Srečanje Ladislava IV. in Rudolfa I. med bitko pri Marchfeldu
Leta 1241 so Ogrsko napadli Mongoli. Prve manjše bitke s Subedejevimi predhodnicami so se končale z navideznimi ogrskimi zmagami, v odločilni bitki pri Mohiju pa so Mongoli popolnoma uničili združeno ogrsko-kumansko vojsko. Po umiku Mongolov leta 1242 je kralj Béla IV. ukazal zgraditi številne trdnjave za obrambo pred prihodnjo invazijo. Madžari so ga v zahvalo razglasili za "drugega ustanovitelja domovine", Ogrsko kraljestvo pa je spet postalo precejšnja sila v Evropi. Leta 1260 je Bela IV. izgubil vojno za babenberško nasledstvo. Njegovo vojsko je v bitki pri Kressenbrunnu porazila združena češka vojska, leta 1278 pa so združene ogrske in avstrijske čete v bitki pri Marchfeldu popolnoma uničile Čehe.
Pozni srednji vek
Dinastija Árpád je s smrtjo Andreja III. leta 1301 izumrla. Po njegovi smrti so Ogrski do konca 14. stoletja vladali Anžuvinci in nato do zgodnjega 16. stoletja več nedinastističnih vladarjev, med katerimi sta bila najpomembnejša cesar Sigismund in kralj Matija Korvin.
Obdobje Anžuvincev sličica|Lokalne avtonomije, vključno s Kumanijo, Székelyji in Transilvanskimi Sasi v poznem 13. stoletju sličica|Kralj Karel I. Ogrski sličica|Administrativna delitev srednjeveške Ogrske
Ko je bil leta 1290 umorjen Andrejev predhodnik Ladislav IV., je bil za naslovnega kralja imenovan še Karel Martel Anžujski, sin neapeljskega kralja Karla II. in Marije Ogrske, sestre Ladislava IV. Po Ladislavovi smrti je ogrsko krono vzel Andrej III. in po smrti Karla Martela leta 1295 vladal brez neprijetnosti.
Po Andrejevi smrti leta 1301 je prestol zahteval Karlov sin Karel Robert in bil po obdobju nestabilnosti leta 1310 dokončno okronan za kralja Karla I. Izvedel je obsežne gospodarske reforme in premagal preostalo plemstvo, ki se je pod vodstvom Mátije Čaka III. upiralo kraljevi oblasti. Kraljevina Ogrska je pod Karlom I. dosegla obdobje blaginje in stabilnosti. Rudniki zlata so ji omogočili, da je kmalu dosegla pomemben delež v evropski proizvodnji zlata. Namesto denarija je bil uveden ogrski forint. Ogrsko gospodarstvo je kmalu po Karlovih reformah znova začelo uspevati in prebrodilo krizo zaradi invazije Mongolov.