Cirenajka

Cirenajka (, ); po mestu Kirena) je vzhodna obalna pokrajina v Libiji. V antiki tudi znana pod imenom Pentapolis ('Pet mest'), je sestavljala del rimske province] Kreta in Cirenajka, kasneje razdeljena na Libijski pentapolis in Libijska Sicca. V islamskem obdobju je pokrajina postala znana pod imenom Barka, po mestu Barka. thumb|Cirenajka

Pokrajina meri 855.370 km2 in je v severovzhodnem delu Libije. Leži ob Sredozemskem morju vzhodno od zaliva Velika Sirta in se razprostira do egiptovske meje. Največje mesto in upravno središče v pokrajini je Bengazi. Ostala večja mesta so Derna, El-Beida, Ajdabija, El-Meri, Tobruk ...

Prebivalstvo (okoli 1.600.000) sestavljajo Arabci, Berberi in potomci koloniziranih Italijanov. Večino površine zavzema puščava, poljedelstvo je možno le v primorju, kjer pade več padavin.

Geografija

Geološko gledano Cirenajka sloni na gmoti miocenskega apnenca, ki se strmo nagiba od Sredozemskega morja in pada v notranjost s postopnim spuščanjem do morske gladine.

Ta masa je razdeljena na dva bloka. Džebel Akhdar se razteza vzporedno z obalo od zaliva Sidra do zaliva Bomba in doseže nadmorsko višino 882 metrov. Ni neprekinjene obalne ravnine, najdaljši pas poteka od vdolbine zaliva Sidra mimo Bengazija do Tolmeite. Zatem je obala, razen deltastih zaplat pri Susi in Derni, prepadna. Strma strmina ločuje obalno nižino od razmeroma ravnega platoja, znanega kot planota Mardž, ki leži na približno 300 metrih nadmorske višine. Nad ravnico Mardž leži razčlenjena planota na približno 700 metrih nadmorske višine, ki vsebuje najvišje vrhove v verigi.Gimingham, C. H. and K. Walton (1954). "Environment and the Structure of Scrub Communities on the Limestone Plateaux of Northern Cyrenaica." Journal of Ecology, Vol. 42, No. 2, Jul., 1954

Džebel Akhdar in njegova sosednja obala sta del ekoregije sredozemska makija in ​​gozdovi in imata sredozemsko podnebje z vročimi, suhimi poletji ter relativno blagimi in deževnimi zimami."Mediterranean woodlands and forests". WWF Scientific Report . Accessed 27 March 2011 Rastlinske združbe tega dela Cirenajke vključujejo makijo, gozd, garigo, stepo in hrastovo savano. Grmišča garigo zavzemajo nekmetijske dele obalne ravnine in obalne strmine, s Sarcopoterium spinosum, skupaj z Asphodelus ramosus in Artemisia herba-alba, kot prevladujočo vrsto.El-Darier, S. M. and F.M. El-Mogaspi (2009). "Ethnobotany and Relative Importance of Some Endemic Plant Species at El-Jabal El-Akhdar Region (Libya)". World Journal of Agricultural Sciences 5 (3): 353–360, 2009, pp 353–360. Majhna območja makije najdemo na severnih pobočjih blizu morja, na nižji planoti pa postanejo obsežnejša. Juniperus phoenicea, Pistacia lentiscus, Quercus coccifera in Ceratonia siliqua so pogoste vrste dreves in velikih grmov v makiji. Zgornja planota vključuje območja garige, dve skupnosti makije, v eni prevladuje Pistacia lentiscus, v drugi pa mešana makija, v kateri je izrazit endemit Arbutus pavarii in gozdovi Cupressus sempervirens, Juniperus phoenicea, Olea europaea, Quercus coccifera, Ceratonia siliqua in Pinus halepensis.

Območja rdeče prsti najdemo na planoti Mardž, ki je od pradavnine do danes rodila obilne pridelke pšenice in ječmena. V visokogorju izvira veliko izvirov. Divjih oljk je v izobilju, velika območja hrastove savane pa zagotavljajo pašo čredam lokalnih beduinov. V preteklosti so bila velika območja pokrita z gozdom. Gozdno območje Džebel Akhdarja se je v zadnjih desetletjih krčilo. Poročilo Organizaciji ZN za prehrano in kmetijstvo iz leta 1996 je ocenilo, da se je gozdnata površina zmanjšala na 320.000 hektarjev s 500.000 hektarjev, ki so bili večinoma izkrčeni za gojenje poljščin. Organ za ohranjanje in razvoj Green Mountain ocenjuje, da se je gozdnata površina zmanjšala s 500.000 hektarjev leta 1976 na 180.000 hektarjev leta 2007.The Report: Libya 2008, p. 134. Oxford Business Group.

Južna pobočja Džebel Akhdarja zavzemajo sredozemski suhi gozdovi in ​​stepe, prehodna ekoregija, ki leži med območji sredozemskega podnebja severne Afrike in hipersušno Saharo."North Saharan steppe and woodlands" WWF Scientific Report . Accessed 27 March 2011.

Spodnji Džebel el-Akabah leži južno in vzhodno od Džebel Akhdarja. Obe visokogorji sta ločeni z depresijo. Ta vzhodna regija, v starih časih znana kot Marmarica, je veliko bolj suha kot Džebel Akhdar in tukaj se Sahara razteza do obale. Zgodovinsko gledano sta bila nabiranje soli in spužvarstvo pomembnejša od kmetijstva. Bomba in Tobruk imata dobra pristanišča.

Južno od obalnega visokogorja Cirenajke je velika depresija, ki poteka od vzhoda proti zahodu in se razteza proti vzhodu od zaliva Sidra v Egipt. Ta regija Sahare je znana kot Libijska puščava in vključuje Veliko peščeno morje in peščeno morje Calanšio. Libijska puščava je dom nekaj oaz, vključno z Avjilo in Jaghbubom.

Zgodovina Berbersko ljudstvo Berberi so bili prvi zabeleženi prebivalci Cirenajke.

Staroegipčansko obdobje Egiptovski zapisi omenjajo, da so v času Novega egipčanskega kraljestva (13. stoletje pr. n. št.) plemeni Libu in Mešveš iz Cirenajke pogosto vdirali v Egipt.

Grška kolonizacija Cirenajko so Grki kolonizirali v začetku 7. stoletja pred našim štetjem, ko je bila znana kot Kirenajka. Prva in najpomembnejša kolonija je bila Kirena, ki so jo okoli leta 631 pred našim štetjem ustanovili kolonisti z grškega otoka Tera (sodobni Santorini), ki so ga zapustili zaradi hude lakote.Ring, Trudy et al. (1996) "Cyrene (Gebel Akhdar, Libya)" International Dictionary of Historic Places: Volume 4: Middle East and Africa Fitzroy Dearborn Publishers, Chicago, p. 194, Njihov poveljnik Aristoteles je prevzel libijsko ime Battos.Details of the founding are contained in Book IV of Histories, by Herodot Njegovi potomci, znani kot Battiadae, so vztrajali kljub hudemu konfliktu z Grki v sosednjih mestih.

Vzhodni del province, brez večjih naseljenih središč, se je imenoval Marmarica; pomembnejši zahodni del je bil znan kot Pentapolis, saj je obsegal pet mest: Kireno (blizu današnje vasi Šahat) s pristaniščem Apollonia (Marsa Susa), Arsinoe ali Taucheira (Tocra), Euesperides ali Berenice (blizu današnjega Bengazija), Balagrae (Al Bajda) in Barce (Mardž) – katerih poglavar je bil istoimenski Kirene. Izraz "Pentapolis se je še naprej uporabljal kot sinonim za Cirenajko. Na jugu je Pentapolis zbledel v saharska plemenska območja, vključno s faraonskim preročiščem Amonium.

V regiji so pridelovali ječmen, pšenico, oljčno olje, vino, fige, jabolka, volno, ovce, govedo in silfium, zelišče, ki je raslo le v Cirenajki in je veljalo za zdravilo in afrodiziak.Ring, Trudy, Robert M. Salkin and Sharon La Boda (1996). "Cyrene (Gebel Akhdar, Libya)" in International Dictionary of Historic Places, Volume 4: Middle East and Africa. Fitzroy Dearborn Publishers, Chicago and London.

Kirena je postala eno največjih intelektualnih in umetniških središč grškega sveta, znano po medicinski šoli, izobraženih akademijah in arhitekturi, ki je vključevala nekaj najboljših primerov helenističnega sloga. Kirenaike, šolo mislecev, ki so razlagali doktrino moralne veselosti, ki je definirala srečo kot vsoto človeških užitkov, je ustanovil Aristip iz Kirene."Cyrenaica and the Greeks" from The Library of Congress Country Studies: Libya. 2001. . Accessed 27 March 2011. Drugi pomembni domačini iz Cirene so bili pesnik Kalimah ter matematika Teodor iz Kirene in Eratosten.

Perzijska vladavina Leta 525 pred našim štetjem je po osvojitvi Egipta ahemenidska vojska Kambiza II. zavzela Pentapolis in ustanovila satrapijo (ahemenidska provinca) nad deli regije za približno naslednji dve stoletji.

Helenistična doba Perzijcem je leta 332 pr. n. št. sledil Aleksander Veliki, ki je po zavzetju Egipta prejemal davek od mest. Pentapolis je formalno priključil Ptolemaj I. Soter in prek njega prešel na diadoško dinastijo Lagidov, bolj znano kot Ptolemajci. Za kratek čas je pridobil neodvisnost pod Magom iz Kirene, pastorkom Ptolemaja I., vendar je bil po njegovi smrti ponovno vključen v Ptolemajsko kraljestvo. Ptolemaj VIII. Everget ga je ločil od glavnega kraljestva in ga dal svojemu sinu Ptolemaju Apionu, ki je umrl brez naslednikov leta 96 pr. n. št. in ga zapustil Rimski republiki.

Rimska provinca

Latinsko ime Cyrenaica (ali Kyrenika) sega v 1. stoletje pr. n. št. Čeprav obstaja nekaj zmede glede natančnega ozemlja, ki ga je podedoval Rim, je bil do leta 78 pr. n. št. organiziran kot ena upravna provinca skupaj s Kreto. Postala je senatorska provinca leta 20 pr. n. št., tako kot njena veliko bolj ugledna zahodna soseda Afrika proconsularis, in za razliko od samega Egipta, ki je leta 30 pr. n. št. postal cesarska domena sui generis (pod posebnim guvernerjem, imenovanim praefectus augustalis).

Dioklecijanove reforme tetrarhije leta 293 so spremenile upravno strukturo Cirenajke. Razdeljena je bila na dve provinci: Gornjo Libijo ali Libijo Pentapolis, ki je obsegala zgoraj omenjeni Pentapolis, s Kireno kot glavnim mestom, in Libijo Inferior ali Libijo Sicco, ki je obsegala Marmarico, s pomembnim pristaniškim mestom Paraetonium kot glavnim mestom. Vsak je bil pod guvernerjem, ki je imel skromen čin praeses. Oba sta pripadala škofiji Orient s prestolnico v Antiohiji v Siriji, od leta 370 pa škofiji Egipt v okviru pretorske prefekture Oriens. Njena zahodna soseda Tripolitanija, največja prokonzularija, odcepljena od Afrike, je postala del afriške škofije, podrejene prefekturi Italia et Africa. Po potresu na Kreti leta 365 je bila prestolnica prestavljena v Ptolemais. Po delitvi cesarstva je Cirenajka postala del Vzhodnorimskega cesarstva (Bizantinsko cesarstvo), ki meji na Tripolitanijo. Kratek čas je bil del Vandalskega kraljestva na zahodu, dokler ga Belizar ni ponovno osvojil leta 533.

Tabula Peutingeriana prikazuje Pentapolites vzhodno od Syrtes Maiores, kar kaže na mesta Bernice, Hadrianopolis, Taucheira, Ptolomaida, Callis, Cenopolis, Balacris in Cyrene.Agricole Joseph F.X.P.E.S.P.A. Fortia d'Urban (marq. de), Bénigne Emmanuel C. Miller, Recueil des itinéraires anciens, comprenant l'itinéraire d'Antonin, la table de Peutinger, et un choix des périples grecs, 1845, p. 286

Arabska in osmanska vladavina

Cirenajko so osvojili muslimanski Arabci pod poveljstvom Amr ibn al-Asa v času mandata drugega kalifa Omarja okoli leta 642 in je postal znan kot Barka po glavnem mestu province, starodavnem mestu Barce. Po razpadu Omajadskega kalifata je bil v bistvu priključen Egiptu, čeprav še vedno pod istim imenom, najprej pod fatimidskimi kalifi. Regija je postala baza za piratstvo in mnogi pirati so delovali kot zasebniki Fatimidov. Okoli leta 1051/52 je Džabbara, emir iz Barke, prenesel svojo zvestobo s Fatimidov na Ziride.

Sredi 11. stoletja je več arabskih plemen, vključno z beduinsko konfederacijo Banu Hilal, opustošilo severnoafriško obalo pod nadzorom Ziridov. Barka je bila opustošena zaradi Hilalijske invazije in prepuščena Banu Sulajmu, medtem ko je Banu Hilal korakal proti zahodu. Invazija je prispevala k zatonu pristaniških mest in pomorske trgovine. Do 200.000 hilalijskih družin se je iz Egipta preselilo v Cirenajko. Zaradi preseljevanja arabskih plemen je postala Cirenajka bolj arabska kot kateri koli kraj v arabskem svetu, razen v notranjosti Arabije. Ajubidski emir Karakuš je vkorakal v Magreb in po besedah ​​al-Maqrizija prevzel nadzor nad Cirenajko na ukaz Saladina, ki je želel provinco uporabiti kot kmetijsko bazo. Zdi se, da Mameluki niso mogli izvajati pomembnejšega nadzora in so se morali povezati z domačimi beduini, da so posredno sprejeli njihovo suverenost in hkrati plačevali davke. Osmansko cesarstvo je kasneje zahtevalo suverenost Cirenajke na podlagi mameluške trditve o vrhovni oblasti prek zavezništva s plemeni. Cirenajka je bila vključena v Osmansko Libijo.