Nelson Rolihlahla Mandela, južnoafriški politik in državnik, borec proti apartheidu, * 18. julij 1918, Mvezo, Transkei, Južna Afrika, † 5. december 2013, Johannesburg, Južna Afrika.Mandela, 2010: 15.
Mandela je bil borec za svobodo, politični voditelj, aktivist, človekoljub in eden glavnih borcev za pravice ljudi v Južni Afriki. V prvih demokratičnih volitvah je bil izvoljen kot prvi temnopolti predsednik Južne Afrike. Predsedniški stolček je zasedal od leta 1994 do 1999. Svoje življenje je posvetil boju proti apartheidu, sistemu ki je ločeval pravice belcev od nebelcev. Bil je predstavnik politične stranke Afriški narodni kongres hkrati pa bil nekaj časa tudi član Komunistične partije Južne Afrike.
Mladost je preživel v klanu plemena Thembu, pozneje pa je študiral pravo na Univerzi Fort Hare in kasneje še na Univerzi Witsu. V Johannesburgu je postal odvetnik in s prijateljem ustanovil prvo pravno podjetje, ki je kot stranke sprejemalo tudi temnopolte v Južni Afriki. V 50. letih 20. stoletja je postal aktivist Afriškega narodnega kongresa (ANC), ki se je zavzemal za enake pravice vseh državljanov ne glede na raso. Spoznal je veliko aktivistov med njimi tudi Walterja Sisula in Antona Lembede. Z njuno pomočjo je ustanovil Mladinsko Ligo, ki se je ukvarjala z rekrutiranjem mladih aktivistov. Nelson Mandela je močno pripomogel k organizaciji številnih protestov še posebej po letu 1948, ko je podpredsednik države postal Daniel François Malan, ki je uvedel apartheid. Zaradi vedno hujših spopadov s policijo in vojsko se je Mandela skupaj z drugimi aktivisti odločil leta 1961 ustanoviti Kopje naroda, vejo ANC-ja, ki se je proti državi začela bojevati z orožjem. Leta 1962 so ga zaradi delovanja v tej skupini zaprli, kazen pa leta 1964 podaljšali na dosmrtno. Nelsona Mandelo so v naslednjih 27. letih premikali med različnimi zapori. Eden najhujših je bil zapor na Otoku Robben, kjer je bil Mandela v zelo slabih pogojih zaprt 18 let.
Zaradi pritiska ANC in tujine ter bojazni, da bo prišlo do državljanske vojne je tedanji južnoafriški predsednik Frederik Willem de Klerk februarja 1990 po dolgih pogajanjih Mandelo izpustil, kar je obema prislužilo Nobelovo nagrado za mir za leto 1993. Maja 1994 je bil Mandela izvoljen za predsednika države v prvih demokratičnih volitvah. Po izteku mandata leta 1999 je ostal dejaven v prizadevanjih za svetovni mir in v boju proti AIDS-u.
Nelson Mandela je v svojem življenju poleg Nobelove nagrade za mir prejel še okoli 250 drugih nagrad za borbenost, na katero pomislimo še danes, ko omenimo njegovo ime. Kljub temu pa je prejel očitke iz različnih vladnih in nevladnih skupin, največ zato, ker je bil dolgo časa član Komunistične partije. Očitki prihaja tako iz leve in desne strani vlade, a s svojimi dejanji se jim je Mandela uspešno izognil.
Ime »Madiba«, ki je častni naziv za starejše moške člane Mandelovega klana, je v Južni Afriki postalo sinonim za Nelsona Mandelo.
Mladost levo|sličica|Mladi Nelson Mandela
Otroštvo Nelson Mandela se je rodil 18. julija 1918 v vasici Mvezo pri mestu Umtatu (danes Mthatha) v tedanji južnoafriški provinci Kaplandija vaškemu poglavarju Gadlu Henryju Mphakanyiswu in njegovi tretji ženi Nosekeni Fanny.Mandela, 2010: 16, 18; Sampson, 2011: 3; Smith, 2010: 17. Oče je bil namreč kot plemiški pripadnik plemenskega animističnega verovanja k bogu Qamata poligamist,Mandela, 2010: 18. zato je imel Mandela 3 starejše brate in 9 sestra, ki so živeli ločeno, pri svojih materah.Mandela, 2010: 18 Njegov priimek izhaja iz dedovega imenaGuiloineau in Rowe, 2002: 26; Mafela, 2008, rojstno plemensko ime Rolihlahla pa v koščini dobesedno pomeni potegniti vejo drevesa, preneseno pa povzročitelj težav, nereda,Mandela, 2010: 15; Sampson, 2011: 3; Smith, 2010: 17. in se je kasneje, kot njegov kraljevski izvor, mistično povezovalo z njegovo vlogo v afriškem odporu.
Čeprav je bil Mandela po očetu pravnuk kralja ljudstva Thembu v Transkeiu, Ngubengcukaja,Mandela, 2010: 17; Smith, 2010: 16. pa do kraljevega naslova ni bil upravičen, saj je njegova mati izhajala iz stranske veje kraljeve družine: bila je hči Nkedamaja iz desne hiše (Ixhiba) iz koškega rodu amaMpemvu,Mandela 2010: 18; Sampson, 2011: 4; Smith, 2010: 16, 23–24. in ni bila očetova prva žena;Po krajevnem poročnem običaju je bila imenovanaldesna žena, saj je izhajala iz desne hiše, ki je bila za veliko hišo. Mandela, 2010: 16 za Mandelo je bila predvidena dedna funkcija kraljevega svetovalca in zaupnika, predvsem pri posredovanju v sporih.Mandela, 2010: 17; Guiloineau in Rowe, 2002: 26; Mafela, 2008.
Mandelov oče Gadla Henry Mphakanyiswa je bil krajevni poglavar in kraljev svetovalec (za britansko vlado pa vaški starešina z zajamčenimi dohodki); na svoj položaj je bil imenovan 1915, ko je kolonialna uprava njegovega predhodnika obtožila koristoljubja.Smith, 2010: 19 Leta 1926 je bil Gadla obtožen zaradi pogrešanega vola, ker pa je kot ponosen domorodec zavrnil poziv belega sodno pravnega uradnika, naj se zglasi in zagovarja, je bil odstavljen.Mandela, 2010: 19; Sampson, 2011: 4; Smith, 2010: 21–22. S tem so bili otroci prikrajšani za dedno službo, oče pa je izgubil plemiški naziv, posest, večino živine in druge dohodke (delež vladnih pristojbin za cepljenje živine ipd.). Finančni položaj družine se je močno poslabšal, zato se je Mandelova mati z otroki preselila v večjo vas Qunu, kjer je imela svoj kraal, živela pa je od podpore prijateljev.Mandela, 2010: 19
Njegov oče je umrl, ko je bil Mandela star devet let in po tem dogodku ga je posvojil izredno premožen regent ljudstva Thembu, njegova mama pa ga je takrat za nekaj let zapustila. Dobil je novega brata Justica, ki je bil regentov sin in postala sta najboljša prijatelja.Kot sin regenta je bil deležen visoke izobrazbe in prvič se je začel seznanjati z afriško zgodovino.
S šestnajstimi leti je sledil obred, pri katerem v njihovi kulturi fant postane moški z obrezovanjem.Mandela 1994, s. 36–42 Kmalu za tem se je regentov namestnik odločil, da ju bo skupaj z Justiceom poslal na inštitut Clarkerbury, da bi se bolje izobrazila.Mandela 1994, s. 45-47 V naslednjih letih je Mandela obiskoval še Healdtown, na koncu pa pristal na kolidžu Fort Hare.Mandela 1994, s. 55;
Mandela 1994, s. 62-65 Na kolidžu je s svojimi prijatelji začel stavko za bolj kvalitetno hrano na šoli, zaradi česar je bil izglasovan za predstavnika Študentskega predstavniškega sveta (SRC). Iz protesta pa tega položaja ni hotel sprejeti, zaradi česar so ga s pozivom k premisleku o prevzemu tega položaja do naslednjega šolskega leta vrgli iz šole.Mandela 1994, s. 78-86
Johannesburg Po tem incidentu se je vrnil nazaj k regentu in z Justiceom sta se ponovno srečala. Izvedela sta novico, da ju namerava regent poročiti ter da sta njuni nevesti že izbrani in zato sta se odločila, da pobegneta v Johannesburg.Mandela 1994, s. 73-76
V Johannesburgu si je Mandela poskušal najti službo. Zaposlen je bil kot varnostnik, vendar je službo kmalu izgubil, ko je njegov šef ugotovil, da je pobegnil od doma. Nato se je zaposlil kot pripravnik v podjetju Witkin, Sidelsky in Eidelaman, ker je hotel postati odvetnik in kjer je nekaj let pozneje tudi končal svojo triletno usposabljanje. Istočasno se je ponovno posvečal študiju odvetništva na Fort Haru in konec leta 1942 tudi diplomiral.Mandela 1994, s. 96-101
Nekaj mesecev pred zaključkom študija ga je obiskal regent in mu oprostil za njegov pobeg. Umrl je pozimi leta 1942.Mandela 1994, s. 116–117
V Johannesburgu se je prvič srečal z Afriškim narodnim kongresom (ANC) in se tudi udeležil sestankov komunistične partije.Mandela 1994, s. 106 Vedno bolj pa ga je začela zanimati politika. Začel je hoditi na predavanja na pravni fakulteti Witsu, kjer je bil edini črni študent. Udeležil se je tudi protesta, ki je potekal zaradi zvišanja avtobusnih vstopnic. Tako se je začelo rojstvo borca za svobodo.Mandela 1994, s. 127–131Mandela 1994, s. 122-123
Borba za svobodo in Afriški narodni kongres (ANC)
Mladinska liga in začetki aktivizma Mandela je bil v Johannesburgu pod močnim vplivom številnih aktivistov in borcev za svobodo, med njimi sta bila Walter Sisulo in Anton Lembede, ki sta postala pomemben del njegovega življenja. S pomočjo še nekaterih drugih članov ANC-ja so leta 1944 ustanovili Mladinsko ligo v Walterjevi hiši v Orlandu. Namen lige je bil rekrutiranje novih članov ANC-ja, predvsem mladih. V tistem času Mandela ni podpiral pridružitve belcev in komunistov k ANC-ju, saj je nasprotoval komunistični ideologiji, ki jo je imel za tujo (evropsko), belcem pa preprosto ni več zaupal.Mandela 1994, s. 139-143Mandela 1994, s. 137–139Mandela 1994, s. 154
Zbirališče nekaterih pomembnih aktivistov, kot so bili Mandela in njegovi prijatelji, je bila Walterjeva hiša v Orlandu, kjer je Mandela tudi spoznal svojo prvo ženo Evelyn Mase, ki je bila medicinska sestra. Že po nekaj mesecih jo je zaprosil za roko in se kmalu zatem poročil. Leta 1946 je dobil sina. Nekaj mesecev kasneje pa se je rodila še hčerka, ki je umrla pri devetih mesecih. Kasneje je dobil še štiri otroke. Skoraj istočasno je v bolnišnici umrl tudi Lembede, ki je bil takrat voditelj ANC-ja, zaradi česar je ANC nazadoval.Mandela 1994, s. 144, 148-149Mandela 1994, s. 153-154 levo|sličica|Nelson Mandela in Evelyn Mase
Začetek apartheida in Sophiatown Leta 1948 je z zmago Nacionalistične stranke nad Združeno stranko v južnoafriških volitvah, Daniel François Malan postal predsednik vlade Južne Afrike in uvedel apartheid. Z uvedbo apartheida so prišli novi zakoni, kot sta na primer Zakon o ločenem zastopanju volivcev in Zakon o nemoralnosti, s katerim so bili spolni odnosi med belci in nebelci prepovedani.Mandela 1994, s. 159–162
ANC se je takrat odločil za večje število protestov in ukrepov, da bi prišlo do padca belske nadvlade. Novi predsednik Mladinske lige je postal Mandela, ki je nasledil dr. Xuma.Mandela 1994, s. 168
Eden od večjih protestov je bil organiziran 26. junija 1950, nekaj časa po tem, ko je država Komunistično partijo označila za ilegalno. Protesti so se nadaljevali in v letih 1951 in 1952, ko je več tisoč prostovoljcev protestiralo s prekršitvijo manjših zakonov, zaradi česar so jih za nekaj dni poslali v zapor. Zaradi te kampanje se je število članov društva ANC-ja povečalo iz 20.000 na okoli 100.000.Mandela 1994, s. 188-192 Država je odgovorila z racijami in z mnogimi aretacijami. 30 julija 1952 so v raciji aretirali Mandelo in še dvajset drugih vodji. Ko so prispeli na sodišče obtoženi komunizma so se po Johannesburgu začeli živahni politični shodi. Obsojeni so bili na dve leti zapora, a kazen je bila prestavljena za dve leti.Mandela 1994, s. 195-198
Avgusta leta 1952 je Mandela s svojim prijateljem Oliverjem Tambom ustanovil svojo lastno pravno pisarno z imenom Mandela in Tambo. Postala sta edino podjetje temnopoltih odvetnikov in prav zaradi tega sta imela veliko strank. Mandela je postal prepoznaven na sodiščih, saj je tam dnevno zastopal svoje stranke. Ker pa je bil Mandela temne polti, ga na sodišču pogosto niso hoteli upoštevati, beli tožniki oziroma tožnice pa niso hoteli odgovarjati na njegova vprašanja.Mandela 1994, s. 210-216
Mandela je v tistem času poleg mnogih drugih aktivistov dobil prvo prepoved javnega nastopanja za obdobje šestih mesecev, v katerem se ni smel pogovarjati z več kot eno osebo naenkrat.Mandela 1994, s. 199-200, 204