Literatura, vezana na judovsko tematiko in v judovskih jezikih, nastaja zadnjih 3000 let. Pojem judovska literatura se nanaša na: (1) dela, ki jo jih napisali judovski avtorji na judovsko tematiko v kateremkoli jeziku, (2) literarna dela, ki so jih napisali judovski avtorji v hebrejščini, jidiš ali drugih jezikih, ne glede na temo, (3) literarna dela, ki so jih napisali Judje, ne glede na temo in jezik.
Od zgodnjih začetkov do srednjega veka Biblijska literatura (stara zaveza)
Najzgodnejša, največja in najvplivnejša judovska literarna dela so znana pod skupnim imenom Biblija, v hebrejščini Tanakh, ki se deli na tri dele: Postava (Thora) ali Pentatevh oz. Peteroknjižje, Preroki (Nebiim) in Spisi ali Hagiografi (Ketubim), in vsebuje 24 spisov. Judovska bibija vsebuje samo spise Stare zaveze, krščanska pa ji dodaja še Novo zavezo.
Najpomembnejši del je tora, ki obsega Mojzesovo peteroknjižje ali humaš. V puščavi Izhoda je Bog toro razodel neposredno Mojzesu, da jo je zapisal. Poučil ga je tudi o ustni tori, ki vsebuje razlage o napisani. Pentatevh obsega 5 zvezkov in prinaša poročilo o nastanku sveta, zgodnji zgodovini človeštva, življenja praočetov Judov, njihovi zgodovini v Izraelu in Egiptu, selitev (eksodus) in 40-letno blodenje Judov po puščavi pod Mojzesovim vodstvom. Velik obseg je namenjen etičnim načelom, teološkim ugotovitvam in zakonom za določanje individualnega in socialnega vedenja ter podrobnostim ritualov za duhovnika in laika. V središču te zgodovine je pripoved o tem, kako je Bog s patriarhi sklenil zavezo in po razodetju na Sinajski gori tudi s celotnim judovskim ljudstvom. Sporazum zahteva, da Izraelci častijo Boga in se ravnajo po zakonih tore, Bog pa jim bo v zameno dal deželo Kánaan. Tako so Judje postali izvoljen narod.
Druga dva dela sta napisana po navdihu Svetega duha (ruah ha-kodeš):
Preroki (Nebiim) se delijo na dva dela: Zgodnji in Poznejši preroki. Zgodnji preroki so zgodovinska dela, ki opisujejo osvajanje obljubljene dežele Kanaan (Jozuetova knjiga), obdobje nereda in namestitve Izraelcev (Sodniki), obdobje utrditve kraljestva pod vodstvom različnih kraljev (Samuelova knjiga in Knjiga kraljev) in obdobje razdelitve dežele na dve kraljestvi ter do asirijskega uničenja Južnega kraljestva in babilonskega uničenja Severnega kraljestva. Poznejši preroki vsebujejo spise treh velikih prerokov Izaije, Jeremije in Ezekiela ter zbirko knjig dvanajsterih prerokov (Ozej, Joel, Zaharija, Jona itd.). Osrednja misel knjig je uresničitev božje obljube osvojitve Kánaana, vendar so Izraelci zapustili Boga, zato je kazen za njihovo nezvestobo uničenje vladavine, vendar je upanje v peščici preostalih pravičnih ljudi (»ostanek«), ki bodo prenovili in nadaljevali zavezo z Bogom. Zapisi prerokov opisujejo življenje Judov od časa Mojzesa (13. stoletje pr. št.) do časa preroka Malahije (450 pr. št.). left|thumb|Stara zaveza v obliki zvitka Spisi (Ketubim ali Hagiografi) obsegajo različne literarne vrste in posebnosti: poezijo (Psalmi), dialog (Jobova knjiga), ljubezenska pesem (Visoka pesem), žalostinke, zgodovinska in polzgodovinska dela (Kroniška knjiga, Ezra, Nehemija, Estera, Ruta) in zasnutek apokaliptične literature (Daniel).
Stara zaveza je začela nastajati v 7. stoletju pr. št. (začetek raziskovalci različno datirajo), in je bila v grobem zaključena okrog l. 250 pr. št, dokončno pa šele leta 100, ko so v uradni judovski kanon uvrstili tudi Visoko pesem in Pridigarjevo knjigo. Avtorstvo posameznih spisov je največkrat neznano. Talmud predpostavlja, da je vse spise navdahnil »sveti duh« in jih prisodil pričam Božjega razodetja. Zato Talmud spise z neznanim avtorstvom, npr. v Knjigi prerokov, pripisuje preroku Samuelu, v Knjigi kraljev pa Jeremiji.
Postava, tj. pet Mojzesovih knjig (Peteroknjižje, Pentatevh) je v judovstvu daleč najpomembnejši del Biblije. Po tradicionalnem judovskem prepričanju se je Bog neposredno razodel Mojzesu, zato ima vsaka beseda izbran in poseben pomen. Kritične teološke šole 19. in 20. stoletja so domnevale, da je Pentatevh človekovo delo in zato zmes različnih starodavnih različic, ki ne obstajajo več in so imenovane kot J, E in P dokumenti. Domnevno naj bi jih redaktor ali več urednikov, znanih kot R, zbral v en dokument med koncem 7. stoletja pr. št. in sredino 5. stoletja pr. št.
Biblija je edino razširjeno literarno delo o zgodnji zgodovini judovskega obstoja, sicer pa sama knjiga navaja druge naslove na to temo, npr. Knjiga Judovih in Izraelovih kraljev in Knjiga gospodovih vojn. Prav tako je mogoče, da se nekatera dela »pravih prerokov«, »lažnih prerokov« in mnogo poezije ni ohranilo.
Apokrifi Od 3. stoletja pr. št. naprej so se v Bibliji pojavljala literarna kreativna besedila, ki se imenujejo apokrifi (separím hisoním 'zunanje knjige'). Dela so običajno neznanih avtorjev, vključujejo pa fikcijske in moralistične spise (Tobit), poučna dela (Pridigar), popačene zgodovinske alegorije(Judita) in zgodovinska dela (Knjige Makabejcev). Nekatera od njih, npr. dodatek k Esteri, so bila sestavljena z namenom, da osvetlijo zgodovinske dogodke in podatke ali dopolnjujejo očitne pomanjkljivosti v besedilu, druga so bila imitacija biblijskega vzorca ali ustvarjena kot nadaljevanja biblijske tradicije. Nekatera dela so zgodnji midraši, homiletični in moralni komentarji svetopisemskih mest, npr. Apokrif Geneze in Razlaga Habakuka, preroško oznanilo zgodnjih dob do judovsko-rimskega spopada v 1. stoletju pr. št.—1. stoletja.
Obseg te literature ni znan, pač pa so najdeni rokopisi ob Mrtvem morju pokazali, da je teh del veliko. Tudi že prej znani apokrifi so bili izločeni iz literature, da bi tako preprečili sprejetje v kanon in zatrli stališče odpadniških sekt. Posledično se večina del ni ohranila v izvirnem jeziku (hebrejščini ali aramejščini), temveč so jih v grščini ohranili kristjani. Bolj kot v literarnem smislu so spisi pomembni za spoznavanje zgodovinskih, religioznih, filozofskih in jezikovnih tokov v judovstvu in krščanstvu, npr. tematika nesmrtnosti, vstajenje od mrtvih in mesijanstvo. Spopad judovskega sveta s helenističnim in potreba po dokazovanju prvotnosti judovske tradicije se odraža v zgodovinskih in apologetičnih knjigah, npr. v Četrti knjigi Makabejcev in Aristeju, nacionalistična in revolucionarna razmišjanja so prisotna tudi v rokopisih Mrtvega morja. Rokopisi Mrtvega morja (v angleščini)
Apokaliptična literatura V času apokrifov (ok. 200 pr. št. do konca 1. stoletja) se je razvila apokaliptična literatura. Kot apokrifi so bila tudi ta dela v ozadju, ohranila pa jih je krščanska tradicija v grških ali etiopskih prevodih. Knjigam so skupna pričevanja o razkritju prihodnosti in psevdepigrafija, ki trdi, da so jih napisale starodavne in svete osebe. Osrednje teme so eshatološke narave – vprašanje dobrega in zla, vera v vstajenje, vloga Mesije, poslednja sodba in vizija novega življenja. Knjiga Ezre je verjetno nastala po porušenju Templja,Jeruzalemski tempelj (v angleščini) saj po tej tragediji naznanja judovskemu ljudstvu, da je Božja volja skrivnostna, a njegova ljubezen do Izraelcev neomajna. Po tem, ko je nad deželo prišlo zlo, bo sledilo 400-letno mesijansko obdobje, ki se bo končalo s sodnim dnem in ponovno oživitvijo in stvaritvijo novega sveta. Značilnost teh del je njihova naravnanost k dopolnjevanju vrzeli v biblijskih tekstih z alegorijami in olepšavami z legendami. Odklonilen odnos rabinov je postopoma povzročil, da so besedila te vrste v hebrejščini in aramejščini izginila.
Helenistična literatura Nekatera dela, ki so bila izvirno pisana v grščini in verjetno v aleksandrijski kulturi, so uvrščena med apokrife ali apokaliptično literaturo, mnogo pa jih je nastalo v judovski skupnosti med 3. stoletjem pr. št. in 1. stoletjem, ki se je naselila na področjih helenistične kulture. Večina del je izgubljenih. Po grškem prevodu Biblije so se pojavile eksegeze in interpretacije v skladu s potrebami Judov na tem območju in apologije judovske vere. Judovska filozofija se je razvila z namenom uskladitve judovske in helenistične misli. Zgovdovinska in leposlovna dela so bila pisana za korist judovskega prebivalstva in v spravljive namene. V Palestini so med drugim nastala dela v hebrejščini in aramejščini izključno za Jude, ki ne vsebujejo tem o prilagoditvi novemu okolju in asimilaciji, temveč je njihov namen pojasnitvi judovsko vero in nauke.
Prevodi biblije Grški prevod thumb|right|200px|Septuaginta: Stolpec unicialnega besedila iz Codex Vaticanus, ki vsebuje Ezra 2:1-8. V 3. stoletju pr. št. se je s prevodom Biblije v grščino (Septuaginta) začel razvoj helenistične judovske literature. Po Aristeasovi listini je Ptolemaj II. Filadelf v Aleksandriji ukazal 70 starešinam, naj prevedejo Sveto pismo v grščino. Septuaginta, kot prvi prevod Biblije, je znatno vplivala na nadaljnje prevode. Grški slog ne prevladuje, saj se prevod naslanja na hebrejske predloge. Prevod ni dobeseden, saj vsebuje tudi komentarje, očitno namenjene uskladitvi svetopisemske in grške misli, želi pa tudi vključiti ideje halake in agade, ki so bile prisotne v palestinski različici. Nekatere od značilnosti besedila so črtanje vseh antropomorfnih izrazov in predvidevanje številnih branj besedila, ki se razlikujejo od standardne različice. Ni jasno, ali so prevajalci delali z različnimi besedili, vsekakor pa so različice ponudile mnogo interpretacij težkih svetopisemskih odlomkov. V poznejših stoletjih sta nastala še dva prevoda v grščino. Palestinski rabini so namreč menili, da Septuaginta ni v celoti avtentična, ampak naj bi bila predmet manipulacije kristjanov. Na ukaz mišnajskih modrecev Eliezerja Ben Hirkana in Akive je Akila začel nov prevod na začetku drugega stoletja. Rezultat je bil dobesedni prevod z veliko rabinskimi interpretacijami. Prevod je bil široko rabljen in odobren, vendar je izginil. Ohranjeni so le fragmenti v spisih Origena (185-254), enega od cerkvenih očetov. Prevod Teodotiona (približno l. 200) je prav tako izgubljen, razen različice Danielove knjige.
Aramejski prevod
Prevod Svetega pisma v grščino v Aleksandriji je vzporeden prevodu v aramejščini (Targum) v Palestini. Potreba po razumevanju hebrejskih besedil je bila vzrok za nastanek aramejskega besedila, a je postalo običajno, še posebej v Babiloniji, da se bere Targum skupaj z izvirnikom. Standardni aramejski prevod Pentatevha je Targum Onkelosa, ki je natisnjena v skoraj vsaki verziji hebrejskega Svetega pisma. Talmud ga pripisuje Onkelosu, ki je deloval pod vodstvom Jošua Ben Hananija in Eliezerja Ben Hirkana v prvi tretjini 2. stoletja. Kot prevod Akile je tudi ta dobeseden, vendar dodaja interpretacije halake in agade. Antropomorfizme parafrazira in večinoma sledi rabinski interpretaciji. Drugi prevod je jeruzalemski (palestinska različica Targuma) in je nabor odlomkov iz Pentatevha. Poln je midraških, halaških in agadskih komentarjev. Zadnja redakcija je palestinska iz 7. stoletja, vsebuje pa plasti razlag iz preteklih stoletjih.
Standardni aramejski prevod Prerokov, ki ga Talmud pripisuje Jonahanu Ben Zakaju, Hilelovemu učencu, je verjetno urejanje zgodnejšega gradiva. Spominja na Onkelosov prevod, vendar vsebuje več agadskega izročila.
Prevod tretjega dela Svetega pisma, Hagiografov, je neznanega avtorstva in je nepopoln. Prevod Pregovorov je precej dobeseden, razširjena je tudi razlaga agade. Knjige Daniela, Ezre in Nehemije, ki so bile delno že napisane v aramejščini, niso bile prevedene.
Eksegeza