Mednarodni standardni bibliografski opis (kratica ISBD, International standard bibliographic description) je niz bibliografskih podatkov, ki opisujejo in identificirajo publikacijo.

Opis po ISBD je del popolnega bibliografskega zapisa in se sam navadno ne uporablja. Drugi elementi, ki sestavljajo popolni bibliografski zapis, kot so značnice, vsebinske oznake, enotni naslovi, pripomočki za razvrščanje in podatki o dodatnih vpisih, niso element določil ISBD. Pravila za vključevanje teh podatkov v zapis so običajno navedena v pravilnikih za katalogizacijo. Podatki, ki se nanašajo na posamezno knjižnično zbirko (lokacija gradiva, podatki o fondu itd.), prav tako niso zajeti v ISBD; to so lokalni elementi, ki jih lahko dodamo splošnemu opisu.

Struktura ISBD

Bibliografski opis je sestavljen iz naslednjih območij in elementov: območje naslova in navedbe odgovornosti območje izdaje območje posebnih podatkov o gradivu ali o zvrsti publikacije območje založništva in distribucije območje fizičnega opisa območje knjižne zbirke območje opomb območje standardne številke (ali druge) in pogoji dobave

Poleg tega struktura bibliografskega zapisa pa ISBD zajema še ločila, vire podatkov, jezik in pisavo, okrajšave in kratice ter velike začetnice. Ker se bibliografski opisi med seboj razlikujejo glede na vrsto publikacije, se lahko tudi nekatera območja izključujejo.

Družina mednarodnih standardov za bibliografski opis Najbolj znan standard je ISBD(M), bibliografski opis monografskih publikacij, ki je bil prvi iz serije ISBD. Poleg ISBD(M), obstajajo tudi še drugi standardi, ki obravnavajo:

serijske publikacije in druge kontinuirane vire ISBD(CR) elektronske vire ISBD(ER) neknjižno gradivo ISBD(NBM) kartografsko gradivo ISBD(CM) monografske publikacije nastale pred letom 1801 ISBD(A) notno gradivo ISBD(PM)

Vsi ISBD temeljijo na splošnem standardu ISBD(G]. Vsak ISBD je namenjen posameznim značilnostim posameznega tipa publikacij, vendar nobeden izmed njih ne izključuje drugih.

ISBD(M) ISBD(M) je oznaka za mednarodni standardni bibliografski opis monografskih publikacij (International Standard Bibliographic Description for Monographic Publication).

Monografska publikacija Monografska publikacija je v enem ali več zvezkih oz. z vnaprej določenim številom fizično ločenih zvezkov. V ISBD(M) je opis omejen na publikacije, nastale po letu 1800, z besedilom in/ali ilustracijami v očem čitljivi obliki (tiskane knjige) ali v reliefnem tisku za slepe (npr. knjige v Braillovi pisavi). ISBD(M) zajema tudi tiste publikacije, ki so izšle v omejeni distribuciji ali v prodaji po naročilu. Za monografije pred letom 1801 je določen ISBD(A).

Standard določa zahteve za opis in identifikacijo teh publikacij, predpisuje vrstni red elementov opisa in določa način rabe ločil v opisu. Ta določila se nanašajo na:

bibliografski zapis, ki ga pripravlja nacionalna bibliografska ustanova (v tiskani nacionalni bibliografiji, drugih tiskanih zapisih in v povezavi s strojno čitljivimi podatkovnimi zbirkami in bibliografske zapise drugih katalogizacijskih centrov bodisi v elektronski ali tiskani obliki.

Nastanek ISBD/ISBD(M) Mednarodni standardni bibliografski opis izvira iz resolucije Mednarodnega srečanja izvedencev za katalogizacijo, ki ga je organizirala Komisija za katalogizacijo IFLA v Kopenhagnu, leta 1969. Resolucija je zahtevala oblikovanje standardizirane oblike in vsebine bibliografskega opisa. Leta 1971 je sledila je prva izdaja besedila Mednarodnega standardnega bibliografskega opisa, in sicer ISBD(M), ki je izšla kot zbirka priporočil.

ISBD(M) lahko štejemo za bistveni element v izvajanju dolgoročne politike univerzalne bibliografske kontrole, kar izraža naslednji sklep IMCE (Mednarodni simpozij strokovnjakov za katalogizacijo): »Prizadevati bi si morali za tak sistem mednarodne izmenjave podatkov, po katerem bi standardni bibliografski opis vsake publikacije naredila in posredovala neposredno nacionalna ustanova v deželi izida. Učinkovitost sistema bi bila odvisna od maksimalne standardizacije oblike in vsebine bibliografskega opisa.« Na tem simpoziju so tudi prvič obravnavali možnost mednarodnega standardnega bibliografskega opisa in sestavili delovno skupino za izdelavo takega standarda.

Že leta 1973 ga je prevzelo večje število nacionalnih bibliografij, s prevodi izvirnega angleškega besedila v več drugih jezikov pa so ga začele upoštevati tudi komisije za katalogizacijo pri preoblikovanju nacionalnih pravil za bibliografski opis. Številne pripombe uporabnikov teh priporočil so podprle odločitev za pripravo popravljenega in izboljšanega besedila. Komisija za katalogizacijo pri IFLA je 23.-24. avgusta 1973 v Grenoblu še pred sejo Generalnega sveta sklicala sestanek za predelavo ISBD(M). Rezultat tega sestanka je bila »prva standardna izdaja« ISBD(M), objavljena leta 1974.

Kmalu je postalo jasno, da knjižnice nimajo samo monografskih publikacij, in ta razlog postane pobuda za oblikovanje splošnega standardnega bibliografskega opisa, primernega za vse vrste publikacij. Naslednja izdana besedila ISBD, ki so izšla leta 1977, so se nanašala na ISBD(CM), ISBD(NBM) ter ISBD(S).

Avgusta 1977 je sprejel pomembne odločitve v zvezi s programi IFLA za ISBD tudi Stalni odbor sekcije za katalogizacijo pri IFLA, ki se je sestal med svetovnim kongresom IFLA v Bruslju. Sklenili so, da bo življenjska doba vseh besedil ISBD v prihodnje predvidoma pet let, potem pa bodo pretehtali potrebo po spremembi vseh ali le nekaterih besedil. V skladu s to odločitvijo je bila pri IFLA ustanovljena Komisija za revizijo ISBD, ki se je sestala 10.-11. avgusta 1981 v Londonu, in pripravila načrt ocene in revizije štirih ISBD – ISBD(CM), ISBD(NBM), ISBD(S), ki so vsi prvič izšli 1977, ter zadnje izdaje ISBD(M) iz leta 1978.

Za vsak ISBD je bila imenovana posebna delovna skupina, predsedniki skupin pa so bili izbrani izmed članov Komisije za revizijo ISBD. Večletne izkušnje s prvimi štirimi ISBD so pokazale, da so prešli v široko uporabo v deželah, kjer še niso imeli lastnih nacionalnih pravil za katalogizacijo, postali pa so tudi standardni vir podatkov pri izdelavi lastnih katalogizacijskih pravil. Te praktične izkušnje so porodile množico idej za nadaljnjo izboljšavo besedil, kot najpotrebnejše pa so bile začrtane naslednje zahteve:

izboljšati jasnost izrazja in doslednost definicij ter določil preučiti možnost uporabe ISBD tudi za nelatinične pisave preveriti uporabo enačaja vključiti številnejše in boljše primere upoštevati pripombe, predvsem s strani IASA IN IAML, v zvezi z (NBM)

Namen Glavni namen ISBD je predpisati določila za usklajeno katalogizacijo širom sveta in pospešiti mednarodno izmenjavo bibliografskih zapisov med nacionalnimi bibliografskimi ustanovami ter v mednarodnem knjižničarskem in informacijskem okolju. S to odločitvijo elementov bibliografskega opisa, s predpisanim vrstnim redom, v katerem so ti elementi predstavljeni ter s predpisanimi ločili, ki jih razmejujejo, je namen ISBD predvsem:

narediti zapise različnih virov zamenljive, tako da so zapisi ene dežele sprejemljivi za knjižnične kataloge ali bibliografske sezname drugih dežel pomagati pri predstavitvi zapisov brez jezikovnih pregrad, tako da so zapisi v enem jeziku razumljivi tudi v drugih jezikih pomagati pri pretvorbi bibliografskih zapisov v elektronsko obliko

Raba ISBD predpisuje določila za pokrivanje največjega možnega števila opisnih podatkov, ki jih zahteva vrsta različnih bibliografskih dejavnosti, zato vsebuje elemente, ki so potrebni za eno ali več teh dejavnosti, vendar seveda ne vseh. Priporočljivo je, da vsaka nacionalna bibliografska ustanova v svoji državi sprejme odgovornost za pripravo dokončnega zapisa za vsako publikacijo, izdano v tej državi ter pripravi dokončen opis, ki vsebuje vse obvezne elemente opisa po ustreznem ISBD, kolikor je informacija za opisano publikacijo uporabna. Nekateri elementi niso obvezni, podatek je lahko vključen ali izpuščen v skladu z navodili bibliografske ustanove. Druge katalogizacijske ustanove imajo širšo izbiro, ker ne pripravljajo dokončnega bibliografskega zapisa za mednarodno izmenjavo. Lahko izbirajo med obveznimi in neobveznimi elementi ISBD za svoje lastne zapise, vendar morajo biti izbrani elementi v predpisanem vrstnem redu in prepisani z ustreznimi ločili v skladu z ustreznim ISBD.

Uporaba ISBD je obvezna za nacionalne bibliografije in sicer za tiste, ki se želijo vključiti v sistem mednarodne bibliografske kontrole in s pomočjo računalniške obdelave obveščati svet o domačih novostih.

ISBD(A)

Akronim ISBD(A) označuje Mednarodni standardni bibliografski opis starejših (antikvarnih) zaključenih publikacij, v angleščini The international standard bibliographic description for older monographic publications (antiquarian). Standard določa zahteve za bibliografski opis takšnih del, njihovo identifikacijo, določa vrstni red elementov opisa in opredeljuje sistem ločil, ki ga sestavljajo.

Zgodovina Prvi standardni izvod ISBD(M) iz leta 1974 je vključeval sledečo razlago: "ISBD(M) je v osnovi namenjen obravnavi tekočih publikacij. Kot takšen ne vsebuje dodatnih določb glede posebnih potreb pri obdelavi starejših del." Prvi korak k posebni obravnavi starejših del je bil storjen leta 1975, ko je Komite IFLA in Komite za redke in dragocene knjige in dokumente (IFLA Committee on Rare and Precious Books and Documents) organiziral delovno srečanje z namenom razglasitve določbe o ISBD(A). Nato sta se delovni skupini sekcij Komiteja za redke in dragocene knjige in Sekcije za katalogizacijo zbrali z namenom, da ugotovita, če ISBD(M) zadovoljuje potrebe za opis starejših publikacij, če je potrebno za ta namen opraviti revizijo ISBD(M) ali pa je najboljša rešitev v vzpostavitvi ločenega standarda, ISBD(A). Odločitev se je prevesila na stran izdelave ločenega standarda, ki je potekala med letoma 1977 in 1980, ko je bila objavljena prva edicija ISBD(A). Ob koncu leta 1985 je delovna skupina IFLE ponovno pregledala in precenila IMBD(A), na osnovi ugotovitev pa je druga, dopolnjena objava standarda izšla leta 1987.

Raba ISBD(A) V primeru starejših monografski publikacij izdelava dokočnih bibliografskih opisov ni nujno vezana na nacionalne bibliografske ustanove. Pogosto igrajo pomembno vlogo tudi druge bibliografske ustanove ali celo neodvisni strokovnjaki.

Bibliografska ustanova, ki je odgovorna za izdelavo bibliografski opisov, mora pripraviti dokočen opis vseh obveznih elementov, vključenih v ISBD(A), dokler ustrezajo potrebam publikacije, za katero se izdeluje bibliografski opis.

V primeru, kadar obstaja potreba po bolj natančnih zapisih, denimo v primeru katalogov inkunabul in drugih podrobnejših bibliografskih opisov, so lahko nekatere določbe ISBD(A) neprimerne. V takem primeru se bibliografska ustanova lahko posluži določb ISBD(M), z opombami, ki podajajo podrobnosti o tej odločitvi ali razliki med standardoma, ali brez njih.

ISBD(CM)

ISBD(CM) je akronim za Mednarodni standardni bibliografski opis kartografskega gradiva, po angleško International standard bibliographic description for cartographic materials. Opredeljuje zahteve za opis in identifikacijo tovrstnega gradiva, določa vrstni red elementov bibliografskega opisa in rabo ločil pri izdelavi le-tega.

Kartografsko gradivo

Kartografsko gradivo je vse gradivo, ki predstavlja, v celoti ali deloma Zemljo ali katerokoli nebesno telo, npr. dvodimenzionalne ali trodimenzionalne mape in zemljevide, digitalne zemljevide, nabore podatkov o prostoru, aeronavtično, navigacijske karte, globuse, blok-diagrame, zračne, satelitske fotografije ali fotografije iz vesolja, fotografije, ustvarjene z daljinskim vodenjem, atlase, tlorise itd.

Elektronski viri