Władysław Eugeniusz Sikorski

Władysław Eugeniusz Sikorski, poljski vojaški poveljnik in politik, * 20. maj 1881, Tuszów Narodowy, Avstro-Ogrska (zdaj Poljska), † 4. julij 1943, Gibraltar, Združeno kraljestvo.

Pred prvo svetovno vojno je ustanovil in sodeloval v več podtalnih organizacijah, ki so spodbujale poljsko neodvisnost. Kot odličen vojak se je boril v poljskih legijah med prvo svetovno vojno in kasneje v vojski novoustanovljene Druge poljske republike, zlasti med poljsko-sovjetsko vojno 1919–1921. V slednji je igral vidno vlogo v odločilni bitki za Varšavo leta 1920.

V zgodnjih letih Druge poljske republike je bil Sikorski visok državni funkcionar, predsednik vlade (1922–1923) in minister za vojaške zadeve (1923–1924). Po državnem udaru Józefa Piłsudskega maja 1926 in ustanovitvi sanacijske vlade je padel v nemilost novega režima.

Med drugo svetovno vojno je Sikorski postal predsednik poljske vlade v izgnanstvu, vrhovni poveljnik poljskih oboroženih sil in odločen zagovornik poljske stvari v diplomatski sferi. Podpiral je ponovno vzpostavitev diplomatskih odnosov med Poljsko in Sovjetsko zvezo, ki so bili prekinjeni po sovjetski invaziji na Poljsko septembra 1939. Aprila 1943 je sovjetski voditelj Josif Stalin prekinil sovjetsko-poljske diplomatske odnose, potem ko je Sikorski zaprosil mednarodni Rdeči križ, naj razišče katinski pokol.

Julija 1943 je letalo s Sikorskim padlo v morje takoj ob vzletu iz Gibraltarja. V letalski nesreči so umrli vsi, razen pilota. Natančne okoliščine smrti Sikorskega so bile sporne in so povzročale različne teorije o strmoglavljenju letala. Sikorski je bil najuglednejši vodja poljskih izgnancev in njegova smrt je pomenila hud udarec za poljsko stvar.

Zgodnje življenje in prva svetovna vojna Sikorski se je rodil v kraju Tuszów Narodowy v Galiciji, ki je bila takrat del Avstro-Ogrske.Roman Wapiński. Władysław Sikorski. Polski Słownik Biograficzny, zeszyt 154 (T. XXXVII/3, 1997, str. 468 Bil je tretji otrok v družini. Njegov oče Tomasz Sikorski je bil šolski učitelj, njegova mati Emilia Habrowska pa je bila gospodinja. Njegov stari oče Tomasz Kopaszyna Sikorski se je boril in bil ranjen v bitki pri Olszynki Grochowski v novembrski vstaji, v kateri je prejel odlikovanje Virtuti Militari. Olgierd Terlecki (1976). Generał ostatniej legendy: rzecz o gen. Władysławie Sikorskim. Polonia Bookstore and Publishers Co. str. 7. Pridobljeno 7. oktobra 2012.

thumb|left|upright|Mladi Sikorski

Od leta 1893 do 1897 obiskoval gimnazijo v Rzeszówu in se nato za eno leto prepisal na učiteljišče v Rzeszówu. Leta 1899 je obiskoval Gimnazijo Franca Jožefa v Lvovu in tam leta 1902 maturiral. Po maturi je mladi Sikorski študiral inženirstvo na Politehniki v Lvovu in se specializiral za gradnjo cest in mostov. Leta 1908 je diplomiral iz hidrotehnike. Leta 1906 se je prostovoljno javil za enoletno službo v avstro-ogrski vojski in obiskoval avstrijsko vojaško šolo, pridobil častniško diplomo in postal vojaški rezervni nadporočnik.Roman Wapiński. Władysław Sikorski. Polski Słownik Biograficzny, zeszyt 154 (T. XXXVII/3, 1997, str. 469.

Leta 1909 se je poročil s Heleno Zubczewsko, ki jo je spoznal na srednji šoli v Lvovu. (poljščina) Adam Dobroński. Biogram. Arhivirano 4. oktobra 2013 na Wayback Machine. Leta 1912 se jima je rodila hči Zofia.Roman Wapiński. Władysław Sikorski. Polski Słownik Biograficzny, zeszyt 154. T XXXVII/3, 1997, str. 475. Po diplomi je živel v Leżajsku in delal v oddelku za hidravlični inženiring galicijske uprave, kjer je delal na regulaciji reke San. Kasneje je služboval v zasebnih podjetjih, povezanih z gradbeništvom, nepremičninami in trgovino z nafto.

Med študijem na Politehniki se je Sikorski vključil v Združenje ljudskih šol (Towarzystwo Szkoły Ludowej), organizacijo, namenjeno širjenju pismenosti med podeželskim prebivalstvom. Okoli leta 1904–1905 je bil na kratko vključen v nacionalno demokratsko gibanje Endecja in Združenje poljske mladine Zet in se nato preusmeril k paravojaškim socialističnim organizacijam, povezanim s Poljsko socialistično stranko, ki je nameravala zagotoviti poljsko neodvisnost. V letih 1905–1906 je preko Zveze za vstajenje poljskega naroda (Związek Odrodzenia Narodu Polskiego) navezal stik s socialističnim gibanjem. Leta 1908 je Sikorski v Lvovu skupaj z Józefom Piłsudskim, Marianom Kukielom, Waleryjem Sławekom, Kazimierzom Sosnkowskim, Witoldom Jodko-Narkiewiczem in Henrykom Minkiewiczem organiziral tajno Zvezo za aktivni boj (Związek Walki Czynnej), da bi sprožil upor proti Ruskemu imperiju, enemu od treh deliteljev Poljske. Leta 1910 je prav tako v Lvovu pomagal organizirati Strelsko združenje (Związek Strzelecki), postal predsednik njegovega lvovskega kapitlja in odgovoren za vojaško vejo znotraj Komisije konfederiranih neodvisnih strank (Komisja Skonfederowanych Stronnictw Niepodległościowych, KSSN). Kot vojaško izobražen je drugim aktivistom predaval vojaško taktiko.

Ob izbruhu prve svetovne vojne julija 1914 je bil mobiliziran, vendar mu je bilo zaradi vpliva KSSN dovoljeno sodelovati pri organiziranju poljskih vojaških enot, namesto da bi ga avstro-ogrsko vojaško poveljstvo delegiralo na druge dolžnosti. V prvih nekaj tednih vojne je postal načelnik vojaškega oddelka v Vrhovnem narodnem odboru (Naczelny Komitet Narodowy, NKN) in na tem mestu ostal do leta 1916. Postal je komisar, zadolžen za novačenje v poljske legije v Krakovu. To vlogo je sam izbral namesto priložnosti, da služi v legijah kot poveljnik na fronti.Wapiński 1997, str. 470. 30. septembra 1914 je bil povišan v podpolkovnika in kmalu zatem postal poveljnik Oficirske šole legij (Szkoła Podchorążych). Legije, vojska, ki jo je ustanovil Józef Piłsudski, da bi osvobodila Poljsko izpod ruske in nazadnje avstro-ogrske in nemške oblasti, so se sprva borile kot zaveznice Avstro-Ogrske proti Rusiji. Avgusta 1915 je začela naraščati napetost med Sikorskim, ki je zagovarjal sodelovanje z Avstro-Ogrsko, in Piłsudskim, ki je menil, da sta Avstro-Ogrska in Nemčija izdali zaupanje Poljakov. Leta 1916 se je Piłsudski aktivno zavzemal za razpustitev vojaškega oddelka NKN. Julija istega leta je bil Sikorski povišan v polkovnika. V dokumentu z datumom 5. november 1916 je zapis, da se je Sikorski povezal s Poljskim pomožnim korpusom in Poljskim Wehrmachtom, ki sta bila alternativa legijam. Junija 1917 je Piłsudski zavrnil ukaz Avstro-Ogrske, da priseže zvestobo habsburškemu cesarju (prisežna kriza) in bil interniran v trdnjavo Magdeburg, Sikorski pa je zapustil Poljski Wehrmacht in se vrnil v avstro-ogrsko vojsko. Leta 1918, po februarskem podpisu Brest-Litovskega miru in bitki pri Rarańczi, se je Sikorski odločil za prestop na stran Piłsudskega, napovedal solidarnost z njegovimi dejanji, protestiral proti načrtovani ločitvi dežele Chełm od načrtovane poljske države in se zato kmalu pridružil Piłsudskemu v internaciji. Priprt je bil v Dulfalvi (Dulovo). Prestop ni bil dovolj, da bi zgladil nesoglasje med njim in Piłsudskim. Oba glavna poljska voditelja sta se v naslednjih letih še bolj oddaljevala.

Vzhodne vojne Poljsko ukrajinska vojna thumb|upright=.7|right|Sikorski leta 1918

Leta 1918 so propadla Rusko, Avstro-Ogrsko in Nemško cesarstvo. Poljska je ponovno postala neodvisna, vendar meje Druge poljske republike niso bile povsem določene in so bile zato nestabilne. Na vzhodu so se začeli in stopnjevali spopadi med poljskimi, ukrajinskimi, litovskimi in sovjetskimi silami, ki so dosegli vrh v poljsko-sovjetski vojni (1919–1921).Thaddeus M. Piotrowski (9. januar 2007). Poland's Holocaust: Ethnic Strife, Collaboration With Occupying Forces and Genocide in the Second Republic, 1918–1947. McFarland. str. 3. ISBN 978-0-7864-2913-4. Pridobljeno 13. novembra 2012. Winston Churchill je dogodke komentiral z naslednjo izjavo: "Vojna velikanov se je končala, zdaj pa se bodo začele vojne pigmejcev".Adrian Hyde-Price (23. junij 2001). Germany and European Order: Enlarging NATO and the EU. Manchester University Press. str. 75. ISBN 978-0-7190-5428-0. Pridobljeno 13. novembra 2012. Boljševiški voditelji so v Poljski videli most, preko katerega se bo komunistična revolucija prenesla na Zahod. Obstoj Poljske je bil postavljen na kocko.Peter J. Boettke (30. september 1990). The Political Economy of Soviet Socialism: the Formative Years, 1918–1928. Springer. str. 92–93. ISBN 978-0-7923-9100-5. Pridobljeno 13. novembra 2012.

Poljsko-sovjetska vojna Po izpustitvi iz internacije je Sikorski od 1. maja 1918 delal za Regentski svet in organiziral novo poljsko vojsko. Kmalu zatem je bil spet na fronti, tokrat v poljsko-ukrajinski vojni, kjer so čete pod njegovim poveljstvom oktobra in novembra 1918 zavarovale in branile Przemyśl.

Poljska neodvisnost se je začela leta 1918 z ustanovitvijo Druge poljske republike. Med poljsko-ukrajinsko vojno in v začetni fazi poljsko-sovjetske vojne je bil Sikorski, zdaj visoki častnik poljske vojske, vključen v operacije v Galiciji. Januarja 1919 je poveljeval četam, ki so branile Gródek Jagielloński. Marca istega leta je poveljeval pehotni diviziji, ki je napredovala v Stawczany in Zbrucz.Roman Wapiński. Władysław Sikorski. Polski Słownik Biograficzny, zeszyt 154 (T. XXXVII/3, 1997, str. 471. Od 1. avgusta 1918 je poveljeval skupini Polesje in poljski 9. pehotni diviziji. Da bi omejil ekscese v enotah pod svojim poveljstvom, je osebno nadzoroval sojenja 36 častnikom. Njegove sile so marca 1920 zavzele Mozyr in Kalenkowicze. Med poljsko ofenzivo na Kijev aprila 1920 je poveljeval skupini Polesje, ki je napredovala do reke Dneper in Černobilske regije. 1. aprila istega leta je bil povišan v brigadnega generala.

Ko se je poljsko-sovjetska vojna stopnjevala, je konec aprila 1920 Rdeča armada novega sovjetskega režima v Rusiji potisnila poljske sile preko svojim meja in vdrla na Poljsko. Sikorski je do 29. junija uspešno branil Mozyr in Kalenkowicze, pozneje pa mu ni uspelo obdržati trdnjave Brest, vendar jo je branil dovolj dolgo, da je poljskim silam v regiji omogočil urejen umik. 6. avgusta je bil imenovan za poveljnika novoustanovljene poljske 5. armade, ki je imela nalogo zadrževati fronto severno od Modlina med rekama Narev in Wkra. Odlikoval se je zlasti s poveljevanjem 5. armade na fronti na spodnji Visli med bitko za Varšavo. Sovjetske sile, ki so pričakovale lahko končno zmago, je presenetil in omogočil poljski protinapad. Med to bitko, včasih imenovano "čudež na Visli", je Sikorski ustavil napredovanje boljševikov severno od Varšave in dal poljskemu vrhovnemu poveljniku Piłsudskemu, dovolj časa, da je pripravil protiofenzivo. Od 15. avgusta so se njegove sile uspešno spopadale s sovjetsko 5. in 15. armado. Po bitki za Varšavo je Sikorski od 30. avgusta poveljeval 3. armadi. Njegove sile so zavzele Pińsk in se borile v zadnjih fazah bitke pri Lvovu in bitki pri Zamošću, nato pa so po bitki pri Nemenu napredovale proti Latviji in prodrle globoko v Belorusijo. Poljaki so premagali Sovjete in s poljsko-sovjetskim Riškim mirovnim sporazumom, podpisanim marca 1921, pridobili znatno ozemlje v Ukrajini in Belorusiji (Kresy). Slava Sikorskega se je še povečala, ko je poljski javnosti postal znan kot eden od junakov poljsko-sovjetske vojne. Sikorski je bil za svoje hrabre dosežke 28. februarja 1921 povišan v divizijskega generala in 15. marca istega leta odlikovan z najvišjim poljskim vojaškim odlikovanjem, redom Virtuti Militari.

V vladi in opoziciji right|thumb|upright|Sikorski leta 1923