Klávdij Galén (Aelius Galénus ali Claudius Galénus), bolj poznan kot Galén iz Pergamóna, grško govoreč rimski zdravnik in filozof."Life, death, and entertainment in the Roman Empire". David Stone Potter, D. J. Mattingly (1999). University of Michigan Press. p. 63. ISBN 0-472-08568-9"Galen on bloodletting: a study of the origins, development, and validity of his opinions, with a translation of the three works". Peter Brain, Galen (1986). Cambridge University Press. p.1. ISBN 0-521-32085-2 * 129, Pergamon, Rimsko cesarstvo; † okoli 200 do 216, Rim.
Galen je verjetno kot najbolj izobražen antični znanstvenik na področju medicine vplival na razvoj številnih znanstvenih disciplin, kot so anatomija,Galen on the affected parts fiziologija, patologija, farmakologijaGalen on pharmacology in nevrologija, pa tudi filozofijaGalen on the brain in logika.
Kot sin Elija Nikona, premožnega arhitekta z znanstvenimi interesi, je bil Galen deležen celovitega izobraževanja, ki ga je pripravilo na uspešno kariero zdravnika in filozofa. Veliko je potoval in se ob tem srečeval z različnimi teorijami in odkritji na področju medicine, kasneje pa se je ustalil v Rimu, kjer je služboval pri uglednih članih rimske družbe in na koncu dosegel mesto osebnega zdravnika več cesarjev.
V razumevanju anatomije in medicine je bil Galen predvsem pod vplivom takrat veljavnega koncepta humoralne medicine, ki so jo zagovarjali številni zdravniki antične Grčije, med drugimi Hipokrat. Njegove teorije so prevladovale in vplivale na medicinsko znanost Zahoda več kot 1300 let. Njegova anatomska poročila, ki temeljijo predvsem na seciranju opic, zlasti barbarskega makaka in svinj, so bila nesporna vse do leta 1543, ko je Andreas Vesalius natisnil ključno delo »O zgradbi človeškega telesa« (), z opisi in ilustracijami seciranih človeških teles,O'Malley, C., Andreas Vesalius of Brussels, 1514–1564, Berkeley: University of California Press ki je Galenovo fiziološko teorijo prilagodila tem novim dognanjem.Siraisi, Nancy G., (1991) Girolamo Cardano and the Art of Medical Narrative, Journal of the History of Ideas. pp. 587–88. Galenova teorija fiziologije obtočil je veljala vse do 1628, ko je William Harvey izdal razpravo »Anatomska razprava o gibanju srca in krvi pri živalih« (Exercitatio anatomica de motu cordis et sanguinis in animalibus), v kateri je pojasnil, da kri kroži, srce pa pri tem deluje kot črpalka.Furley, D, and J. Wilkie, 1984, Galen On Respiration and the Arteries, Princeton University Press, and Bylebyl, J (ed), 1979, William Harvey and His Age, Baltimore: Johns Hopkins University Press Galenovi spisi so bili še v 19. stoletju čtivo za študente medicine. Galen je izvedel tudi številne poskuse povezovanja živcev, v podporo teoriji, ki velja še danes − možgani s pomočjo možganskih živcev in perifernega živčevja nadzorujejo vse gibe mišic.Frampton, M., 2008, Embodiments of Will: Anatomical and Physiological Theories of Voluntary Animal Motion from Greek Antiquity to the Latin Middle Ages, 400 B.C.–A.D. 1300, Saarbrücken: VDM Verlag. pp. 180 - 323
Galen se je doživljal kot zdravnika in filozofa, kot je tudi zapisal v svoji razpravi z naslovom »Najboljši zdravnik je tudi filozof«.Brian, P., 1979, "Galen on the ideal of the physician", South Africa Medical Journal, 52: 936–938 Zelo ga je zanimala razprava med medicinskima vejama dogmatikov in empirikov.Frede, M. and R. Walzer, 1985, Three Treatises on the Nature of Science, Indianapolis: Hacket. Njegova uporaba neposrednega opazovanja, seciranja in vivisekcije predstavlja zapleten kompromis obeh ekstremnih vidikov.De Lacy, P., 1972, "Galen's Platonism", American Journal of Philosophy, pp. 27–39, Cosans, C., 1997, "Galen’s Critique of Rationalist and Empiricist Anatomy", Journal of the History of Biology, 30: 35–54, and Cosans, C., 1998, "The Experimental Foundations of Galen’s Teleology", Studies in History and Philosophy of Science, 29: 63–80. Veliko njegovih del se je ohranilo v grškem izvirniku ali pa so se ohranili prevodi iz grščine. Mnoga dela pa so uničili in nekatera napačno pripisali njemu. Datumu njegove smrti je še predmet razprave; umrl je star najmanj sedemdeset let.
Zgodnja leta (129–161)
Galenovo ime , »Galēnos«, koren imena je v pridevniku »«, pomeni »miren«.γαληνός, Henry George Liddell, Robert Scott, A Greek-English Lexicon, on Perseus Digital Library
Galen opisuje svoje zgodnje življenje v delu »O naklonjenostih razuma«. Rodil se je septembra leta 129. Njegov oče Elij Nikon je bil bogat patricij, arhitekt in stavbenik, z izbranim okusom in zanimanjem za filozofijo, matematiko, logiko, astronomijo, kmetijstvo in literaturo. Galen piše o očetu, da je bil »zelo ljubezniv, pravičen, dober in dobrovoljen človek«. V tistem času je bil Pergamon (danes turška Bergama) velik kulturni in intelektualni center, znan po svoji knjižnici (Evmen II.), s katero se je lahko merila le knjižnica v Aleksandriji.Metzger BM. New Testament Studies: Philological, Versional, and Patristic. BRILL 1980 ISBN 90-04-06163-0, ISBN 978-90-04-06163-7 Pergamon je pritegoval tako stoike kot tudi platoniste. Zato je Galen že pri štirinajstih letih prišel v stik s filozofijo. Šolali so ga v vseh glavnih filozofskih smereh tistega časa, med drugim v Aristotelovem in Epikurjevem sistemu. Galenov oče je za sina načrtoval tradicionalno kariero v filozofiji in politiki. Priskrbel mu je izobrazbo na področju literature in filozofije. Vendar Galen omenja, da je imel oče okrog leta 145 sanje, v katerih se mu je pojavil bog Asklepij, ki mu je ukazal, naj pošlje sina študirat medicino. Tudi tokrat denar ni bil problem. Prejšnjemu svobodnemu izobraževanju je v starosti 16 let sledil študij v prestižnem lokalnem svetišču, posvečenem bogu medicine – asklepiju. Naslednja štiri leta je študiral kot θεραπευτής (therapeutes, ali spremljevalec). Tukaj so nanj vplivali tudi Ešrion Pergamonski, Stratonik in Satir. Asklepiji so delovali kot zdravilišča in okrevališča, kamor so bolni prihajali po pomoč duhovništva. Tempelj v Pergamonu je bil med bolnimi Rimljani zelo v časteh. Bil je zatočišče za znane ljudi, kot je bil zgodovinar Klavdij Haraks, govornik Elij Aristides, sofist Polemon in konzul Kuspij Rufin.
Leta 148, ko je bil star 19, mu je umrl oče in mu zapustil premoženje, ki mu je omogočilo finančno samostojnost. Sledil je nasvetu, ki ga je našel med študijem Hipokrata, potoval in široko raziskoval različne šole mišljenja v medicini v krajih, ki jih je obiskal. Bil je v Smirni (danes Izmir), Korintu, na Kreti, v Kilikiji (danes Çukurova), na Cipru in tudi v veliki zdravniški šoli v Aleksandriji. Leta 157 se je, star 28 let, vrnil v Pergamon kot zdravnik gladiatorjev velikega duhovnika Azije, enega najvplivnejših in najbogatejših ljudi v Aziji. Galen trdi, da se je veliki duhovnik odločil zanj, ko je opici odstranil drobovje in izzval druge kandidate, naj nastalo škodo popravijo. Ker so predlog odklonili, je Galen izvedel operacijo sam in s tem pridobil naklonjenost velikega duhovnika Azije. V štirih letih na tem mestu je spoznal, kako pomembni so prehrana, telesna pripravljenost, higiena in zaščitni ukrepi. Seznanil se je z anatomijo živega telesa ter zdravljenjem zlomov in hudih poškodb, saj je rano razumel kot »okno v telo«. V času, ko je bil na tem položaju, je umrlo samo pet gladiatorjev, v primerjavi s šestdesetimi, ki so umrli pod njegovim predhodnikom. Ta rezultat gre pripisati njegovi pozornosti glede oskrbe ran. Hkrati je nadaljeval študij teoretične medicine in filozofije.Ustun C. Galen and his anatomic eponym: Vein of Galen. Clinical Anatomy Volume 17 Issue 6 454–457, 2004;Galen On Food and Diet. Grant M (trans.) Routledge 2000Gleason, M. Making Men: Sophists and Self-Presentation in Ancient Rome. Princeton 1995
Kasnejša leta (162–217) thumb|right|180px|Doprsni kip Marka Avrelija Galen je 162 odšel v Rim, kjer je kmalu postal znan zdravnik. Njegova nestrpnost ga je pripeljala v spor z drugimi zdravniki, imel je občutek, da ga ogrožajo. Njegove demonstracije so pomenile izzive za manj sposobne in že ustaljene med njimi. Proti njemu so kovali spletke. Bal se je, da ga bodo ugrabili ali zastrupili, zato je mesto zapustil.[D.E. Eichholz, 1951, Galen and His Environment, Greece & Rome 20 no. 59, Cambridge University Press, p. 60–71]
Rim je bil tedaj, leta 161, sredi vojn na tujem. Mark Avrelij in Lucij Ver sta se na severu borila z Markomani.[Elizabeth C. Evans, 1956, Galen the Physician as Physiognomist, American Philological Association] Jeseni leta 169, ko so se rimski vojaki vračali v Oglej, je izbruhnila velika kuga in cesar je Galena poklical nazaj v Rim. Ukazano mu je bilo, da kot dvorni zdravnik Marka in Lucija spremlja na poti v Nemčijo. Ko je naslednjo pomlad Mark prejel sporočilo, da je Asklepij proti projektu, si je premislil in Galenu dovolil oditi v Rim.[R.J. Littman and M.L. Littman, 1973 Galen and the Antonine Plague, The American Journal of Philology 94 no. 3, p. 243–255] Ostal je v mestu kot zdravnik prestolonaslednika Komoda. Na dvoru je Galen obširno pisal o zdravstvenih temah. Lucij Ver (leta 169) in Mark Avrelij (leta 180) sta umrla zaradi kuge.
Galen je bil Komodov zdravnik večino cesarjevega življenja. Zdravil je njegove pogoste bolezni. Dio Cassius 72.14.3-4 poroča, da je okrog leta 189, v času Komodove vladavine, prišlo do dotlej največjega izbruha kuge, zaradi katere je v Rimu dnevno umrlo 2000 ljudi. Najbolj verjetno je šlo za isto kugo, ki je zadela Rim med vladavino Marka Avrelija.
Galen je postal zdravnik Septimija Severa v času njegove vladavine v Rimu. Galen hvali Septimija in Karakalo, ker sta imela zaloge zdravil za svoje prijatelje. Navaja tri primere, v katerih so leta 198 ta zdravila koristila.
Antoninska kuga Antoninska kuga se imenuje po nervansko-antoninski dinastiji, iz katere je izhajal tudi Mark Avrelij. Poznana je bila tudi kot Galenova kuga in je v zgodovini medicine pomembna zaradi povezave z Galenom. Informacije o bolezni je dobil iz prve roke. Ko je leta 166 izbruhnila, je bil v Rimu. Ko je pozimi 168–69 izbruhnila med vojaki v Ogleju, je bil prisoten tam. Izbruh je imel razsežnosti epidemije – trajala je zelo dolgo. Galen je opisal simptome bolezni in njihovo zdravljenje. Njegovi zapisi o kugi so redki in kratki. Galen ni poskušal predstaviti opisa bolezni, da bi jo lahko prepoznale tudi prihodnje generacije. Bolj ga je zanimalo zdravljenje in učinki bolezni. V svojem pisanju o mladem moškem, ki je zbolel za kugo, se osredotoča na zdravljenje notranjih in zunanjih razjed. Niebhur trdi, da je ta kužna bolezen silovito besnela; umorila je nešteto ljudi. Starodavni svet si ni nikoli opomogel od udarca, ki mu ga je zadala kuga v času vladanja Marka Avrelija. Smrtnost med epidemijo je bila 7–10 %, izbruh v letih 165–6–168 je povzročil smrt 3,5 do 5 milijonov ljudi. Otto Seek trdi, da je umrla polovica prebivalstva Rimskega imperija. J. F. Gilliam trdi, da je v obdobju imperija Antoninska kuga verjetno povzročila več smrti kot katerakoli druga epidemija pred polovico 3. stoletja. Antoninska kuga je verjetno bila epidemija črnih koz. Čeprav je opis nepopoln, je dal Galen dovolj informacij, s katerimi je mogoče trdno identificirati bolezen.