Inkardinacija je splošno načelo v Rimskokatoliški cerkvi, po kateri mora biti vsak klerik inkardiniran oz. vključen v neko delno Cerkev oz. v ustanovo, ki ima pravico do tegaBorut Košir: Ustavno pravo Cerkve (Ljubljana, 1996), 93.. Je eden najstarejših pravnih institutov znotraj Cerkve, saj se to načelo omenja že na nicejskem (325) in kalcedonskem koncilu (451). Načelo je v Zakoniku cerkvenega prava opredeljeno s kanonom 265.
Nositelji inkardinacije so tako lahko: delna Cerkev: škofija, ozemeljska prelatura, opatija, vikariat, prefektura ali stalna apostolska administratura; osebna prelatura in ustanova ali družba posvečenega življenja (ki ima za to določene pristojnosti)Borut Košir: Ustavno pravo Cerkve (Ljubljana, 1996), 94..
Inkardinacija je lahko: izvirna: ko klerik prvič prestopi iz laiškega v kleriški stan in izvedena: ko klerik zakonito prestopi v drugo nositeljico inkardinacije.
Viri in opombe
Glej tudi kanonsko pravo
Kategorija:Kanonsko pravo