Narečna književnost je avtorsko leposlovje v narečju kakega od knjižnih jezikov.
Po strožjih kriterijih sodijo vanjo samo dela, nastala po normiranju knjižnega standarda, v širšem smislu pa tudi ustna književnost oz. slovstvena folklora iz časov pred oblikovanjem knjižne norme. Ker je eno izmed pomembnih določil narečja to, da se ne piše, ampak v glavnem samo govori, je izraz narečna književnost v tem pomenu kontradiktoren izraz in ga ustrezneje nadomešča izraz narečno slovstvo. Leposlovna dela pokrajinske oz. domačijske literature, ki posežejo po dialektu samo za karakterizacijo posameznih oseb v dialogih ali monologih, niso narečna književnost. Narečna književnost ni samostojna in enakovredna nacionalnim književnostim, ampak je njihov del. Poseben status ima književnost v regionalnih jezikih, ki so si pridobili status samostojnih jezikov (npr. provansalska, Plattdeutsch).
Književnost v narečjih evropskih jezikov
K nastanku narečne književnosti prispeva odsotnost centralizma nacionalne države, odsotnost skupnega kulturnega središča, upravna razdeljenost oz. regionalistična kulturna tradicija. Angleška, francoska in srbska književnost npr. nimajo narečne književnosti, poznajo pa jo nemška, italijanska, ameriška, hrvaška idr. Uporaba dialekta se povezuje tako s konservativnim (npr. Umberto Bossi, ki uporablja lombardščino, furlanski pesnik Biagio Marin pred drugo svetovno vojno) kot levim nazorskim zaledjem (Miroslav Krleža). Čeprav se pavšalno domneva, da so globalizacijski procesi dialektom sovražni, jih globalizacijska orodja, kot je Wikipedija, pravzaprav podpirajo. Med 270 jeziki na Wikipediji je nezanemarljiv delež takih, ki so bili pravzaprav narečja in jih je Wikipedija revitalizirala in emancipirala.
Pod hrvaško narečno književnostjo razumemo besedila v čakavščini in kajkavščini, ne pa besedil v štokavščini, ki je prevzela status knjižnega standarda. Poznani hrvaški narečni pesniki 20. stoletja so Antun Gustav Matoš, Vladimir Nazor, Miroslav Krleža in Tin Ujević; za največjo umetnino pa veljajo Krleževe Balade Petrice Kerempuha (1936). Ta literatura je socialnouporniško intonirana, avtorji pa so pisali zraven še v knjižnem jeziku. Največ je poezije, manj pa drame in proze. Kajkavska književnost (hrv. kajkavsko narječje): Fran Galović, Dragutin Domjanić, Tomislav Prpić, Nikola Pavić, Ivan Goran Kovačić, Karlovčan, revija Kaj (Zagreb). Čakavska književnost (hrv. čakavsko narječje): Pere Ljubić, Drago Gervais, Mate Balota, Jure Franičević - Ploćar, Šime Vučetić, Drago Ivanišević, revija Dometi (Reka).
Nemška narečna književnost. Nemci vanjo prištevajo tudi pravljice, pregovore, zavozlanke (Zungenbrecher), uganke, odštevanke ipd. Večinoma gre za poezijo in dramo, tj. ljudski oder, pa tudi književnosti drugih nacionalnih manjšin, Sorbov (20.000), Dancev (20.000), Severnih Frizijcev (10.000). Federalistična ureditev nemških dežel je bila narečnim književnostim naklonjena. Avstrijska, bavarska, alzaška književnost in književnost dežele Baden-Württemberg: Konrad Grübel, Johann Peter Hebel, Josef Anton Stranitzky so v glavnem le dialektalno barvali besedila, napisana v standardni nemščini. Z narečnim govorom so karikirali nižje neizobražene sloje. Švicarskonemška književnost v 20. stol.: Paul Haller, Johan Peter Hebel, Basel: Ida Schweizer-Buser, Helene Bossert, Elisabeth Thommen, Margaretha Schwab-Plüss, Pauline Müller-Düblin, Emil Schreiber. Iz svojega narečja so črpali še Andreas Gryphius in Gerhard Hauptman (šlezijsko), Hermann Wäschke (Anhalt), Theodor Storm (spodnjenemško) in Willi Ostermann (Kölsch 'kölnsko').
Narečna književnost v Španiji. Zaradi spodletelih centralističnih teženj po francoskem zgledu so bila narečja v Španiji zapostavljena. Emancipirala so se z zahtevami po statusu samostojnih regionalnih jezikov. Španija ima normirane in uradne regionalne jezike: katalonski ali valencijski z 8.000.000 govorcev, galicijski (2.000.000), baskovski (700.000), asturski (450.000), aragonski (12.000), aranezijskiAranezijščina je oblika okcitanščine v Španiji; tu je uradni jezik, medtem ko v Franciji, kjer se nahaja večina njenih govorcev, ni priznana! ali okcitanski (4000), ki skupaj zajemajo kar 24 % populacije. Galicijščina in baskovščina sta literaturo dobili šele v 19. stol., španščina in katalonščina pa v 12. in 13. stol. Hans-Ingo Radatz: »›Dialektliteratur‹ in Spanien?«. Horst Munske in Haider (ur.): Dialektliteratur heute – regional und international. Forschungskolloquium am Interdisziplinären Zentrum für Dialektforschung an der Friedrich-Alexander-Universität Erlangen-Nürnberg ..., 2010.
Ameriška narečna književnost: Sherwood Bonner's Dialect Tales (1884), Kate Chopin, Bayou Folk, George Higby Throop, Bertie: or, Life in the Old Field. A Humorous Novel, Francis Hopkinson Smith, Colonel Carter of Cartersville, M. E. M. Davis (Mollie Evelyn Moore), An Elephant's Track and Other Stories.
Slovenska narečna književnost
Slovensko literarno sceno je od srede 19. stoletja do konca prve svetovne vojne določal načrt zedinjenja upravno ločenih regij, k čemur naj bi prispevala tudi literarna produkcija v standardnem knjižnem jeziku. Poglavitni cilji tega političnega koncepta so se uresničili z razpadom Avstro-Ogrske in vključitvijo slovenskih dežel v Jugoslavijo, kar je odpravilo skrbi zaradi nemške kulturne dominacije; zunaj Jugoslavije pa je ostala cela Primorska. Najbolj izrazita pokrajinska povest je od 20. let 20. stoletja dalje nastajala prav tam in v drugih obrobnih pokrajinah, ki so se na ta način uveljavljale v zavesti centra in ohranjale stik z njim. Slovenska regionalna literatura ni prispevala k drobitvi nacionalnega prostora, ampak nasprotno: regionalizem v literaturi je bil izraz stremljenja k zedinjenemu slovenstvu.
Pokrajinska povest in pokrajinsko prepoznavna literatura vendarle ni bila napisana v narečju, ampak so avtorji besedila le narečno barvali z uporabo posameznih lokalnih izrazov in knjigam včasih na koncu oz. v periodiki pod črto dodajali razlagalne slovarčke. Iz časa pred razcvetom pokrajinske povesti sta po dialektalnih izrazih zadržano posegala npr. Ivan Lah (Uporniki, 1906) in Ivan Tavčar (Cvetje v jeseni, 1917), pozneje pa Miško Kranjec, Prežihov Voranc, Ivan Matičič (Moč zemlje, 1931; Koroška), France Bevk (Vedomec, 1931, Iskra pod pepelom, 1956), Ivan Potrč (Sin, 1937), Edo Deržaj (Pod špiki, 1940), Stanko Kociper (Goričanec, 1942), Lojze Zupanc (Mlini stoje, 1945), Alojz Gradnik (Primorski soneti, 1952), Metod Turnšek (Stoji na rebri grad, 1956, Božja planina, 1965), Florjan Lipuš, (Stesnitev, 1997), Matej Krajnc (Requiem za gospo Goršičevo, 2009).
Do zapisa in natisa celotnih narečnih besedil je prihajalo iz jezikoslovnih in etnoloških razlogov (npr. v zbirki Glasovi, ki zajema narečno prozno ustno slovstvo), razen na skrajnem vzhodu in zahodu (v Prekmurju, Porabju, Benečiji in Reziji), kjer jih je mogoče razumeti v okviru prizadevanja po ohranitvi starejše samostojne literarne tradicije oziroma v okviru prizadevanja za jezikovno, literarno in kulturno osamosvojitev.Predlog za normiranje rezijanščine kot samostojnega knjižnega jezika so pripravljali nizozemski slavisti, potekala je tudi diskusija o ustanovitvi prekmurske in porabske Wikipedije Bibliografija dokumentira izhajanje narečnih besedil šele v zadnjih desetletjih, pa še tu gre v opazni meri za samozaložniška podjetja.
Močno prevladujejo vpisi besedil v beneškoslovenskem narečju, med njimi so tudi drame in prevodi; v bližino spadajo še knjige iz Istre in Krasa ter Rezije. Vzhodnoslovenska narečja so zastopana s prekmurskimi, prleškimi in porabskimi knjigami ter s knjigami iz Slovenskih goric. Narečnih knjig iz drugih pokrajin je manj: Gorenjska, Koroška, Bela krajina, Gorski Kotar, Cerkno, Dolenjska. Največ je narečne poezije in proze, manj je drame, kratke proze in romana.
Narečna književnost v Prekmurju in Porabju Prekmurski jezik in književnost je dokaj razvita in je najbogatejša pokrajinska književnost v Sloveniji. V primerjavi z drugimi slovenskimi narečji ima starinsko osnovo in bogat besedni zaklad, ki je navezan na panonsko starocerkvenoslovansko tradicijo. Prekmurščina je bila že v 18. stoletju kodificirana kot knjižni jezik, ta knjižna norma pa je bila ohranjena do konca druge svetovne vojne, zato je skladenjsko razvita, bolj kot druga slovenska narečja. Sodobni avtorji prekmurščine skrbijo nanjo z razvnovrstmi deli, zaradi tega jo še vedno lahko imamo za knjižni jezik.
Romani Jože Ftičar, Za nápršnjek vedríne. Murska Sobota, 2004. Matija Balažic, Na križpotju življenja, Murska Sobota, 2005. Francek Mukič, Garaboncijaš: Porabska legenda. Murska Sobota, 2005. Francek Mukič, Vtrgnjene korenjé. Murska Sobota, 2010. Dušan Šarotar, Ostani z mano, duša moja = Ostani z menov, düša moja: Roman (prestavitev v porabščino Milan Vincetič, Marijana Sukič), 2011. Štefan Kardoš, Zajčev sled = Zavčeva slejd, 2012. Bea Baboš Logar, Spominke = Spoumenke, 2013. Antoine de Saint-Exupéry: Mali kralič (Mali princ), prev. Akoš Dončec, 2018. Štefan Kardoš: Stric Geza gre v Zaturce = Geza bači dé v Zaturce. Murska Sobota, 2018.
Gl. tudi knjižno zbirko Med Rabo in Muro.
Kratka proza Gašper Križnik: Slovenske pripovedke iz Motnika. Celovec, 1874. Irena Barber, Trnova paut: Pripovesti pa zgodbe. Zveza Slovencev na Madžarskem, 1993. Feri Lainšček, Milivoj Miki Roš, Milan Vincetič, Srebrni breg = Srebrni brejg. Monošter, 1995. L.A II 3632 Irena Barber, Živlenje je kratko: Pripovesti pa zgodbe. Zveza Slovencev na Madžarskem: Državna slovenska manjšinska samouprava, 1998. Jožef Gjuran, Življenje po prekmursko. Zbirka črtic. Lendava: Mit. 1999. Milan Vincetič, Šift v idini = Parnik v ajdi. Murska Sobota, 1999. Feri Lainšček, Mislice, 2000. Feri Lainšček, Pojep na dejdekovom biciklini. Murska Sobota, 2001. Milivoj Miki Roš, Škrat Babilon. Murska Sobota, 2002. Karel Holec, Andovske zgodbe = Andovske prpovejsti. Murska Sobota, 2003. Karolina Kolmanič, Njena razpoutja/Njena razpotja. Murska Sobota, 2004. Milivoj Miki Roš, Kako sem videl svet izpod mize = Kak san vido svejt spod stola. Murska Sobota, 2005. L.A II 4066/22 Ernest Ružič, Pesem črnih mlak. Murska Sobota, 2006. (delno) Če klonkaš, sa ti opre, Življenjske zgodbe iz Porabja. Murska Sobota, 2007. Branko Pintarič, Kako so šli drvarit = Kak so šli v lejs trejbit: Prekmurska pravljica (2007). Miško Kranjec, Vstajenje. Murska Sobota, 2008. Miško Kranjec, Potnik pod večer, Narečna besedila 1925-1932, Franc-Franc Murska Sobota, 2008. Milan Vincetič, Pobeglo morje = Vujšlo mordje, 2009. Milan Vincetič, Lebdeča prikazen = Lebdejča prilika, 2014. Branko Šömen: Rakičanski breg = Monošterski brejg, 2016. Milan Vincetič, Luna na mesecu = Luna na mejseci, 2017. Milivoj Miki Roš, Železna zibelka = Železna zibeu, 2020. Dušan Mukič, Ljubljana skoz' moja očala = Ljubljana skaus aukole moje, 2022. Jelka Pšajd, Težko je bilo, a smo zdržali = Žmetno je bilau, depa smo zdržali, 2024
Pravljice Karel Krajcar: Porabske ljudske pravljice/Rába menti szlovén népmesék. Budimpešta, 1990 L.A I 5022 Dušan Rešek: Brezglavjeki, zgodbe iz Prekmurja, Ljubljana Kmečki glas, 1995. Karel Krajcar: Kralič pa Lejpa Vida. Ljubljana Kmečki glas, 1996. Branko Pintarič, Kak so šli v lejs trejbit, 2007
Poezija Dušan Mukič–Francek Mukič: Füčkaj, füčkaj, fantiček moj, Szombathely 2001. Dušan Mukič–Francek Mukič: Füčkaj, füčkaj, fantiček moj 2. Szombathely 2003. Feri Lainšček: Nigdar nèboš znala. Murska Sobota, 2007. Branko Pintarič: Kmični smej/Temni smeh, 2012 Tine Mlinarič: Vrètine dnìk, 2014 Tine Mlinarič: Vrétine, 2015 Peter Brenčič: Kam bomo odšli, 2018 Karel Turner: Zacumprani cimper, 2019 Branko Pintarič: Kuča moje matere, 2019 Feri Lainšček: Komi de ravnica bejla, 2019
Časopisi, koledarji Porabje, časopis Slovencev na Madžarskem Porabski koledar (nekoč Slovenski koledar)
Nabožna dela Ludvik Novak: Na poti življenja, Evangeličanska cerkev v SRS 1969.