Stefan Zweig, avstrijski pisatelj, * 28. november 1881, Dunaj, † 22. februar 1942, Petrópolis, Rio de Janeiro, Brazilija.
Življenje 1881 do 1918 – Obdobje odraščanja
Zweig je bil sin premožnega judovskega tekstilnega trgovca Moritza Zweiga in matere Ide Brettauer, potomke bogate trgovske rodbine iz Hohenemsa. Odraščal je z bratom Alfredom v čudovitem stanovanju v predelu Dunaja, imenovanem Schottenring. Družina Zweig ni bila verna, kasneje se je Stefan označil za »Juda po naključju«. Zweig je leta 1899 opravil maturo na dunajski gimnaziji Wasagasse. Kasneje se je vpisal na dunajsko univerzo, smer filozofija, kjer je, namesto da bi obiskoval predavanja, pisal feljtone za časopis Neue freie Presse, katerega urednik je bil Theodor Herzl. Kasneje, ko so od leta 1897 v časopisu objavljali njegove pesmi, je izšla njegova zbirka pesmi Srebrne strune (Silberne Saiten) in 1904 prva novela Ljubezen Erike Ewald (Die Liebe der Erika Ewald). Istega leta je pri Friedrichu Jodlu na Dunaju promoviral z doktorsko disertacijo Filozofija Hippolyta Taina (Die Philosophie des Hippolyte Taine). Vedno bolj in bolj je razvijal svoj značilen, izpiljen slog pisanja, v katerem se povezujeta psihološki uvid in napeta zgodba. Poleg pisanja novel in esejev je bil tudi novinar in prevajalec. Prevedel je dela Verlainea, Baudelairea, še posebej pa dela Émila Verhaerena. Njegove knjige so izšle v založbi Insel v Leipzigu, katere lastnik je bil Anton Kippenberg. S Zweigom sta bila dobra prijatelja in vzpodbudil ga je, da je v založbi Insel-Bücherei, ki jo je ustanovil po 1. svetovni vojni, leta 1912, izdal zbirki knjig v izvirnih jezikih, Bibliotheca mundi in Pandora.
Zweig je živel meščansko življenje in veliko potoval. Med drugim je leta 1910 obiskal Indijo in leta 1912 Ameriko. Ta potovanja so mu omogočila navezavo stikov tudi z drugimi pisatelji in umetniki, s katerimi si je kasneje dolga leta dopisoval. Bil je tudi navdušen zbiralec rokopisov.
1919 do 1933 – Salzburška leta Po koncu vojne se je Zweig vrnil nazaj v Avstrijo. Živel je v Salzburgu, v vili Paschinger v okraju Kapuzinerberg. Januarja 1920 se je poročil s Frideriko von Winternitz, bivšo ženo novinarja dr. Felixa von Winternitza. Kot zavzet intelektualec se je Zweig strastno zavzemal proti nacionalizmu in revanšizmu, ter spodbujal idejo o združeni Evropi. V tem času je tudi veliko ustvarjal: zgodbe, drame, novele. Zvezdni trenutki človeštva (nem. Sternstunden der Menschheit), v katerih je ujel zgodovinsko dogajanje časa, velja še do danes za eno njegovih najuspešnejših del. Leta 1928 je prepotoval Sovjetsko zvezo in na pobudo Maksima Gorkega, s katerim sta si dopisovala, izdal delo tudi v ruskem jeziku. Knjigo, ki je izšla leta 1931, z naslovom Zdravljenje z duhom (nem. Die Heilung durch den Geist), je posvetil Albertu Einsteinu. Leta 1933 je Zweig napisal libreto za opero Richarda Straussa Molčeča žena (nem. Die schweigsame Frau).
1934 do 1942 – Leta v izgnanstvu Premoč nacionalsocializma v nemškem rajhu leta 1933 je bilo čutiti tudi v Avstriji. 18. 2. 1934 je avstrijska fašistična policija preiskala hišo pacifista Stephana Zweiga, zaradi suma skrivanja orožja. Globoko pretresen zaradi tega dejanja, je Zweig emigriral v London. Pri založniški hiši Insel so prepovedali izdajo njegovih knjig, zato so njegova dela odtlej izhajala na Dunaju. Vendar se kontakti z Nemčijo niso pretrgali. Istega leta je Zweig odpotoval v Južno Ameriko. V marcu leta 1933 je bila premiera filma, posnetega po njegovi noveli Skrivnost, ki žge (nem. Brennendes Geheimnis), ker pa je naslov zbujal zasmehujoč odnos do požiga Reichstaga, so nadaljnje predvajanje filma prepovedali. Zweiga so uvrstili na listo knjig za sežig, leta 1935 pa na listo prepovedanih avtorjev. Leta 1938 se je ločil od žene Friderike, s katero sta živela ločeno že od leta 1934, ko je odšel v London. 1939 se je poročil s Charlotte Altmann, s katero je pobegnil iz Salzburga. Po izbruhu 2. svetovne vojne je Zweig prevzel britansko državljanstvo. Zapustil je London in preko New Yorka, Argentine in Paragvaja leta 1940 prispel v Brazilijo. Leta 1942 je izšla novela Novela o šahu (nem. Schachnovelle) in monografija Brazilija (nem. Brasilien). Leta 1944 je posthumno izšla njegova avtobiografija z naslovom Včerajšnji svet (nem. Die Welt von Gestern).
Smrt 22.2.1942 je v mestu Petropolis (pri Riu de Janeiru) Stefan Zweig naredil samomor in sicer tako, da je zaužil preveliko dozo Veronala. Njegova žena mu je sledila v smrt s predoziranjem morfija. Naslednje jutro so ju našle sobarice skupaj v postelji: njega s sklenjenimi rokami, njo stisnjeno k njemu, kot da bi oba spala. Zweigovo odločitev, da »prostovoljno in z zdravim razumom« konča svoje življenje pa niso vsi sprejeli z razumevanjem, zlasti zato, ker mu je bila - za razliko od njegovih kolegov v izgnanstvu - materialna eksistenca zagotovljena. Vendar zaradi uničenja njegove »duhovne domovine Evrope« in brezperspektivnosti življenja v izgnanstvu, Zweig ni imel nobene druge izbire, kot da konča svoje življenje. S tem je postal simbol za intelektualce v 20. stoletju. Zato so tudi v Zweigovem zadnjem domovanju v Petropolisu uredili muzej Casa Stefan Zweig, v spomin nanj in na njegovo delo.
Recepcija in značilnosti njegovih del Predvsem Zweigova prozna dela in romaneskne biografije (Joseph Fouché, Marie Antoinette), imajo še danes zvest krog bralcev. Njegovo celotno delo se kaže v velikem številu novel kot npr. Novela o šahu , Ponoreli strelec (nem. Der Amokläufer) idr., ter v zgodbah z zgodovinsko tematiko. Tako so se znašle zgodovinske osebnosti kot so Lev Tolstoj, Fjodor Dostojevski, Napoleon Bonaparte, Georg Friedrich Händel, Joseph Fouché ter Marija Antoaneta v Zweigovih delih kot subjektivno personalizirane zgodbe. Če bi poskušali v Zweigovem delu najti štiri prevladujoče značilnosti, bi jih lahko verjetno opisali s pojmi kot so tragedija, drama, melanholija in resignacija. Skoraj vsa Zweigova dela se končajo s tragično resignacijo; glavnega akterja pri doseganju sreče, ki je videti dosegljiva, ovirajo neposredne zunanje in notranje prepreke, kar deluje še bolj tragično. Ta značilnost je še posebej prisotna v delu Nestrpnost srca (nem. Undeguld des Herzens), Zweigovem edinem dokončanem romanu. Za svojo značilno novelo Ponoreli strelec, razpravo o strasti, je dobil navdih pri velikem vzorniku Balzacu. V Zweigovem dobro poznanem delu Novela o šahu se meščanska humanost bori proti surovosti odtujenega sveta. Hladnokrven, preračunljiv, brezčuten svetovni šahovski mojster, ki ga žene samo grabežljivost, igra proti človeku, ki so ga nacionalsocialisti zaprli in popolnoma izolirali. Kot prvo, se človek sooči z nečloveškim sistemom (nacionalsocializmom), kot drugo pa opisuje Zweig trpljenje zaprtega človeka, ki nima nobene možnosti stika z zunanjim svetom. Kljub gorečemu zagovarjanju humanosti, je bil Zweig tako v svojih delih kot v svojem življenju goreč pacifist. V tej vlogi je šel tako daleč, da je pisateljskemu poklicu odrekal vsako politično vlogo. Prav to stališče ga je pred drugo svetovno vojno razdvajalo in razlikovalo od drugih pisateljev v izgnanstvu (predvsem Heinricha Manna in Ernsta Weissa) in PEN kluba. Thomas Mann je leta 1952, ob deseti obletnici Zweigove smrti, glede njegovega mirovništva izjavil: » Bili so časi, ko mi je bil njegov radikalni in brezpogojni pacifizem preprosto mučen. Zdelo se je, da je pripravljen sprejeti oblast zla, samo zato, da bi se s tem lahko izognil tistemu, kar je najbolj sovražil - vojni. Ta problem pa je nerešljiv. Od takrat, ko smo izvedeli, da tudi dobra vojna prinaša samo zlo, mislim drugače glede njegovega takratnega odnosa, oz. vsaj poskušam razmišljati drugače. Tako kot je Stefan Zweig dosledno zahteval ločitev duha od politike, tako je tudi trdno zagovarjal združeno Evropo v tradiciji Henrija Barbussa, Romaina Rollanda in Emila Verhaerena.
Dela Izvirne izdaje
Srebrne strune (Silberne Saiten). Pesmi, 1901 Filozofija Hippolyta Taina (Die Philosophie des Hippolyte Taine). Disertacija, 1904 Ljubezen Erike Ewald (Die Liebe der Erika Ewald). Novela. Buchschmuck v. Hugo Steiner-Prag, Fleischel & Co., Berlin 1904 Zgodnji venci (Die frühen Kränze). Pesmi. Insel, Leipzig 1906 Tersit (Tersites). Žaloigra v treh dejanjih, okoli 1907 Emile Verhaeren, okoli 1910 Skrivnost, ki žge (Brennendes Geheimnis), (1911, slovenski prevod 1937, prevajalec Leopold Stanek) Prvo doživetje (Erstes Erlebnis). Štiri zgodbe iz otroštva, Insel, Leipzig 1911 Hiša ob morju (Das Haus am Meer). Igra v dveh dejanjih, okoli 1912 Preobraženi komedijant (Der verwandelte Komödiant). Igra iz nemškega obdobja rokoko, okoli 1913 Jeremija (Jeremias). Dramska pesnitev v novih slikah, okoli 1917 Spomini na Emila Verhaerena (Erinnerungen an Emile Verhaeren). Privatna izdaja 1917 Srce Evrope (Das Herz Europas). Obisk ženevskega Rdečega križa, Rascher, Zürich 1918 Legenda nekega življenja (Legende eines Lebens). Komorna igra v treh dejanjih. Insel, Leipzig 1919 Vožnje. Pokrajine in mesta (nem. Fahrten. Landschaften und Städte). Tal, Leipzig in Wien 1919 Trije mojstri: Balzac – Dickens – Dostojevski Insel, Leipzig 1920 (nem. Drei Meister: Balzac – Dickens – Dostojewski) = Graditelji sveta (nem. Die Baumeister der Welt. Versuch einer Typologie des Geistes, Band 1), prevedel Edvard Flisar, 1967 Marceline Desbordes-Valmore. Življenjska slika pesnice (nem. Marceline Desbordes-Valmore. Das Lebensbild einer Dichterin). S prepesnitvijo Gisele Etzel-Kühn, okoli 1920 Romain Rolland. Mož in delo (nem. Romain Rolland. Der Mann und das Werk). (1921, slovenski prevod 1975, prevajalka Helena Menaše) Neznankino pismo (nem. Brief einer Unbekannten). Lehmann & Schulze, Dresden 1922 (slovenski prevod 2017, prevajalka Ana Jasmina Oseban) Amok (nem. Amok). Novele strasti. Insel, Leipzig 1922 Oči večnega brata (nem. Die Augen des ewigen Bruders). (1922, slovenski prevod 1934, prevajalec Mirko Ferenčak) Strah (nem. Angst). Novela, s sklepno besedo E. H. Rainalterja, Reclam, Leipzig 1925. (slovenski prevod 2012, prevajalka Ana Jasmina Oseban) Boj z demonom. Hölderlin – Kleist - Nietzche (nem. Der Kampf mit dem Dämon. Hölderlin – Kleist – Nietzsche). (= Die Baumeister der Welt, Band 2), Insel, Leipzig 1925 Ubežnik. Epizoda z Ženevskega jezera (nem. Der Flüchtling. Episode vom Genfer See). Bücherlotterie, Leipzig 1927 Slovo od Rilkeja (nem. Abschied von Rilke). Vezana beseda, Wunderlich, Tübingen 1927 Zvezdni trenutki človeštva. Štirinajst zgodovinskih miniatur (nem. Sternstunden der Menschheit. Fünf historische Miniaturen). (brez letnice, slovenski prevod 2004, prevajalec Stanko Jarc) Joseph Fouché. Slika političnega človeka (nem. Joseph Fouché. Bildnis eines politischen Menschen). ( 1929, slovenski prevod 1932, prevajalec Fran Albecht) Jagnje reveža (nem. Das Lamm des Armen). Tragikomedija v treh dejanjih, Insel, Leipzig 1929 Marija Antonietta : slika povprečnega značaja s šestimi slikami (nem. Marie Antoinette The Portrait of an Average Woman) (1932, slovenski prevod 1933, prevajalec Fran Albrecht) Erazem Rotterdamski : triumf in tragika (nem. Triumph und Tragik des Erasmus von Rotterdam). (1934, slovenski prevod 1971, prevajalec Peter Kolar) Molčeča ženska (nem. Die schweigsame Frau). Komična opera v treh dejanjih. Libretto, prosto po komediji Epicoene, ali The Silent Woman Bena Jonsona. Glasba Richarda Straussa. Fürstner, Berlin 1935. UA 24. Juni 1935 Dresden Marija Stuart (nem. Maria Stuart). (1935, slovenski prevod 1974, prevajalec Boris Paš) Zbrane pripovedi, 2 knjigi (nem. 1. knjiga:Ogrlica, 2. knjiga: Kalejdoskop) (Gesammelte Erzählungen, 2 Bände (Band 1: Die Kette, Band 2: Kaleidoskop), okoli 1936 Srečanje z ljudmi (nem. Begegnungen mit Menschen) Büchern, Städten, okoli 1937 Magellan. Mož in njegovo dejanje. (nem. Magellan. Der Mann und seine Tat). (1938, slovenski prevod 1954, prevajalec Pavle Flere)