Peter Handke, avstrijski pisatelj in prevajalec, nobelovec, * 6. december 1942, Grebinj na Koroškem.
Leta 2019 je prejel Nobelovo nagrado za književnost za »vpliven opus, ki z jezikovno domiselnostjo raziskuje periferijo in specifičnost človekove izkušnje«.
Družina Njegova mama Maria Handke, rojena Sivec (1920–1971), je bila koroška Slovenka. Leta 1942 je spoznala poročenega nemškega bankirja z imenom Erich Schönemann, ki je kot vojak služil na Koroškem, in z njim zanosila. Še pred otrokovim rojstvom se je poročila s tramvajskim sprevodnikom in vojakom Adolfom Brunom Handkejem, ki je postal Petrov očim. Peter Handke je resnico o svojem očetu izvedel šele tik pred svojo maturo.
1942 - 1945: rojstvo in leta med vojno Peter Handke se je rodil 6. decembra 1942 ob 18:45 v hiši svojega dedka Gregorja Siutza (Sivca). Dva dni kasneje je prejel v cerkvi Marijinega vnebovzetja krst. Vojna družine ni preveč prizadela. Leta 1944 se je Maria Handke za krajši čas preselila v Berlin k staršem svojega moža, a se je še pred koncem vojne vrnila k očetu. Tedaj so v Grebinju domače Slovence deportirali v koncentracijska taborišča. Občasno so območje napadali slovenski partizani. Pred letalskimi bombnimi napadi so vaščani zatočišče poiskali v votlinah pod grajskim gričem.
1945 - 1948: Berlin in povratek v Grebinj
Družina se je preselila v stanovanje v četrti Pankow, ki je bil v veliki meri del uničenega sovjetskega sektorja v Berlinu. Toda tudi tu Adolf Handke ni našel stalne zaposlitve, niti jim politična situacija ni dala upanja na boljše življenje. Tik preden je bila 24. junija 1948 uvedena berlinska blokada, je štiričlanska družina v ranem jutru zapustila mesto in se z vlakom odpeljala nazaj v smeri Grebinja. Mejni prehod z Avstrijo so prečkali nezakonito v tovornjaku in brez potnih listin. Za Petra Handkeja je bila ta pustolovščina prva intenzivna izkušnja iz otroštva, na katero je lahko kasneje vezal spomine. V šolskem eseju iz leta 1957 je podrobno opisal okoliščine in doživetja pri vračanju.
1948 - 1954: vaško življenje in prvo šolsko leto v Grebinju V vasi Grebinj je na začetku šestletni Peter, zaradi svojega berlinskega dialekta, težko našel stik s svojimi sovrstniki. Tudi danes Peter Handke le redko uporablja koroški dialekt. Njegov oče je določen čas dobival nadomestila zaradi brezposelnosti, ki pa jih je raje zapravil za alkohol. Zaradi teh nevšečnosti je med starši pogosto prihajalo do glasnih argumentov. Končno je njegov oče našel zaposlitev pri svojem svaku Georgu Suitzu, ampak v svetu, kjer so prevladovali lokalni posestniki ter cerkev, je družina Handke še zmeraj spadala med najrevnejše. Poleg vseh težav pa je otrok spoznal tudi idilično vaško življenje, ki so ga zaznamovali enolična dela, obiskovanje cerkve, koline in kvartopirske igre. Mnoge teh doživetij je Handke kasneje predelal v svojih knjigah, na primer v svojem prvem romanu Črmelj (nem. Der Kummel), kjer so slikoviti opisi vaškega življenja. Dne 13. septembra 1948, se je vpisal v osnovno šolo Grebinj, ki jo je obiskoval do leta 1952. Po 4. razredu se je za dve leti preselil na srednjo šolo za fante in dekleta. Njegovi šolski uspeh je bil skoraj izključno ocenjen z dobrim in zelo dobrim. Za malo semenišče Marianum in šolanje na katoliško-humanistični gimnaziji Tanzenberg (Plešivec) se je dvanajstletnik zavzel sam. Semenišče Marianum je bilo namenjeno bivanju predvsem bodočih duhovnikov. Za sprejem je bilo običajno potrebno priporočilo domačega župnika. Na gimnaziji pa so v humanistični tradiciji poučevali profesorji, ki niso bili duhovniki. 7. julija 1954 je Handke opravil sprejemni izpit za gimnazijo, vendar so ga zaradi pomanjkljivega znanja latinščine uvrstili v drugi namesto v tretji razred.
1954 - 1959: čas v internatu Tanzenberg Kmalu po začetku šolanja na Plešivcu je Handke napisal šestnajst strani besedila z naslovom Moje življenje 2. – to so tudi začetki njegovega pisanja. Njegov šolski uspeh je bil tudi v gimnaziji odličen in vse razrede je končal z zelo dobrimi rezultati. Zelo pomemben odnos je zgradil s šolskim profesorjem Dr. Reinhardom Musarjem, ki je od leta 1957 na gimnaziji učil angleški in nemški jezik. Musar je odkril dečkov talent za pisanje in ga pri tem vidno podpiral. Tudi kasneje je imel Musar velik vpliv pri Handkejevi odločitvi za nadaljnji študij. Predlagal mu je študij prava, saj naj bi ta zahteval le nekaj mesecev intenzivnega učenja, ostali prosti čas pa bi lahko koristno porabil za pisanje. V času na Plešivcu je objavil svoj prvi literarni tekst za njihov časopis Bakla.
1959 - 1961: zaključek šolanja v Celovcu Sredi šolskega leta 1959, v sedmem razredu gimnazije, se je Handke ponovno, tokrat zaradi raznih zunanjih okoliščin, odločil za premestitev. Številne katoliške maše in prepovedi so dijaku postale nevzdržne. Ko so mu nekega dne dokazali branje prepovedane knjige, se je sam odločil za izstop. Vrnil se je v domači Grebinj, kjer so njegovi starši v tem času z velikim naporom zgradili hišo. Sam pa se je odločil za nadaljnje šolanje v Celovcu. Leta 1959 je sodeloval na študentskem literarnem natečaju v Celovcu, kjer je prejel nagrado, po kateri sta bili dve njegovi besedili Anonimnež (nem. Der Namenlose) in V tem času (nem. In der Zwischenzeit) objavljeni v časopisu Kärnten Völkszeitung. Leta 1961 je končal maturo z odliko, kar je uspelo samo še dvema od sedemnajstih dijakov.
Od 1961 do 1965: študij v Gradcu Leta 1961 je Handke je začel študirati pravo v Gradcu. V času študija je živel v majhni sobi v okrožju Graz-Waltendorf. Študijskih obveznosti ni ravno izpolnjeval z navdušenjem, vendar vseeno redno ter uspešno. Izpite je opravljal večinoma z odliko. Financiranje njegovega študija je bilo razdeljeno na študentsko štipendijo, denar njegovih staršev ter študentsko delo. Delo v sobi z neon osvetljavo mu je pokvarila oči. Zdravnik mu je priporočil očala s temnimi stekli, po katerih je še danes znan. V času študija je imel več konjičkov, s katerimi se je ukvarjal tudi v nadaljnjem življenju. Imel je obdobja, ko je zelo pogosto hodil v kino, včasih celo večkrat na dan. V svojem času ni bil le scenograf in občasno direktor, ampak je bil tudi poročevalec s filmskih festivalov in član žirij. Njegova druga strast je bilo poslušanje rock glasbe. V kavarnah, ki jih je pogosto obiskoval za učenje in pisanje, je postal redni uporabnik džuboksa in bil navdušen nad glasbenimi skupinami kot npr. Beatles, Rolling Stones in drugimi mladimi glasbeniki tistega časa. Velikokrat so se teksti iz njihovih skladb našli tudi v njegovih besedilih. Med letom 1963 se je literarna dejavnost Handkeja jasneje izoblikovala. Spoznal je Alfreda Holzingerja, ki je vodil literarni oddelek za radio Gradec. Tudi Handke je začel sodelovati v tem programu, kjer ni le predstavil svoja kratka dela, ampak tudi poročal o drugih aktualnih stvareh. Tudi številne recenzije so bile del programa. Še en pomemben podpornik, ki ga je spoznal leta 1963, je Alfred Kolleritsch, urednik literarne revije Manuskripta, kjer je od leta 1964 tudi Handke objavljal svoja dela. Tudi drugi znanci, kot je bil slikar in pisatelj Peter Pongratz, so se pridružili mlademu avtorju na Forumu Stadtpark v Gradcu, ki se mu je Handke priključil leta 1963. Leta 1964 je začel Handke pisati svoj prvi roman Čmrlj. Julija in avgusta istega leta se je zadrževal na otoku Krk, kjer je zajel in dokončal skoraj celo prvo verzijo romana, ki jo je kasneje objavil na radiu Celovec in jo tudi predelal. Leta 1965 je Handke opustil študij in svoj čas posvetil samo še pisanju.
1966: leto preboja Še pred izdajo svojega prvega romana leta 1966 je Handke s spektakularnim nastopom na srečanju Skupine 47 v Princetonu opozoril nase. Po večurnem branju se je v zelo kritičnem govoru pritožil nad deli svojih kolegov, ker se mu niso zdela kvalitetna. S tem govorom je prelomil tudi z dosedanjim tabujem, saj je bilo za Skupino 47 neobičajno, da bi podpihovali splošne politične razprave o literarnih tematikah. Podlaga za razpravo naj bi bilo vedno besedilo, ne bistvo literature kot take. Najden tonski trak priča o dejstvu, da je Handke požel smeh, mrmranje in klevetanje, pa čeprav je nekatere kolege, med njimi tudi Günterja Grassa – kot so pokazali njegovi poznejši komentarji – njegova kritika precej prizadela, so ostali udeleženci kritiko sprejeli, jo nekoliko preoblikovali in jo, v nekoliko milejši obliki, kasneje tudi sami ponavljali, nihče pa mu ni zares ugovarjal. Istega leta je bila Handkejeva javna žalitev med občinstvom kaznovana v režiji Clausa Peymanna. Gledališka kritika je pozdravila provokativno in inovativno predstavo. Handkeju je končno uspel preboj kot pisatelju in avtorju. Tudi predhodno napisani scenariji za predstavo kot recimo, Weissagung in Selbstbezichtung, so bili predstavljeni v režiji Günterja Bucha v teatru Oberhausen in bili zelo dobro ocenjeni. Štiriindvajsetletni Peter Handke je v nekaj mescih postal eden največjih avtorjev nemške literarne scene. Istega leta se je Peter Handke zaročil s svojim dekletom in igralko Libgart Schwarz. Kmalu zatem sta se preselita v Düsseldorf.
1967 - 1970: Düsseldorf, Pariz, Kronberg V Düsseldorfu je Handke živel do leta 1968. V tem času je izšel njegov roman Der Hausierer in predstava Kaspar. V tem obdobju je nanj vplival tudi Thomas Bernhard z njegovim romanom Verstörung. Kasneje se med njima razvije določen odpor. Leta 1968 se z ženo preselita v Berlin, kjer se jima leta 1969 rodi hči Amina. Otrok pomeni veliko spremembo v Handkejevem življenju. Vidi se ujetega v stanovanju, brez svobode. Kasneje sicer prizna, da je bil otrok zelo lepa in ljubeča izkušnja zanj. Leta 1969 je bil Handke ustanovitveni član avtorske založbe Frankfurt. Leta 1970 se družina preseli v Pariz, a vendar le za kratek čas. Na robu gozda v Kronbergu je kupil hišo, kamor naj bi se preselili, a je bila zveza z njegovo tedanjo ženo že pri kraju. Le nekaj mesecev je trajalo dokler se žena ni izselila in se posvetila svoji karieri. Od takrat naprej je za hčerko skrbel le Handke, čeravno sta se z ženo uradno ločila šele leta 1994.
1971 - 1978: leta v Parizu V noči z 19. na 20. november 1971 stori mati Petra Handkeja - Maria Handke, po dolgoletnih depresijah samomor. Ta travmatičen dogodek je Handke predelal v pripovedi Brezželjna nesreča (nem. Wunschloses Unglück; 1972), po kateri je bil pozneje posnet tudi film. Malo pred njeno smrtjo je Peter Handke skupaj s svojo ženo Libgart in hčerko Amino zadnjič obiskal svojo mater. Pred tem je s svojo ženo in pisateljem Alfredom Kolleritschem prepotoval ZDA. Istega leta kot Brezželjna nesreča je izšlo tudi delo Kratko pismo za dolgo slovo (nem. Der kurze Brief zum langen Abschied (1972), ki vsebuje dele Handkejevega potovanja po ZDA. Novembra 1973 se skupaj s hčerko Amino preseli v Pariz v četrt Porte d`Auteuil na Boulevard Montmorency. Tri leta pozneje se je preselil v predmestni Clamart, v jugozahodno obrobje Pariza, kjer je ostal še nadaljnji dve leti. V začetku 1970-ih prejme več nagrad, med njimi (1972) Schillerjevo nagrado (nem. Schiller-Preis) v Mannheimu in 1973 nagrado Georga Büchnerja (nem. Georg-Büchner-Preis) Nemške akademije za jezik in pesništvo v Darmstadtu. Eno leto pozneje je izšlo gledališko delo Nespametni izumirajo (nem. Die Unvernünftigen sterben aus), katero je bilo uprizorjeno v Zürichu. Ob približno enakem času pa delo doživi tudi filmsko uprizoritev. Pod naslovom Napačen premik (nem. Falsche Bewegung) jo posname dolgoletni prijatelj in sopotnik Petra Handkeja, nemški režiser Wim Wenders (premiera 1975).