Transport gradiva omogoča izravnavanje razlik v razporeditvi gradiva in je pomemben dejavnik preoblikovanja površja. Poteka na različne načine. Najpogostejše je odnašanje gradiva zaradi gravitacije in delovanja vode. Manjše je premeščanje zaradi delovanja vetra in snega. Velik del kamnine in preperine se prenaša v obliki suspenzije in raztopine. Količino gradiva, ki se z različnimi procesi premika po pobočju navzdol, lahko merimo z zajezitvami. Iz nje sklepamo na intenzivnost erozijskih procesov v zaledju (Morgan 1979).
Gravitacijski transport poteka z valjenjem, kotaljenjem, skakanjem ali padanjem po pobočju navzdol (skalni podori). Poteka s tako imenovanimi pobočnimi procesi. Ti so še polzenje in soliflukcija, različni tokovi, na primer blatni, drobirski, kamniti, in plazenje, na primer usadi, zemeljski plazovi (Slušatelji…1971; Zorn, Komac 2002a). Pobočni procesi potekajo tako v podvodnem kot v kopnem okolju. Podvodni pobočni procesi so pomembnejši za kamninski zapis Zemlje in so običajno obsežnejši od kopenskih (Skaberne 2001a,2001b). Posledice tovrstnih procesov pod morsko gladino lahko na kopnem opazujemo v sedimentnih kamninah. Tako so se na primer ob turbiditnih tokovih odložile kamnine, ki sestavljajo fliš. Veliki podvodni pobočni procesi se dogajajo na robovih aktivnih celinskih litosferskih plošč, kot kaže primer ob severni perujski obali. Na morskem dnu s površino približno 1000km², na območju med 5º15' in 6º5' južne zemljepisne širine je bilo odkrito pobočno premikanje, pri katerem je bila prostornina gmote ocenjena na 250 km² (Duperret in ostali 1995). Iz Arktičnega oceana poročajo o premiku 1350 km³ gradiva (Vanneste, Mienert, Bünz 2006).
Med recentnimi pobočnimi procesi na kopnem si tako velikih gmot v premikanju ne moremo predstavljati, še manj pa si lahko predstavljamo pokrajinske posledice tovrstnih premikanj. V omenjenem primeru se premika območje, veliko približno za dve tretjini Julijskih Alp.
Največji znani pobočni procesi na kopnem izhajajo predvsem iz prazgodovinskega obdobja. Tako je največji znani kamniti zdrs v Alpah nastal pri kraju Flims v švicarskem kantonu Graubünden. Sprožil naj bi se pred najmanj 8300 leti, po ocenah pa je njegova prostornina okrog 11km³.
Gradivo je odloženo na več kot 50 km² ozemlja (Poschinger, Haas 1997; Poschinger 2002). Največji znani skalni podori v Vzhodnih Alpah so nastali na Drobaču v Ziljski dolini. Njihova skupna prostornina je 1 km³ oziroma 1,000,000,000 m³ (Zorn 2002a).
Vzroki in povodi za nastanek pobočnih procesov Za razumevanje neprestanega geomorfnega dogajanja moramo razlikovati vzroke in povode pobočnih procesov. Ti so največkrat le na prvi pogled posledica izjemnih dogodkov, kot so potresi ali močne padavine, ki so po navadi le sprožitelj ali povod geomorfnih procesov. Povodi delujejo kratek čas in odločajo le o času sprožitve gradiva, ne pa tudi o njegovi količini. Na sprožitev vpliva splet dalj časa trajajočih dejavnikov (vzrokov). Tako je potres lahko povod ali sprožitelj geomorfnega procesa, ali pa le eden od vzrokov, ki počasi načenjajo stabilnost pobočja. Določen dogodek ali proces je povod v tistem trenutku, ko dejansko pride do sprožitve gradiva, sicer pa je le delček v mozaiku vzrokov.
Vzroki za pobočne procese so dejavniki, ki daljši čas delujejo na območje sprožitve in krhajo ravnovesje. Tisti dejavnik, ki dokončno podre dinamično ravnovesje v sistemu oziroma sistem sune prek praga v novo ravnovesno stanje pa je povod. Po sprožitvi se na območju vzpostavi dinamično ravnovesje na novi ravni, ki vztraja toliko časa, dokler novega sistema vzroki ne privedejo do novega praga, povod pa spet čezenj.
Površje je odprt sistem, v katerega se vedno znova vzpostavlja dinamično ravnovesje, tako da vsaki spremembi zunanjih okoliščin sledi niz prilagoditev celotnega sistema, na pobočju tudi z njihovim podiranjem, in ponovna vzpostavitev ravnovesja v skladu z novimi okoliščinami.
Ponekod se razmerje med geomorfnimi procesi in reliefnimi oblikami odraža naklon površja. Ker so nekateri nakloni značilni za določen geomorfni proces (na primer naklon posipnega kota), pride s spremembo zunanjih okoliščin do spremembe naklona površja (Komac 2006).
Vzroki za nastanek pobočnih procesov so sila različni (Zorn 2001, 16-20; Zorn, Komac 2002, 11-12):
notranji ali endogeni vzroki:
premikanje litosferskih plošč, (neo)tektonsko dviganje gorovij, potresi; zunanji ali eksogeni vzroki: vremenska dogajanja: padavine, nihanje ter spremembe pH in kemične sestave podtalnice, spomladansko taljenje ledu v razpokah, taljenje snega in ledu, odlaganje drobnozrnatih delcev na drsnih ploskvah,
preperevanje kamnine (kamnina razpada v manjše delce):
mehansko, kemično; erozija: ledeniška, rečna, vetrna; biogeni vzroki:
biološko preperevanje:
korenine dreves se razraščajo med nezveznostmi v kamnini ter zaradi debeljenja pritiskajo in širijo razpoke, nabrekanje tkiv mahov in lišajev v razpokah in porah;
zunajzemeljski vzroki:
motnje pri gibanju Zemlje (vpliv na podnebne razmere), premikanje zemeljskih tečajev (vpliv na podnebne razmere); trki nebesnih teles neposredni vpliv (rušitev pobočij) posredni vpliv (podnebne spremembe); •antropogeni vzroki: -neposredni vzroki: -gradnja na nestabilnih pobočjih, -posegi v pobočja, gradnja usekov, povečevanje naklona pobočij, -akumulacijska jezera, -spremenjene vodne razmere, -pretirana raba prostora, -miniranje, -vojaški posegi; -posredni vzroki: -propadanje gozdov; -spremembe podnebja: -ekstremni podnebni dogodki, -spremembe padavinskih režimov, -umikanje ledenikov in permafrosta. Poglavitni povodi za nastanek pobočnih procesov so (Zorn 2001,21; Zorn, Komac 2003;12-13): •vremenska dogajanja: -ekstremne padavine (močne in/ali dolgotrajne), -nenaden dvig podtalnice, -poplave; •hitre temperaturne spremembe: -taljenje snega, -umikanje ledenikov iz permafrosta v poznem pleistocenu, v sodobnosti pa v višjih nadmorskih višinah in višjih zemljepisnih širinah, -spomladansko taljenje razpok; •potresi, •trki nebesnih teles; •antropogeni posegi: -spodkopavanje pobočij in gradnja usekov, -povečanje naklona pobočij; -pretirana raba prostora: -gradnja naselij na nestabilnih območjih, -gradnja infrastrukturnih objektov (ceste, železnice, smučarske proge), -sečnja gozdov ali drugi posegi v vegetacijo,
Povzročanje tresljajev (promet, miniranje) -rudarjenje, -kmetovanje (čezmerna paša); -nenaden dvig podtalnice (akumulacijska jezera), -povečan odtok vode, sprememba oziroma usmeritev odtokov padavinske vode na nestabilno območje, odnašanje preperine.
Pokrajinski učinki pobočnih procesov Pobočni procesi v pokrajini povzročajo spremembe na mestu nastanka, na območju potovanja gradiva in na območju odlaganja ali akumulacije. Vplivajo na naravo (fizičnogeografski učinki) in na človeka (družbenogeografski učinki). Poglavitni fizičnogeografski učinki pobočnih procesov so naslednji (Zorn 2001, 99-103;Zorn,Komac 2002, 13): • Neposredni učinki, ki nastanejo zaradi premikanja gradiva po pobočju: - spremembe reliefnih oblik na mestih sprožitve, - nastanek tenzijskih (napetostnih) razpok, vzporednih z odlomno ploskvijo, - reliefne poškodbe, - poškodbe na prsti in rastlinstvu, - poplave in udarni valovi - zračni udar; • posredni učinki, ki nastanejo po odložitvi gradiva: - kupi premaknjenega gradiva na pobočjih in na dnu dolin (sprememba morfologije območja), - nastanek jezer z a odloženim gradivom, - usedanje jezerskih sedimentov - zamočvirjena območja za pregradami iz odloženega gradiva, - preboji odloženega gradiva, - sprememba hidroloških razmer na mestu odložitve, - spremembe prsti in rastlinstva, - sprememba mikroklime. Poglavitni učinki pobočnih procesov na človeka so naslednji (Zorn 2001, 107-114; Zorn in Komac 2002, 13, 16): • neposredni učinki, ki nastanejo zaradi premikanja gradiva: - poškodbe alpinističnih smeri, planinskih in zavarovanih plezalnih poti (Krn, skalni podor, 12.4. 1998), - poškodbe infrastrukturnih objektov (Trenta, skalni podor, v letih 1989 in 1993), - poplave in udarni valovi (Podvolovjek zemeljski plaz, november 1990), - poškodbe stanovanjskih in drugih objektov (Log pod Mangartom, drobirski tok, november 2000), • posredni učinki na človeka, ki nastanejo po odložitvi gradiva: - vpliv na kulturno pokrajino (opuščanje obdelave, ogozdovanje) in razmestitev naselij, - nastanek pregrad in zamočvirjanje območij za njimi, - pregrade kot reliefne prepreke za komunikacijo, promet, - kupi gradiva kot politična, kulturna in jezikovna meja - možna je izraba gradiva v industriji (podjetje v Srpenici izkorišča jezersko kredo, ki je nastala v jezeru za pleistocenskem skalnim podorom s Polovnika), - hidroenergetska izraba, - območja pobočnih procesov kot turistična območja z veliko doživljajsko vrednostjo, - spomin na pobočne procese je ohranjen v krajevnih in ledinskih imenih ter imenih ulic - pobočni procesi, ohranjeni v pripovedkah, pesmih in legendah (pripovedka o nastanku Rabeljskega jezera, ki jo je upesnil Simon Gregorčič).
Sukcesija kot pripomoček za ugotavljanje starosti pobočnih procesov Pri preučevanju večfaznosti skalnih podorov se dobro obnese datiranje s pomočjo vegetacije, saj lahko na ta način razlikujemo starejše podore od mlajših. Skalne podore, ki so nastali le z nekajletnim zamikom težko ločimo, lahko pa razlikujemo predzgodovinske skalne podore od zgodovinskih. To je nazorno vidno na območju Schütt pod Dobračem, kjer so predzgodovinski podori v celoti poraščeni z gozdom in skoraj v celoti pokriti s prstjo, na zgodovinskih podorih pa je vegetacija še v začetnih razvojnih fazah in tudi razvoj prsti je še na začetku, čeprav je od podorov minilo že skoraj 700 let. Na podornem gradivu razlikujemo tri stopnje razvoja rastlinstva: -Površje najprej poselijo pionirske rastlinske vrste, ki so sposobne preživeti v ekstremnih razmerah brez prsti. Te rastline koreninijo v skalnih razpokah. -Po daljšem obdobju s preperevanjem nastane humus. Vlaga v razpokah omogoči rast različnim vrstam zelišč, trav in praproti. -Z razvojem humusnega horizonta že nastane gostejša rastlinska odeja s pionirskim drevjem, povečini borovcem, brezo, vrbo in macesnom. Na hitrost razvoja prsti in rastlinstva vpliva sestava podornega gradiva. Tako rastline hitreje poselijo območja, kjer je več drobnozrnatega gradiva. Pomemben dejavnik je vrsta kamnin. Če so podorni bloki iz karbonatnih kamnin, poteka preperevanje veliko počasneje kot drugod. Ker so karbonatne kamnine prepustne za vodo, so na njih gostejše suše. Površje historičnih skalnih podorov je na karbonatnih območjih povečini slabo poraslo. Na teh območjih kemična erozija (korozija) povzroča odlašanje kamnine v obliki raztopine, tako da na nastanek preperine vplivata le mehansko in biogeno preperevanje. Zaradi spiranja v globino se lahko produkti preperevanja zadržijo le v razpokah in konkavnih oblikah, vendar se razpoke le počasi polnijo in omogočijo rast zahtevnejšim rastlinam (Pichorner 1971,82).
Polzenje Polzenje je zelo počasno premikanje gradiva po pobočju navzdol. Po navadi poteka s hitrostjo nekaj cm do največ nekaj deset cm letno (Martin 2000,3). Procesa samega ne moremo opaziti, nanj pa lahko sklepamo posredno, po njegovih učinkih. To so povite zgornje plasti sedimentov, nagnjena drevesa, telefonski drogovi ali zidovi. Proces deluje na vseh pobočjih in je posledica premikanja posameznih delcev preperine, poteka pa tudi v obliki počasnega viskoznega toka (Penck 1972; Natek 2001). Polzenje je najhitrejše blizu površja, kjer so še vidni učinki sušenja in vlaženja ter vlaženja in zmrzovanja. Z globino postaja proces vedno počasnejši. Polzenje je značilno za območja, kjer temperatura gradiva pogosto preide ledišče (Mihevc 2001). Poteka v preperini, rečnih in jamskih sedimentih in je najpogosteje v plastičnih glinah. Možno je tudi polzenje trdnih kamnin, kot so glinavci, filiti, saj jih sestavlja glinasto dno.