Republika sedmih združenih provinc (nizozemsko: Republiek der Zeven Verenigde Provinciën) ali Združene Nizozemske (Verenigde Nederlanden) ali na kratko Republika Nizozemska je zveza formalno suverenih provinc, ki niso hotele imeti nad seboj oblasti monarha in so svoje možnosti videle v svobodnem razvoju trgovine, pomorstva, podjetništva in kmetijstva. Zveza je obstajala v obdobju 1581 - 1795, meje njenega ozemlja so se s časom spreminjale in se v končni obliki približno pokrivale z današnjo Nizozemsko.
Priznanje samostojnosti je Republika dosegla po osemdesetletni vojni (1568 - 1648) za osamosvojitev izpod španske nadoblasti. V tem času je razvila najmočnejšo mornarico in pridobila kolonije na Daljnem vzhodu in južni Ameriki. V 17. stoletju je bila ena najmočnejših gospodarskih in političnih sil v Evropi (zlata doba Nizozemske). thumb|right|Republika Nizozemska po priznanju neodvisnosti
Zgodovina do priznanja obstoja Republike v letu 1609 Uvodna dogajanja (do 1567)
Cesar Karel V. je 17 nizozemskih dežel (grofij, vojvodin, gospodstev) leta 1549 s pragmatično sankcijo proglasil za dedno enoto znotraj Svetega rimskega cesarstva. Imele so dokaj samostojno upravljanje in zlasti južnejše so bile že iz burgundskih časov gospodarsko dobro razvite. Prebivalstvo je bilo naklonjeno idejam protestantizma, ki so od dvajsetih let 16. stoletja v različnih oblikah prihajale iz Evrope.
Karel V. (rojen v Delftu se je čutil Nizozemca) je habsburško oblast uveljavljal na način, ki so ga Nizozemci dobro razumeli: priznaval jim je privilegije in pravice do trgovanja v zameno za priznanje suverenosti in davke. Ko je 1555 prevzel vladanje na Nizozemskem njegov sin Filip II., je začel vpeljevati špansko nadoblast veliko bolj nasilno. V upravo provinc je vključeval svoje ljudi in jih spravljal vse bolj v odvisnost od Madrida. Istočasno je s pristankom papeža povečeval število škofij (od 6 na 19) in nastavljal svoje škofe. Spremembe so prizadevale vse sloje prebivalstva. Plemiči so izgubljali tradicionalne privilegije in pravico do upravljanja dežele, trgovce in obrtnike so prizadevale omejitve v poslovanju in visoki davki; revnejši sloji, ki so slabe življenjske pogoje povezovali s katolištvom in bežali v protestantizem, so bili vse bolj preganjani. Ta eksplozivna mešanica socialnih stisk, verskih nestrpnosti, ekonomskih pritiskov in političnih nasprotij je pripeljala do ikonoklastičnih izgredov, onečaščanja in uničevanja katoliških cerkva, najprej v revnih četrtih valonskih tekstilnih delavcev. Ko so nemiri avgusta 1566 ponovno izbruhnili v velikem obsegu po vsej deželi, so se protestantski plemiči (zlasti nižji so gibanje prvotno podpirali) ustrašili obsežnosti izgredov in so divjanje pomagali zatreti. Oblast je zavzela protestantsko središče Valenciennes, kar je imelo za posledico emigracijo protestantov v Anglijo, vzhodno Frizijo in nemški Palatinat, kjer so ustanovili svoje skupnosti in od zunaj podpirali protestantsko gibanje v domovini, ki je tlelo še naprej.
1567 je Filip II. poslal na Nizozemsko vojvodo Albo, ki je deloval hitro in brez občutka. Preganjal je vse po vrsti. Tako je njegovo hitro posebno sodišče, ki je kmalu dobilo ime krvavi svet, obsodilo na smrt več kot 1000 ljudi, med njimi tudi grofa Egmonta in Hoorna sicer kraljeva pristaša, ki pa sta bila po Albovo preveč popustljiva do protestantov. Junija 1568 sta bila v Bruslju javno obglavljena. Drugim, ki so se umaknili v tujino, so zaplenili imetje. Med njimi je bil najimenitnejši Viljem I. Oranski, nekoč Filipov namestnik na Nizozemskem. Njegovega trinajstletnega prvega sina Filipa Viljema so odpeljali v Španijo in ga vzgojili v katoliškem duhu. Kakih 60.000 ljudi je tedaj zapustilo deželo.
Začetek upora (1568 - 1580)
V tujini so se emigranti pripravljali na povratek z vojsko. Prva kratkotrajno uspešna bitka najete vojske 23. maja 1568 pri Heiligerlee velja za začetek osemdesetletne vojne za osamosvojitev od Španije. A upornikom je tedaj zmanjkalo denarja za bojevanje.
Prve uspešne osvojitve ozemlja so v letu 1572 izpeljali z morja v ustjih rek Ems in Šelda in iz sosednje Nemčije, tudi s pomočjo francoskih hugenotov. Po mestih so jim pomagali pristaši in kmalu je bila zavzeta večina ozemlja na področju Holandije in Zelandije, razen Amsterdama, ki se ni pridružil uporu, in Middelburga, kjer se je španska posadka krčevito upirala. V juliju 1572 so uporniki, prvič brez pooblastila kralja, v Dordrechtu sklicali skupščino, kjer so poudarili, da se ne upirajo kralju, pač pa njegovi nasilni oblasti, in izvolili za stadhouder-ja (pozicija kraljevega namestnika) v Holandiji in Zelandiji Viljema I. Oranskega.
24 avgusta 1572 se je v Parizu dogodila šentjernejska noč in Francija je nehala podpirati nizozemski upor. Alba je v protiofenzivi začel osvajati mesto za mestom. Kruto se je maščeval. Masakrirati je dal cela mesta. Mnoga druga so se potem od strahu vdala. Ustavil ga je šele odpor provinc severno od Rena, kjer ležijo polja pod nivojem morske gladine, kar je branilcem omogočilo, da so ozemlja okrog mest poplavili in s tem pregnali oblegovalce.
Jeseni 1575 so genovski bankirji prezadolženemu Filipu II., ki se je v Sredozemlju zapletel še v vojno s Turki, odrekli nove kredite in osvajanja na Nizozemskem so se končala. Neplačani španski najemniki so v novembru 1576 divjali po Antwerpnu, kar je južne province strnilo v prepričanju, da se pridružijo Holandiji in Zelandiji in skupaj izženejo Špance. Nekaj dni kasneje so po burnih razpravah podpisali tako imenovano gentsko pacifikacijo, s katero so ustanovili skupno skupščino v Bruslju. Pripravljeni so bili sprejeti novega kraljevega namestnika Don Juana Avstrijskega, če odstrani špansko vojsko, sprejme določila gentske pacifikacije in se strinja, da bo oblast delil s skupščino. Don Juan, trenutno popolnoma brez denarja, ni mogel drugega, kot pristati in je podpisal tako imenovani večni edikt. Viljem Oranski je v septembru 1577 zmagoslavno prenesel svojo rezidenco v Bruselj, kasneje v Antwerpen, kjer je ostal do leta 1583. thumb|left|Utrechtska in arraška zveza
Koncem leta 1577 je Filip II. spet uspel urediti državne finance in iz Italije poslal novo vojsko, ki ji je poveljeval Alessandro Farnese, vojvoda Parmski. Ponovna španska nevarnost je spet dodobra razburkala javnost južnih provinc. Radikalni kalvinisti so se polastili oblasti v Gentu in okolici, napadi kalvinistov na katolike v Antwerpnu so izzvali nasilje katolikov nad kalvinisti v Mechelnu in tako naprej. Nazadnje je prevladalo previdnejše stališče. Južne province so se januarja 1579 združile v arraško zvezo, izrazile lojalnost španskemu kralju, potrdile stare plemiške in deželne privilegije in priznale katoliško vero kot edino. V odgovor so se še isti mesec severne province povezale v utrechtsko zvezo in kot edino vero priznale kalvinizem. Viljem Oranski se je iz Bruslja še vedno prizadeval za enotno Nizozemsko in toleranco med verama, a ko so k arraški uniji pristopile tudi dotlej uporu privržene valonske province z namenom, da bi se pomirile s Španijo, je 3. maja 1579 tudi on podpisal utrechtsko zvezo. V maju so se Holandiji, Zelandiji in Utrechtu v zvezi pridružila še mesta Antwerpen, Breda, 's-Hertogensbosch in nekaj manjših mest. S tem so propadla prizadevanja za enotno Nizozemsko.
Ločitev od španske krone in iskanje novega pokrovitelja (1581 - 1587)
Medtem ko so španske čete nadaljevale z osvajanjem mest, je Viljem Oranski našel zaveznika v bratu francoskega kralja. Da bi mu omogočila pokroviteljstvo, se je skupščina v Antwerpnu julija 1581 z aktom odpovedi (Plakkaat van Verlatinghe) odrekla Filipu II. in na njegovo mesto je s prisego stopil vojvoda Anžujski (Hercule François), ki je s seboj pripeljal francoske čete. Anžujski med uporniki ni imel avtoritete, kakršno si je predstavljal, da mu pripada. S pučem je hotel prevzeti popolno oblast, a v Anwerpnu so meščani prijeli za orožje in pobili stotine Francozov. S tem se je poskus navezave na Francijo izjalovil.
V juliju 1583 je Viljem Oranski prenesel svojo rezidenco v Delft. Bil je še vedno vodja upora, a Holandija si je med njegovim bivanjem v Antwerpnu ustvarila zametek prave vlade. Ko je fanatični katolik julija 1584 na ulici Delfta umoril Viljema, je vlada takoj začela delovati samostojno. Holandija je bila tedaj edini center moči upornikov.
Avgusta 1585 je angleška kraljica Elizabeta I. po začetnem oklevanju sprejela pokroviteljstvo nad Zvezo. V Nonsuchu so sklenili pogodbo, po kateri je Anglija poslala v Holandijo vojsko, Robert Dudley, lord Leicesterski, pa je bil imenovan za kraljičinega namestnika v Zvezi. Največja avtoriteta na holandski strani je bil tedaj Johan van Oldenbarnevelt, ki sicer ni imel visokega formalnega položaja, bil je raadspensionaris, najpomembnejši uradnik in govornik v paralmentu, ki si je ustvaril ugled kot sodelavec Viljema Oranskega. Že pred prihodom Dudleya je postavil Mavricija, grofa Nassauskega, sedemnajstletnega drugega sina Viljema Oranskega, za stadhouderja Holandije in Zelandije in poveljnika vojske. Dudleyeve upravne spremembe so povzročale nove notranje napetosti in spravile Zvezo v nestabilnost. V dogajanja se je začela vmešavati angleška cerkev, slabo plačana angleška vojska se je neprimerno vedla. Dudley je skušal izvesti puč, zapreti Mavricija in doseči več oblasti, a mu to ni uspelo in se je moral vrniti v Anglijo.
Konsolidacija Republike, razširitev in utrditev njenih meja (1588 - 1606)
Od Dudleyevega odhoda je zveza provinc delovala brez kraljevega namestnika, kot republika. Tega niso obešali na veliki zvon, institucije so le delovale naprej, kot v praksi že prej (zato zgodovina postavlja začetek Republike v čas ločitve od španske krone).
Leta 1588 je napetost med Anglijo in Španijo naraščala in angleška kraljica je potrebovala pomoč močne holandske mornarice. Ukazala je poveljnikom angleške vojske v Holandiji, naj sodelujejo z Mavricijem kot vrhovnim poveljnikom. Mavricij je v oktobru 1589 postal stadhouder še v provincah Gelderland, Utrecht in Overijssel in s tem dobil neposredni nadzor nad mejnimi utrdbami na vzhodu. Republiko je upravljala zvezna oblast v Haagu, v kateri sta imela glavno besedo Holandija in Oldenbarnevelt. Napetosti v državi so bile nevtralizirane. Ustvarjeni so bili pogoji za uspehe, ki so sledili.
Ozemlje Republike je bilo leta 1590 zelo omejeno. Groningen in Overijssel je zasedala Španija. Na vzhodu je meja potekala po reki IJssel, s tem da so bile trdnjave na reki španske. Na jugu je bila meja na Renu in Waalu. A notranje se je vojska utrdila, ekonomsko in organizacijsko. Republiki je šla zelo na roko odločitev Filipa II., da bo podprl katoliško stran v francoski državljanski vojni in večino španske flandrijske vojske prestavil na francosko mejo. To je omogočilo Mavriciju, da je leta 1590 zavzel Bredo in naslednje leto trdnjave na reki IJssel vse do Nijmegena, tako da je odslej lahko nadzoroval ladijski promet na rekah Ren, Waal in IJssel, kar je spet odprlo trgovino z Nemčijo in omogočalo premike enot ob meji. Izumil je nove taktike obleganja mest (podstavke za topove, da so se držali vrh močvirja, kopanje jarkov, spodkopavanje obzidij, miniranje), ki so skrajšali prej izredno dolgotrajna obleganja trdnjav. Do leta 1594 je zasedel Frizijo in Overijssel, ki ga je priključil Republiki kot 7. zvezno deželo (provinco).
Drugo veliko ofenzivo je začel Mavricij leta 1597. Najprej je zavzel glavno mostišče preko Rena Rheinberg, s tem odrezal od zaledja vse španske trdnjave severno od njega, jih postopoma zavzel in Republiko na vzhodu razširil do reke Ems. Tedaj je že imel tehnično najbolj profesionalno in po množičnosti drugo najmočnejšo vojsko v Evropi. Zelo se je povečala moč mornarice, ki je zaprla ustji rek Ems in Šelda in blokirala flandrijska pristanišča.