Svinčéna léta () je v zgodovini Italije nemirno politično obdobje od konca 60. do prve polovice 80. let 20. stoletja. V tem obdobju so različne teroristične skupine izvedle številne napade z mnogimi smrtnimi žrtvami in ranjenci. Za obdobje je bilo prvotno uporabljeno poimenovanje »nasprotujoči si ekstermizmi«, ime svinčena leta pa je med drugim utrdil tudi istoimenski nemški film (nemško »Die bleierne Zeit«, 1981) o terorizmu.
Izraz svinčena leta se uporablja tudi v drugih zgodovinskih povezavah, na primer v Sloveniji za 70-ta leta 20. stoletja.
Uvod Svinčena leta sovpadajo v Italiji z obdobjem, ki sega v sedemdeseta leta, v katerih je splošno nezadovoljstvo zaradi politično-institucionalnega stanja naraščalo sprva v cestno nasilje in kasneje v oboroženi odpor proti sistemu. Nastajale so oborožene teroristične skupine, ki so imele namen, da s silo spremenijo politično stanje italijanske države.
Točno obdobje svinčenih let sicer ni natančno določeno, sami zgodovinarji so si med sabo nesložni. Nekateri postavljajo kot začetek tega temačnega obdobja leto 1968 z nastopom študentskega revolucionarnega gibanja, drugi pa trdijo, da se svinčena leta začenjajo z grozovitim atentatom na milanskem Trgu Fontana 12. decembra 1969.
V splošnem ljudje asocirajo ta leta z obdobjem, ko so delovale levičarske italijanske teroristične organizacije, kot so Prima Linea in Rdeče brigade, pa tudi druge skupine izven italijanskih meja, kot npr. Rote Armee Fraktion (RAF) v Nemčiji. V teh letih pa so delovale tudi skrajne desničarske skupine, med drugimi NAR in Ordine Nero, ki so pripomogle k nastanku najstrašnejših dejanj črnega terorizma.
Vse obdobje svinčenih let značijo boji in upori, za katere ni bilo nikoli jasno, proti komu so naperjeni. V ospredju je bila težnja sprementi socialno in politično življenje in ga prilagoditi lastnim idealom.
Zgodovinski okvir Italijanska ekonomija je bila v neprenehnem razvoju in življenjski standard se je vidno dvigal. Otroška smrtnost se je drastično zmanjšalja, število prebivalstva je naraščalo in nepismenost je skoraj izginila. Po stoletju od ustanovitve je Italija res postajala prava država, v kateri se je uveljavil skupni jezik, od Sicilije do Alp. Državna televizija RAI je pripomogla k širjenju jezika, vzbudila je smisel pripadnosti naciji in njenim simbolom, predvsem na šporntnem področju (olimpijske igre in svetovno nogometno prvenstvo leta 1982). S političnega vidika je vse bolj naraščala moč Italijanske komunistične partije (PCI).
Ključno leto je bilo 1969. Kljub gospodarski rasti je nezadovoljstvo nad političnim svetom vedno bolj naraščalo in spori so bili vedno številnejši. Po študentskih manifestacijah so si sledile delavske stavke in zahteve po vse višjih plačah in stalnih delovnih pogodbah. Nastopila je t. i. »vroča jesen« (autunno caldo).
25. aprila i. l. je prišlo v Milanu do dveh atentatov, ki sta terjala 20 ranjenih in 9. avgusta do drugih osmih atentatov po Italiji s skupno 12 ranjenimi. Med manifestacijo italijanskih komunistov je 19. novembra v Milanu umrl policijski agent Antonio Annarumma. Medtem ko je vozil policijski kombi, so manifestanti vrgli v vozilo železen drog, ki je policista zadel v glavo. Annarumma je umrl takoj, njegov kombi pa je trčil proti drugemu policijskemu vozilu. 12. decembra je prišlo v Italiji v roku 53 minut do 5 atentatov. Najhujši je bil pokol na Trgu Fontana: na sedežu banke »Banca Nazionale dell'Agricoltura« je eksplodirala bomba, ki je povzročila 16 žrtev in 88 ranjenih. Uradno so se začela svinčena leta.
Najhujši atentati: 12. december 1969: Pokol na Trgu Fontana v Milanu 28. maj 1974: Pokol na Trgu della Loggia v Brescii 4. avgust 1974: Pokol na vlaku Italicus (proga Rim-München) 2.avgust 1980: Pokol na železniški postaji v Bologni
Nasprotni tabori V teh letih je bilo stanje izredno kritično in vsi tragični pokoli, ki so se zvrstili, so razmere še poslabšali. Do dodatne zaostritve je prišlo, ko je italijanska vlada skušala pripisati odgovornost za razne zločine nedolžnim in jih spremenila v nekakšne grešne kozle (primer Valpreda pri pokolu na Trgu Fontana). Govorilo se je o državnem udaru in skrajna desničarska in levičarska gibanja so ustanavljala organizirane oborožene skupine. V desničarskih vrstah so nastali NAR (Nuclei Armati Rivoluzionari), Ordine Nuovo, Ordine Nero, Terza posizione in Avanguardia Nazionale, v levičarskih pa GAP (Gruppi d’Azione Partigiana), NAP (Nuclei Armati Proletari), Prima Linea, Proletari armati per il Comunismo, Comitati Comunisti Rivoluzionari in Rdeče brigade.
Med prebivalstvom sta se širila negotovost in strah. K temu so pripomogli ne samo grozoviti množični antentati, ampak tudi neprestano ustrahovanje, manjši atentati, nasilje proti posameznikom in policiji.
V manifestacijah so se ljudje pogosto pojavljali s prekritim obrazom, večkrat oboroženi z železnimi drogi, včasih tudi z molotovkami in pištolami, znanimi P38. Zaradi napetosti se je tudi konservativni del prebivalstva nagibal k prepričanju, da je neobhodno potreben vojaški poseg s strani državnih organov. Italijanska demokracija je preživljala trenutke globoke krize in država se je tako znašla na pragu ključnega obdobja svoje zgodovine.
Varnostni ukrepi S podporo Italijanske komunistične partije so se vladne stranke (Krščanska demokracija, Socialdemokratska, Republikanska, Liberalna in Socialistična stranka) odločile za skupno sodelovanje. Ta koalicija je odobrila zakone z namenom, da bi državo rešili pred popolno krizo.
Teroristična nevarnost je privedla do tega, da je Italija nazadovala v državo, ki so jo nadzorovali policijski organi. Prebivalci so imeli manj ustavnih pravic, oborožene sile pa so imele vse več moči. Najbolj pomembni ukrepi v sklopu varnosti, ki jih je vlada izdala v svinčenih letih, so bili: Zakon »legge Reale« – št. 152 iz 22.5.1975, ki je določal, da lahko policija prosto strelja po lasti uvidevnosti, v primeru, da okoliščine to zahtevajo. Zakon so odobrili na državnem referendumu z 76.5% glasov. Leta 1978 so bile ustanovljene posebne protiteroristične skupine (Gruppo intervento speciale in Nucleo operativo centrale di sicurezza) 6. februarja 1980 je izšel t. i. »zakon Cossiga«, ki je policiji dodatno povečal moč in uvedel hujše kazni za obtožence terorizma. Tudi ta zakon je odobrilo na referendumu 85,1 % italijanskih volilcev.
Kronološki pregled atentatov od 1969 do 1980
Pokol na Trgu Fontana (1969) Pokol na Trgu Fontana se bo vtisnil v italijansko zgodovino, skupaj s tragedijo železniške postaje v Bologni, kot eden najhujših povojnih dogodkov. Bil je posledica terorističnega atentata izvršenega 12. decembra 1969 v središču Milana, ko je ob 16:37 eksplodirala bomba na sedežu banke »Banca Nazionale dell'Agricoltura«. Umrlo je 17 ljudi, ranjenih je bilo 88.
Drugo bombo so odkrili na milanskem sedežu banke »Banca Commerciale Italiana«. K sreči ta bomba ni eksplodirala, vendar do novega atentata je prišlo skoraj sočasno v Rimu ob 16:55, ko je v podzemnem prehodu eksplodirala še ena bomba, ki je ranila 13 ljudi. Drugi dve bombi sta eksplodirali spet v Rimu ob 17:20 pred spomenikom Altare della Patria in ob 17:30 ob vhodu v renesančni muzej. Skupno so bili ranjeni štirje ljudje.
Začetne preiskave so bile usmerjene proti skrajnim terorističnim organizacijam, aretiran je bil anarhist Giuseppe Pinelli. Po tridnevnem zasliševanju na milanski kvesturi, je Pinelli padel z okna četrtega nadstropja in umrl. Razloge za njegovo smrt niso preiskovalci nikoli razčistili. 16. decembra so ujeli še anarhista Pietra Valpredo. Čeprav povsem neutemeljeno so naslednjega dne vsi časopisi poročali o razrešitvi primera in predsednik republike Giuseppe Saragat je javno čestital milanskemu kvestorju. Govor je pozval ostre kritike.
V naslednjih letih so se zvrstili številni procesi, na katerih so obsodili anarhiste in pripadnike desničarskih sil pod obtožbo, da so izvršili teroristična dejanja. Vsi obtoženci pa so bili vedno oproščeni, ker so bili dokazi o njihovi krivdi nezadostni.
V okviru pokola na Trgu Fontana predstavlja zanimivost primer Calabresi. Po sumljivi smrti Pinellija je javno mnenje ostro kritiziralo policijskega inšpektorja Luigija Calabresija. Sam je bil prisoten v zasliševalni sobi, ko se je Pinelli »pognal« skozi okno v prazno, vendar cele dinamike »incidenta« niso nikoli pojasnili. Pod pritiskom hudih napadov je bil inšpektor vse bolj izoliran in ranljiv: levičarski skrajneži so ga 17. maja 1972 ubili.
Milanska kvestura je izjavila, da se je Pinelli samomoril, v kolikor naj bi dokazali njegovo krivdo pri eksploziji bombe v banki »Banca Nazionale dell'Agricoltura«, vendar so to hipotezo zanikali v naslednjih dneh. Mediji in anarhična gibanja so ostro kritizirali uradne izjave, predvsem zaradi netočnosti pri podajanju informacij in zaradi neskladnosti med izjavami agentov, ki so bili prisotni v poslopju ob Pinellijevem umoru. Calabresija so leta 1975 oprostili vseh obtožb, v kolikor naj ne bi bil prisoten v uradu takrat, ko je Pinelli skočil skozi okno.
Pokol na Trgu della Loggia v Brescii (1974) Do pokola na Trgu della Loggia je prišlo 28. maja 1974 v Brescii. Med shodom, ki so ga organizirali protifašistino združenje in delavski sindikati, je v košu za odpadke eksplodirala bomba. Umrlo je osem ljudi, 94 je bilo ranjenih. V številnih procesih so bili mnogi skrajneži desničarske organizacije Ordine Nuovo večkrat obtoženi, a tudi oproščeni zaradi pomanjkljivih dokazov. Proces je še vedno odprt.
Pokol na vlaku Italicus (1974) V noči 4. avgusta 1974 je na vlaku, ki je iz Rima peljal v München, eksplodirala bomba. Umrlo je 12 ljudi in 48 je bilo hudo ranjenih. Tragedija bi lahko bila še hujša, če bi bomba ne eksplodirala v trenutku, ko je vlak vozil skozi predor San Benedetto Val di Sambro pri Bologni.
Krivcev za tragedijo niso nikoli izsledili, čeprav si je odgovornost za atentat prevzela skupina Ordine Nero, ki je izjavila, da so na tak način hoteli dokazati, da lahko podtaknejo bombe, kamorkoli želijo. Demokracijo naj bi pokopali pod goro trupel.
Leto 1977 Ključno leto pri vseh teh nasilnih napadih je bilo 1977. V tem letu so sodili pribljižno 40.000 ljudem, 15.000 aretirali, 4.000 obsodili, vendar so krvavi dogodki zahtevali več kot sto žrtev in ranjenih. 11. marca 1977 je prišlo do spopadov v Bologni in Pier Francesco Lorusso, simpatizer levičarske skupine Lotta Continua, je umrl pod streli karabinirja v centru mesta. Notranji minister Cossiga se je odzval protestom študentov tako, da je poslal v mesto oborožene tanke.
22. marca je v Rimu umrl policaj Claudio Graziosi, 21.aprila so študentje zasedli rimsko univerzo in ob posegu policije streljali nanje. Umrl je en agent, ranjeni so bili drugi 4 policaji in ena novinarka. 14. maja 1977 so med manifestacijo v Milanu nekateri protestniki vzeli pištole, jih namerili proti policiji in streljali. Umrl je en policijski agent.
Primer Moro (1978) Med najhujše dogodke sedemdesetih let spada ugrabitev osrednjega italijanskega politika Alda Mora. 6. marca 1978 zjutraj, na dan, ko so glasovali v parlamentu zaupnico novi vladi Giulia Andreottija, je skupina Rdečih brigad na Ulici Fani prestregla avto, ki je Alda Mora peljal od svojega doma do poslanske zbornice, in avto z osebno stražo. V par sekundah so teroristi ubili policaja, ki sta se vozila v avtu z Morom, tri straže v drugem avtu in ugrabili predsednika Krščanske demokracije.