300px|thumb|right|Poveljniška struktura armade v poznem Rimskem cesarstvu z ločenima magistrom equitum in magistrom peditum thumb|right|300px|Poveljniška struktura armade Zahodnega rimskega cesarstva okoli leta 410–425 (vir: Notitia Dignitatum)
Magister militum (poveljstvo ali poveljnik oboroženih sil) je bil naziv vrhovnega poveljstva rimskih oboroženih sil, ki se je uporabljal v poznem Rimskem cesarstvu od vladavine Konstantina Velikega dalje. Naziv je lahko pomenil tudi visokega vojaškega častnika, ki je bil neposredno podrejen vrhovnemu poveljniku vojske, se pravi cesarju. V grških virih se naslov imenuje strategos ali stratelates.
Ustanovitev in razvoj položaja Položaj magistra militum je nastal v 4. stoletju, ko je cesar Konstantin Veliki razrešil pretorijanske prefekte (praefectus praetorio) njihovih vojaških dolžnosti. Na začetku sta nastala dva položaja: magister peditum (poveljnik pehote) in bolj prestižen magister equitum (poveljnik konjenice). Položaj magistra equitum je obstojal že od republikanskih časov in je pomenil drugega poveljujočega častnika za rimskim diktatorjem.
Konstantinovi nasledniki so ustanovili tudi položaje na teritorialni ravni in imenovali magistre peditum in magistre equitum za vsako pretorijansko prefekturo: per Gallias (za Galijo), per Italiam (za Italijo), per Illyricum (za Ilirik) in per Orientem (za Vzhod), kasneje tudi za Trakijo in občasno za Afriko.
Položaj poveljnika pehote in konjenice je včasih zasedala ena oseba, ki je imela naslov magister equitum et peditum ali magister utriusquae militiae (poveljnik obeh vojsk). Magistri utriusquae militiae so poveljevali lokalni operativni vojski (comitatenses), ki je bila nameščena na strateških točkah cesarstva. Sestavljena je bila večinoma iz konjenice in je delovala kot enota za hitro posredovanje. Drugi magistri so bili stalno na razpolago cesarju in so se imenovali in praesenti (prisotni pri cesarju). Od poznega 4. stoletja dalje so se regionalni vojaški poveljniki imenovali preprosto magister militum.
Vrhovnega poveljnika vojske z naslovom magister utriusquae militiae so včasih imenovali tudi v Zahodnem rimskem cesarstvu. Takšni poveljniki, med katerimi sta bila primer Flavij Stilihon in Ricimer, so imeli včasih moč, ki je presegala moč cesarjev in so bili de facto vladarji cesarstva.
Na Vzhodu sta bila na položaju magister militum praesentalis dva generala. Med vladanjem cesarja Justinijana I. so zaradi povečane ogroženosti in širitve cesarstva ustanovili tri nove položaje: magister militum per Armeniam za provinco Armenijo, ki je bila pred tem v pristojnosti magistra militum per Orientem, magister militum per Africam za ponovno osvojene afriške province (leta 534), ki je imel podrejenega magistra peditum, in magister militum Spaniae za Iberski polotok (okoli leta 562).
V 6. stoletju so notranje in zunanje krize v provincah pogosto zahtevale začasno združitev civilne in vojaške oblasti v rokah magistra militum. Takšna praksa se je prvič pojavila pri ustanovitvah eksarhatov Ravena in Kartagina leta 584 in se je zatem ustalila. Po izgubah vzhodnih provinc zaradi arabskih osvajanj v 640. letih so iz preživelih operativnih armad in njihovih poveljnikov ustanovili prva bizantinska vojaška okrožja – teme.
Naslov magister militum so včasih nosili tudi vrhovni vojaški poveljniki v srednjeveški Italiji, na primer v Papeških državah in Beneški republiki, katere dož se je imel za naslednika Ravenskega eksarhata.
Kasnejše, manj uradne rabe naslova Od 12. stoletja dalje se je naslov magister militum uporabljal za moža, ki je v imenu svojega političnega ali fevdalnega gospodarja organiziral oborožene sile. V Gesti Herewardi je prevajalec latinskega izvirnika v zgodnjo angleščino junaka večkrat naslovil z magister militum. Izgleda, da ga je pisec izvirnika, ki se je, žal, izgubil, imel za nekakšnega nadzornika oboroženih sil. Kasnejše rabe naslova so očitno temeljile na klasičnem konceptu.Gesta Herwardi . Podrobnosti so opisane v The Name, Hereward .
Magister militum v slovenski književnosti V romanu F.S. Finžgarja Pod svobodnim soncem sta na več mestih omenjena kar dva magistra militum, ki sta službovala pod Justinijanom I..
Prvi je bil Hilbudij, ki je bil magister militum per Tracias. Po poreklu je bil najbrž Slovan in je verjeto padel v bitki okoli leta 533.
Drugi je bil Belizar, ki je bil magister militum per Orientem. Po poreklu je bil Ilir ali Tračan in se je proslavil v bojih s Sasanidi, Vandali v severni Afriki in Ostrogoti v Italiji.
Seznam magistri militum Nedoločena poveljstva 383-385/8: Flavij Bauto, magister militum pod Valentinijanom II.PLRE I, str. 1114. 385/8-394: Arbogast, magister militum pod Valentinijanom II. in Evgenijem 421–432: Flavij Gavdencij 383–388: AndragacijPLRE I, str. 62. 433–454: Flavij Ecij 455: Avit 455–472: Ricimer 456: Remist 472–473: Gundobad 475–476: Flavij Orest ? – 480: Ovida
per Gallias 352–355: Klavdij Silvan 362–364: Flavij Jovin, magister equitum pod Julijanom Apostatom in JovinijanomPLRE I, str. 1113. 410s–421: Flavij Konstancij 425–433: Flavij Ecij 452–456: Agripin 456–465: Egidij 461/462: Agripin 465–486: Siagrij
per Illyricum ?-350: Vetranij, magister peditum pod KonstansomPLRE I, str. 1112. 361: Flavij Jovin, magister equitum pod Julijanom ApostatomPLRE I, str. 1113. 365–375: Ekvicij, magister utriusquae militiae pod Valentinijanom I.PLRE I, str. 125. 457?–468: Marcelin 468–474: Julij Nepot 477–479: Hunulf 479–481: Sabinijan 528: Askum 530–536: Mund
per Orientem okoli 347: Flavij Evzebij, magister utriusquae militiaPLRE I, str. 307. 349–359: Ursicin, magister equitum pod Konstancijem 359–360: Sabinijan, magister equitum pod Konstancijem 363–367: Lupicin, magister equitum pod Jovijanom in ValensomPLRE I, str. 1113. 371–378: Julij, magister equitum et peditum pod ValensomPLRE I, str. 1113. 383: Flavij Rikomer, magister equitum et peditum 383–388: Elebih, magister equitum et peditum 392: Evterij, magister equitum et peditum 393–396: Addej, magister equitum et peditum 395/400: Fravita 433–446: Anatolij 447–451: Zenon 460s: Flavij Ardabur Aspar -469: Jordan 469–471: Zenon 483–498: Ivan Skit c.503–505: Areobin 505–506: Faresman ?516-?518: Hipatij ?518–529: Diogenijan 520-525/526: Hipatij 527: Libelarij 527–529: Hipatij 529–531: Belizar 531: Mund 532–533: Belizar 540: Buzes 542: Belizar 543–544: Martin 549–551: Belizar 555: Amantij 556: Valerijan 569: Zemarh 572–573: Marcijan 573: Teodor 574: Evzebij 574/574-577: Justinijan 577–582: Mavricij 582–583: Ivan Mistakon 584-587/588: Filipik 588: Prisk 588–589: Filipik 589–591: Komentiol 591–603: Narses 603-604: German 604-605: Leontij 605-610: Domenciol
per Tracias 377–378: Flavij Saturnin, magister equitum pod ValensomPLRE I, str. 1113. 377–378: Trajan, magister peditum pod Valensom 378: Sebastijan, magister peditum pod Valensom 380–383: Flavij Saturnin, magister peditum pod Teodozijem I. 392–393: Flavij Stilihon, magister equitum et peditum 412–414: Konstans 441: Ivan Vandal, magister utriusque militiaePLRE II, p. 597 468–474: Armat 474: Heraklij Edeški 530-533: Hilbudij
in praesenti 351–361: Flavij Arbit, magister equitum pod Konstancijem II. 361–363: Flavij Nevita, magister equitum pod Julijanom Apostatom 363–379: Viktor, magister equitum pod Valensom 366–378: Flavij Arintej, magister peditum pod Valensom 364–369: Flavij Jovin, magister equitum pod Valentinijanom I. 364–366: Dagalajf, magister peditum pod Valentinijanom I. 367–372: Sever, magister peditum pod Valentinijanom I. 369–373: Flavij Teodozij, magister equitum pod Valentinijanom I. 375–388: Flavij Merobavd, magister peditum pod Valentinijanom I., Gracijanom in Magnom MaksimomPLRE I, pp. 1113–1114 388-395: Timazij 394–408: Flavij Stilihon, magister equitum et peditum 400: Fravita 409: Varan in ArzacijPLRE I, p. 152 419-: Plinta 443–451: Apolonij 450–451: Anatolij 475-477/478: Armat 485-: Longin 492–499: Flavij Gibon 546–548: Artaban 585-?: Komentiol
per Africam Škofija Afrika (Zahodno cesarstvo) 373–375: Flavij Teodozij, magister equitum 386–398: Gildo, magister equitum et peditumPLRE I, p. 395
Afriške pretorijanske prefekture (Vzhodno cesarstvo) 534–536: Solomon 536–539: German 539–544: Solomon 544–546: Sergij 545–546: Areobind 546: Artaban 546–552: Ivan Troglita 578–590: Genadij
Magistri militum v bizantinski in srednjeveški Italiji Benetke 700s: Marcel 737: Domenico Leoni pod Leonom III. Izavrijcem 738: Felice Cornicola pod Leonom III. Izavrijcem 739: Teodato Ipato pod Leonom III. Izavrijcem 741: Giovanni Fabriciaco pod Leonom III. Izavrijcem 764–787: Mavricij Galba
Sklici
Vir Prosopography of the Later Roman Empire (PLRE), I-III.
Kategorija:Cursus honorum Kategorija:Bizantinski naslovi in položaji