thumb|right|250px|Različna godala Godala so glasbeni instrumenti, s katerimi ustvarjamo zvok tako, da nanje godemo z lokom, ki napete strune spravlja v nihanje oziroma v vibracijo. Ker strune s pomočjo trupa ustvarjajo zvok, spadajo godala v skupino kordofonih (corda = struna) glasbenih instrumentov. Poleg igranja z lokom lahko na njih tudi brenkamo (izvajalska tehnika pizzicato), v skladbah 20. stoletja po njih tudi tolčemo z roko.
V Evropo so godala prišla s Srednjega vzhoda v 10. stoletju. Eno najstarejših glasbil, na katero so igrali z lokom je bil rebek. Skupino godal v tujih jezikih večkrat dvoumno tolmačijo, ker je ne imenujejo po načinu izvajanja (npr. angleško: strings, kar obsega vse strunske instrumente), neglede na to pa za isti izraz v orkesterski glasbi velja, da v to skupino ne prištevajo brenkal, klavirja, itd.
Na godala lahko igramo tudi s prsti; temu se reče pizzicato. Nihanje strune proizvaja zvok.
Vrste modernih godal violina viola violončelo kontrabas
Predniki današnjih godalnih instrumentov rebek - predhodnica viole in violine srednjeveške gosli viela (vielle) nožna viola (viola da gamba) - predhodnica violončela in posledično, kontrabasa viola bastarda ljubezenska viola (viola d'amore ali english violet) violetta piccola violone ročna viola (viola da braccio) - predhodnica violine ročna lira (lira da braccio) - predhodnica viole sopranska viola (diskantna viola) mala viola viola da spalla žepna violina (pochette)
Ljudska godala gusle fidel rebab bunkula nyckelharp sarangi
Posebne vrste godal violinofon (Stroh-ova violina) monokord Morska trobenta (Tromba Marina)
Sestavni deli godal Resonančni trup (zunanji deli) pokrov - izbočeno izrezana oz. izdolbljena tanka smrekova deska z dvema odprtinama v obliki črke f (zvočnica je na kitari, godala imajo f-odprtini) f-odprtina (tudi zvočnica) - odprtina, ki omogoča prenos nihanja zraka iz trupa; odprtina, skozi katero postavimo dušo v godalni instrument obod (tudi stranice) - 6 tankih javorjevih deščic, ki so na stičnih mestih podložene s krclji dno - na nasprotni strani kot pokrov; sestavljeno iz ene ali dveh izbočeno izrezanih javorjevih desk. Najtanjše je na robovih in najdebelejše na sredini. vložki, žile, intarzije - so intarzijske večslojne plasti temno-svetlo-temnega lesa, ki potekajo ob robu pokrova in dna gumb - nanj je z debelo črevesno struno plastično ali kovinsko vezjo pritrjen strunik strunik - držalo za strune, ki od tod potekajo preko kobilice, ubiralke in zgornjega sedla do vijakov, okoli katerih so navite noga - kovinska ali plastična palica, ki služi kot naslon na tla med igro na violončelo (daljša) in na kontrabas (kratka) kobilica (tudi mostiček, italijansko ponticello) - je javorjeva deščica z majhnimi zarezami, ki kot dvonožen nastavek stoji na pokrovu, čezenj pa so speljane strune. Kobilica, ki je hkrati sedlo, prenaša tresljaje strun na pokrov in dno in s tem v okoliški zrak. (glej tudi sul ponticello) ubiralka - tudi del vratu godalnih instrumentov, narejena iz ebenovine ; nad u. potekajo strune, ki jih glasbenik pritiska na u. (ubira prste) in s tem strune zvenijo v različnih tonskih višinah. podbradnik - naslon za brado izvajalca pri violini ali violi
Notranje opore trupa (sestavljene so iz mehkega , smrekovega ali vrbovega lesa): krclji - iz deščic napravljene notranje opore, s katerimi so podloženi ogli trupa. zgornji krcelj - na mestu zgornjega stika levega in desnega oboda pod vratom instrumenta spodnji krcelj - na spodnjem koncu trupa, kjer je pri violončelu in kontrabasu noga, pri violini in violi pa gumb. vogalni krcelj - notranja podpora vogalov rebro, basovo rebro - znotraj na pokrov prilepljena smrekova deščica, ki poteka pod levo nogo kobilice vzporedno z ubiralko duša - neprilepljena okrogla paličica ob desni nogi kobilice, ki tonsko veže pokrov z dnom
thumb|right|150px|Polž in vijaki
Glava (zgornji del trupa) polž - okrasni del glave, skrbnost njegove izdelave večinoma nakazuje na vrednost (pri starih in novih instrumentih) vijačnica - na vsaki strani ima konično izvrtane odprtine za vijake vijaki ali ključi - na katerih so navite strune; narejeni so iz primerno trdega lesa, pri velikih kontrabasih pa so namesto lesenih vijakov posebni kovinski zobati mehanizmi, ki omogočajo lažje napenjanje strun; vijake uporabljamo za uglasitev strun (instrumenta)
Godalni lok Sestavni deli godalnega loka so: palica - z gretjem umetno rahlo upognjena, večinoma iz brazilskega lesa, imenovanega pernambuk; tudi iz armirane plastike, karbona ... žima - dlaka konjskega repa, najbolj primerna mongolska žabica - naprava (iz ebenovine ali mamutovine ali želvovine ali iz plastike) za napenjanje loka, to je napenjanje žime; z napenjanjem žime spreminjamo tehnične lastnosti loka
Dodatna oprema godal štimer ali vijak za 'fino' uglaševanje, nameščamo ga na strunik, da si pomagamo pri uglaševanju dušilec ali sordino, v obliki trinožnega ebenovinastega ali kovinskega nastavka, ki lahko oprime kobilico. Dušilec pri godalih ima enak namen kot dušilci pri drugih instrumentih; dosežemo tišje in bolj odmaknjene (temnejše) tone, ker oviramo prosto nihanje strun in s tem zmanjšujemo nihajno amplitudo. kolofonija - smola, s katero mažemo (natremo) drobne luskice na žimi, da je trenje med žimo in strunami večje; strune na ta način spravimo v nihanje (petje)
Najbolj znani izdelovalci godal (Izdelovalci violin, viol, violončel, kontrabasov in godalnih lokov)
Avstrija Jacob Stainer David Tecchler Leopold Widhalm
Francija Gustave Bernadel Charles Collin-Mezin mlajši Charles Jean Baptiste Collin-Mezin Nicolas Lupot Etienne Vatelot Jean Baptiste Vuillaume z družino
Italija Družina Amati Družina Bergonzi Gasparo Da Salo' Desiderio Quercetani Nicolò Gagliano Matteo Goffriller Giovanni Battista Guadagnini Giuseppe Guarneri del Gesu' Družina Guarneri Giovanni Paolo Maggini Stefano Scarampella Antonio Stradivari Domenico Montagnana Carlo Giuseppe Testore
Madžarska Otto Erdesz
Nemčija Družina Klotz Karl Hermann (Andreas Morelli)
Slovenija Vilim Demšar Blaž Demšar Ivan Milič Ante Horvat
Švica Johannes Finkel (godalni loki)
ZDA Scott Cao Brian Skarstad
Viri