Kiruna

Kiruna (; ; ) je najsevernejše švedsko mesto, ki hkrati velja za švedsko lokalno okrožje. Leži 145 kilometrov severno od polarnega kroga, znana pa je po rudnikih železa. Mesto je bilo prvotno zgrajeno v 1890-ih za oskrbo rudnika Kiruna.

Vesoljski center Esrange je bil v Kiruni ustanovljen v 1960-ih. V Kiruni sta tudi Inštitut za vesoljsko fiziko in Oddelek za vesoljsko znanost Tehnološke univerze Luleå.

Zgodovina Izvor Arheološke najdbe so pokazale, da je območje okoli Kirune naseljeno že vsaj 6000 let.

Stoletja pred ustanovitvijo Kirune leta 1900 je lokalno prebivalstvo Samijev poznalo prisotnost železove rude v Kiirunavaari in Luossavaari. Leta 1696 je Samuel Mört, knjigovodja tovarne Kengis, pisal o govoricah o prisotnosti železa v obeh hribih. Ruda je postala bolj znana, potem ko jo je leta 1736 Mangi, Sámi moški, prijavil švedskim oblastem, ki so se zbrale v cerkvi Jukkasjärvi. Kmalu po poročani najdbi je švedski višji uradnik in kartograf Anders Hackzell leta 1736 kartiral območje Kirune. Gore je poimenoval Fredriksberg in Berget Ulrika Eleonora po švedskem kralju Fredriku I. in njegovi ženi Ulriki Eleonori, čeprav so danes gore znane le pod imeni Kirunavaara in Luossavaara, ki izvirata iz jezika Meänkieli.

Kljub najdbam velikih količin rude se zaradi oddaljene lokacije in ostrega podnebja rudarjenje ni začelo. Nekaj ​​rude so izkopali v 19. stoletju. Izkopali so jo poleti in prevažali pozimi s sanmi, ki so jih vlekli severni jeleni in konji. Vendar so bili stroški visoki, kakovost fosforne rude pa slaba, dokler leta 1878 ni postopek Gilchrist-Thomas, ki sta ga izumila Sidney Gilchrist Thomas in Percy Gilchrist, omogočil ločitve fosforja od rude.

Leta 1884 je bila koncesija za železnico od Luleå do Narvika podeljena Severnoevropskemu železniškemu podjetju. Začasna železnica med Luleå in Malmbergetom je bila dokončana leta 1888, prvi vlak pa je Malmberget zapustil marca. Približno v istem času je angleško podjetje bankrotiralo in moralo progo prodati švedski državi za 8 milijonov švedskih kron, kar je približno polovica prvotno vloženega zneska. Po obsežni obnovi je bila železnica do Gällivareja ponovno v uporabi, železovo rudo pa je v Malmbergetu pridobival Aktiebolaget Gellivare Malmfält (AGM).

Na pobudo Roberta Schouga je bil leta 1890 ustanovljen Luossavaara-Kiirunavaara Aktiebolag (LKAB). Leta 1893 je Gustaf Broms postal izvršni direktor LKAB in AGM. LKAB si je prizadeval za nadaljevanje Malmbanana preko Luossavaare in Kiirunavaare do norveške obale brez ledu. Nadaljevanje železniške proge do Narvika je bilo sporno, saj so se nasprotniki bali vpliva Rusije (ki je takrat nadzorovala Finsko in je bila že povezana s Švedsko pri Haparandi–Tornio) na mednarodno železniško progo.

Odločitev o gradnji je bila dokončno sprejeta leta 1898. Železnica je v Kiruno prišla 15. oktobra 1899, švedski in norveški odsek pa sta bila združena 15. novembra 1902. Za LKAB so veliki stroški skoraj privedli do stečaja leta 1901, takoj po začetku rudarjenja rude v Kiirunavaari. Kralj Oskar II. Švedski je železniško progo odprl šele 14. julija 1903, saj je imel za potovanje proti severu raje poletje kot zimo.

Arhitekta Per Olof Hallman in Gustaf Wickman sta bila imenovana za načrtovanje mesta, ki naj bi bilo zgrajeno v Haukivaari, blizu obeh rudnikov železove rude, s takrat revolucionarnim upoštevanjem geografskih in klimatoloških okoliščin; ker je mesto zgrajeno na hribu, so zimske temperature veliko milejše kot v drugih mestih, zaradi uličnega načrta in lege pa je veter omejen. 27. aprila 1900 je bil Hallmanov načrt uradno sprejet.

Gustaf Broms je predlagal, da se naselja poimenujejo Kiruna, kar je kratko in praktično ime, ki bi ga lahko izgovorili tudi švedsko govoreči prebivalci. Ime v laponščini in finščini pomeni skalna bera. LKAB je za lokalnega upravitelja v Kiruni imenoval Hjalmarja Lundbohma, ki ni končal ne srednje šole ne študija geologije.

Zgodnja zgodovina

Preden je bil sprejet načrt za naselje, so bile hiše zgrajene neorganizirano, z nezakonitimi barakarskimi naselji, podobnimi tistim v drugem rudarskem mestu Malmberget, 80 kilometrov južno od Kirune. Začasne stavbe so služile tudi kot cerkev, šola, bolnišnica, hotel in policijska postaja. Vendar so bile uradne rezidence zgrajene z veliko hitrostjo in ko je kralj leta 1903 odprl železnico, so bile vse nezakonite rezidence in večina drugih začasnih stavb porušene in nadomeščene. Prva stavba, B:1, je ohranjena in si jo je mogoče ogledati v Hjalmar Lundbohmsgården. Leta 1899 je bilo v bodoči Kiruni registriranih 18 ljudi. To se je leta 1900 povečalo na 222, leta 1910 na 7438 in leta 1930 na 12.884.

Stanovanjska naselja niso povsem sledila tej hitri rasti; do leta 1910 je bilo 1877 uradnih sob in nekaj nepriznanih stanovanj, kar je pomenilo, da so v eni sobi živeli povprečno trije do štirje ljudje; ta gostota se je v naslednjih desetletjih vztrajno zmanjševala. Kiruna je leta 1908 postala municipalsamhälle (skupnost znotraj občine). To je povzročilo nezadovoljstvo v lokalnih organizacijah, kot je Luossavaara-Kiirunavaara Arbetareförening, ki so upale na status köpinga, kar bi večino rudarskih dohodkov ohranilo v kraju. V zameno je rudarsko podjetje LKAB plačalo za bolnišnico, gasilski dom, kanalizacijo, ceste, cerkev (odprta leta 1912) in duhovnikov dom.

Aprila 1907 je v Kiruni, najseverneje na svetu, začel obratovati tramvaj. To je pomenilo, da rudarjem ne bi bilo več treba hoditi več kilometrov skozi subarktični mraz, niti se jim ne bi bilo treba vzpenjati sto metrov navkreber rudniškega hriba. Omrežje je bilo sestavljeno iz treh prog: bergbanan (vzpenjača), stadsspårvägen (mestni tramvaj) in gruvspårvägen (rudniški tramvaj). Vzpenjača je bila zaprta leta 1955, potem ko je bila leta 1949 zgrajena cesta do rudnika. Mestna proga je imela največjo dolžino 8 kilometrov in je bila edinstvena zaradi 1-metrske tirne širine, dvojno zastekljenih oken in ogrevanih vagonov. Zaprli so jo leta 1958, potem ko so jo postopoma nadomestili avtobusi. Med letoma 1941 in 1964 je bil v rudniku uporabljen tramvaj, vagoni pa so bili kupljeni od zaprtih tramvajskih prog po vsej Švedski.

Industrija železove rude je bila v začetku 20. stoletja dobra. Pred začetkom del je Hjalmarja Lundbohma skrbelo, ali bo zima v Kiruni sploh omogočala delo na prostem, toda kljub zgodnjim raziskavam podzemnega rudarjenja je bilo v zgodnjih letih rudarjenje na površini glavna metoda. Zgodaj so poskušali z mehanizacijo z uporabo parnih bagrov, vendar je hladno podnebje povzročilo precejšnje težave in šele ko so v desetletju po letu 1910 postali na voljo električni stroji, je bila dosežena pomembna mehanizacija. Vrh Kiirunavaare, Statsrådet, je bil 247,7 metra nad Luossajärvijem, dokler ga leta 1910 ni spektakularno odpihnilo.

Leta 1909 je Švedsko prizadela splošna stavka in Kiruna ni bila izjema. V upanju na boljšo prihodnost so Kiruno zapustili tisoči ljudi, vključno s skupino 500 prebivalcev, ki so se izselili v Brazilijo. Večina se jih je vrnila, razočarana, ker življenje v Latinski Ameriki ni bilo takšno, kot so si želeli. Hjalmar Lundbohm je nekaterim izseljencem osebno posodil denar za pot domov.

Med prvo svetovno vojno se je proizvodnja železove rude zmanjšala na najnižjo raven v zgodovini LKAB-a, in ko se je izvoz ponovno povečal, je uspešna trimesečna stavka leta 1920 privedla do 20-odstotnega povišanja plač rudarjev. Proizvodnja se je leta 1922 zmanjšala na minimum in uveden je bil tridnevni delovni teden, a se je v bajnih dvajsetih letih leta 1927 povečala na rekordnih devet milijonov ton.

Leta 1921 se je rudarstvo začelo na drugem hribu Kirune, Luossavaari. Vendar je bila skupna količina rude, ki jo je bilo mogoče izkopati v odprtem kopu, majhna v primerjavi s Kiirunavaaro, zato je LKAB raje koncentriral vire na enem mestu. Kljub temu se je rudarjenje tukaj nadaljevalo do leta 1974, kasneje pa je rudnik postal raziskovalni rudnik. Medtem ko se je rudarjenje v Kiruni v 19. stoletju osredotočalo na Luossavaaro, se je obsežno delovanje LKAB osredotočilo na kirunsko rudo, ker je bila večja in ni bila predmet zakonskih omejitev, ki bi nalagale rafiniranje luossavaarske rude na Švedskem.Hansson 2015, p. 212.

V prvih desetletjih obstoja Kirune ni bila nobena cesta povezana z zunanjim svetom. Edina povezava je bila železnica ali, kot v času pred železnico, z ladjo (poleti) preko rek Torne in Kalix do Jukkasjärvija in Håmojåkka, nato pa peš. Cesta iz Kirune v Tuolluvaaro je bila zgrajena leta 1901, Poikkijärvi leta 1909, Alttajärvi leta 1913 in povezana s Svappavaaro leta 1926, od koder so se ceste že povezovale prek Vittangija s Pajalo in prek Lappesuanda z Gällivarejem in naprej proti jugu.

Velika depresija je povzročila 70-odstotni upad proizvodnje rude, kar se je na predvečer druge svetovne vojne spremenilo v dramatično povečanje.

Čeprav so nekateri turisti na to območje začeli prihajati že v 19. stoletju, je dokončanje železniške proge resnično omogočilo turizem. Turisti so prihajali zaradi rek in gora, pa tudi geologi in celi razredi študentov so si prišli ogledat rudnik. Poleg tega se je začel vsakoletni festival zimskih športov, ki je privabljal ljudi iz širšega območja. Prebivalstvo Sami je bilo že v zgodnjih dneh obstoja Kirune turistična atrakcija.

V zgodnjih 1920-ih se je gibanje, ki je postalo znano kot Kirunasvenskarna (Kirunski Švedi), odločilo za izselitev v Sovjetsko Rusijo, deželo, kjer so upali na boljše delovne pogoje, višje plače in splošni standard. Bili so zadnji Švedi, ki so se izselili v skupinah. Večina teh izseljencev je pred selitvijo živela v Kiruni.

Druga svetovna vojna Občina Kiruna meji na Norveško in Finsko, Kiruna pa je relativno blizu obeh držav. Zaradi tega je bilo veliko vojakov prepeljanih na to območje, kadar koli je bila zahtevana mobilizacija; najprej septembra 1939 po nemški invaziji na Poljsko, nato novembra 1939 po ruski invaziji na Finsko, vendar se v obeh primerih švedski vojaki niso borili. Marca 1940 je Winston Churchill v operaciji Catherine zaprosil za dovoljenje za prevoz vojakov iz Narvika na Norveškem na Finsko prek Kirune in Haparande. Zaradi strahu, da bi prisotnost britanskih vojakov v bližini rudnika Kiruna izzvala nemški napad na Švedsko, je bila prošnja zavrnjena.

Po nemški invaziji na Norveško je bilo vzdolž vsakega mostu vzdolž Malmbanana nameščenih vsaj deset vojakov, da bi razstrelili mostove, če bi nemška vojska napadla Švedsko. Poleg tega je bil tujcem prepovedan obisk Kirune ali proge za železovo rudo, potovanje med Kiruno in Riksgränsenom pa je bilo dovoljeno le Samijem, vojaškemu osebju, domačinom in ljudem, ki delajo za vlado.

Po bitki pri Bjørnfjellu, 15. aprila 1940, so v Kiruno prepeljali ranjene in padle norveške vojake.

Kljub pogojem za švedsko nevtralnost so iz Kirune norveškim vojakom v Bjørnfjellu prepeljali železniške vagone s hrano, smučmi in čeladami.

Švedska železova ruda iz Kirune je bila za nemški vojni stroj zelo pomembna. Skupina ljudi, ki so delali pri LKAB, se je organizirala v Wollweberligi in načrtovala sabotažo transportov v Nemčijo. Konec novembra 1941 so Edvard Nyberg, Ernst Wollweber in drugi izdelali mino, ki naj bi jo pritrdili na vagone za rudo. Nyberga so ujeli, odpustili iz LKAB in preživel 3,5 let zapora. Po izpustitvi je ustanovil podjetje Nybergs Mekaniska Verkstad, ki je še vedno eno največjih podjetij v Kiruni.