Bangkok ( (IPA: , ) ali na kratko () je s svojimi ocenjenimi 10 milijoni prebivalcev leta 2024 glavno mesto in največje mesto Tajske. Mesto leži ob bregovih reke Chao Phraya blizu Tajskega zaliva. Po ocenah iz leta 2021 živi v okoliški metropolitanski regiji Bangkok več kot 17,4 milijona ljudi (25 % prebivalstva Tajske), zaradi česar je Bangkok megamesto in izjemno primatno mesto, ki po velikosti in pomenu za nacionalno gospodarstvo zasenči druga tajska urbana središča.
Korenine Bangkoka segajo v majhno trgovsko postojanko v obdobju Ayutthaya v 15. stoletju, ki je sčasoma zrasla in postala lokacija dveh prestolnic, Thonburi leta 1767 in Rattanakosin leta 1782. Bangkok je bil v središču modernizacije Siama konec 19. stoletja, ko se je država soočala s pritiski Zahoda. Mesto je bilo v središču političnih bojev v državi skozi vse 20. stoletje, ko je Siam – kasneje preimenovan v Tajsko – odpravil absolutno monarhijo, sprejel ustavno vladavino in doživel številne državne udare in več uporov. Mesto, ki je bilo leta 1972 vključeno kot posebno upravno območje pod okriljem metropolitanske uprave Bangkoka, je v 1960-ih in 1980-ih hitro raslo in ima zdaj pomemben vpliv na tajsko politiko, gospodarstvo, izobraževanje, medije in sodobno družbo.
Azijski investicijski razcvet v 1980-ih in 1990-ih je številne multinacionalke spodbudil, da so svoje regionalne sedeže namestile v Bangkok. Mesto je zdaj regionalna sila na področju financ, poslovanja in pop kulture. Je mednarodno središče za promet in zdravstvo ter se je razvilo v središče umetnosti, mode in zabave. Mesto je znano po svojem uličnem življenju in kulturnih znamenitostih, pa tudi po rdečih okrožjih. Velika palača in budistični templji, vključno z Wat Arun in Wat Pho, izstopajo iz množice drugih turističnih znamenitosti, kot je nočno življenje na ulici Khaosan Road in Patpong. Bangkok je med najboljšimi svetovnimi turističnimi destinacijami in je bil na več mednarodnih lestvicah imenovan za najbolj obiskano mesto na svetu.
Hitra rast Bangkoka, skupaj z malo urbanističnega načrtovanja, je povzročila naključno mestno podobo in neustrezno infrastrukturo. Kljub obsežnemu omrežju hitrih cest sta neustrezno cestno omrežje in znatna uporaba zasebnih avtomobilov privedla do kroničnih in hudih prometnih zastojev, ki so v 1990-ih povzročili hudo onesnaženje zraka. Mesto se je od takrat v poskusu rešitve problema obrnilo na javni prevoz, saj upravlja 10 mestnih železniških linij in gradi druge vrste javnega prevoza; vendar zastoji ostajajo prevladujoča težava.
Ime Celotno svečano ime mesta, ki mu ga je nadel kralj Buda Jodfa Čulaloke in ga je poznejel spremenil kralj Mongkut, je Krungthep Mahanakhon Amonrattanakosin Mahintharayutthaya Mahadilokphop Noppharatratchathani Burirom-udomratchaniwet Mahasathan Amonphiman Awatansathit Sakkathattiya Witsanu Kamprasit (กรุงเทพมหานคร อมรรัตนโกสินทร์ มหินทรายุธยามหาดิลกภพ นพรัตน์ราชธานี บุรีรมย์อุดมราชนิเวศน์มหาสถาน อมรพิมานอวตารสถิต สักกะทัตติยะวิษณุกรรมประสิทธิ์, ). To svečano ime sestavljajo besede iz dveh starodavnih indijskih jezikov, palija in sanskrta. Prevedemo ga lahko kot »Mesto angelov, veliko mesto, mesto večni dragulj, nepremagljivo mesto boga Indre, velika prestolnica sveta, obdarjena z devetimi dragocenimi dragulji, srečno mesto, obogateno z velikansko kraljevo palačo, podobno nebesnemu prebivališču, kjer vlada znova utelešeni bog, mesto, ki ga je podaril Indra in zgradil Višnukam.«
Otroci se v šolah učijo polno ime, vendar jih le malo lahko razloži pomen imena, ker so nekatere besede zelo zastarele. Večina Tajcev, ki si lahko zapomni to ime, ga pozna preko popularne pesmi. To je tudi najdaljše ime med glavnimi mesti po svetu.
Zgodovina thumb|left|120px|Zemljevid Bangkoka s konca 17. stoletja, kot ga je narisal francoski diplomat Simon de la Loubère Zgodovina Bangkoka sega vsaj v začetek 15. stoletja, ko je bil vas na zahodnem bregu reke Chao Phraya pod oblastjo Ayutthaye. Zaradi svoje strateške lege v bližini ustja reke je mesto postopoma pridobivalo na pomenu. Bangkok je sprva služil kot carinska postojanka z utrdbami na obeh straneh reke in je bil leta 1688 prizorišče obleganja, v katerem so bili Francozi izgnani iz Siama. Po padcu Ayutthaye pod Burmanci leta 1767 je novokronani kralj Taksin v mestu ustanovil svojo prestolnico, ki je postalo temelj kraljestva Thonburi. Leta 1782 je kralj Phutthayotfa Chulalok (Rama I.) nasledil Taksina in preselil prestolnico na vzhodni breg otoka Rattanakosin ter tako ustanovil kraljestvo Rattanakosin. Mestni steber je bil postavljen 21. aprila 1782, kar velja za datum ustanovitve Bangkoka kot prestolnice. Reproduced in
Bangkoško gospodarstvo se je postopoma širilo z mednarodno trgovino, najprej s Kitajsko, nato pa z zahodnimi trgovci, ki so se vrnili v začetku do sredine 19. stoletja. Kot prestolnica je bil Bangkok središče modernizacije Siama, saj se je konec 19. stoletja soočal s pritiskom zahodnih sil. Vladavini kraljev Mongkuta (Rama IV., vladal 1851–68) in Chulalongkorna (Rama V., vladal 1868–1910) sta v mestu uvedli parni stroj, tiskarski stroj, železniški promet in komunalno infrastrukturo ter formalno izobraževanje in zdravstvo. Bangkok je postal središče bojev za oblast med vojaško in politično elito, ko je država leta 1932 odpravila absolutno monarhijo.
Ko se je Tajska v drugi svetovni vojni zavezala Japonski, je bil Bangkok tarča zavezniškega bombardiranja, vendar je v povojnem obdobju zaradi ameriške pomoči in naložb, ki jih je sponzorirala vlada, hitro rasel. Vloga Bangkoka kot ameriške vojaške destinacije za počitek in razvajanje je spodbudila njegovo turistično industrijo in ga trdno uveljavila kot destinacijo za seks turizem. Nesorazmeren urbani razvoj je privedel do vse večjih dohodkovnih neenakosti in migracij s podeželja v Bangkok; njegovo prebivalstvo se je v 1960-ih povečalo z 1,8 milijona na 3 milijone.Baker & Pongpaichit 2005, pp. 37–41, 45, 52–71, 149–150, 162, 199–204.
Po umiku ZDA iz Vietnama leta 1973 so japonska podjetja prevzela vodilno vlogo pri naložbah, širitev izvozno usmerjene proizvodnje pa je privedla do rasti finančnega trga v Bangkoku. Hitra rast mesta se je nadaljevala v 1980-ih in zgodnjih 1990-ih, dokler je ni ustavila azijska finančna kriza leta 1997. Do takrat se je pojavilo veliko javnih in družbenih vprašanj, med njimi obremenitev infrastrukture, ki se je odražala v razvpitih prometnih zastojih mesta. Vloga Bangkoka kot političnega prizorišča države se še naprej kaže v nizu ljudskih protestov, od študentskih uporov leta 1973 in 1976, protivojaških demonstracij leta 1992 in pogostih uličnih protestov od leta 2006, vključno s tistimi, ki so jih organizirale skupine, ki so nasprotovale in podpirale nekdanjega premierja Thaksina Shinawatro od leta 2006 do 2013, ter obnovljeno študentsko gibanje leta 2020.
Upravo mesta je prvič formaliziral kralj Chulalongkorn leta 1906 z ustanovitvijo Monthon Krung Thep Phra Maha Nakhon () kot nacionalne podrazdelitve. Leta 1915 je bil monthon razdeljen na več provinc, katerih upravne meje so se od takrat še naprej spreminjale. Mesto v sedanji obliki je bilo ustanovljeno leta 1972 z ustanovitvijo Bangkok Metropolitanske uprave (BMA) po združitvi province Phra Nakhon na vzhodnem bregu Chao Phraye in province Thonburi na zahodu v prejšnjem letu.
Uprava Administracijo mesta sestavljata guverner in mestni svet. Upravno Bangkok ni del nobene od tajskih provinc in je torej enakovreden provincam, vendar ima poseben status - za razliko od ostalih provinc je guverner voljen neposredno, z ločenimi volitvami pa okrožja volijo tudi svoje predstavnike v mestnem svetu. Območje Bangkoka je razdeljeno na 50 okrožij (khet), ki se nadalje delijo na skupno 180 podokrožij (khwaeng kar je enakovredno tambon), po potrebi pa okrožja tudi združujejo v cone.
Kot glavno mesto Tajske je Bangkok sedež vseh vej nacionalne vlade. V mestu so vladna hiša, parlament ter vrhovno, upravno in ustavno sodišče. V Bangkoku sta Velika palača in palača Dusit, ki sta uradna oziroma dejanska rezidenca kralja. Večina vladnih ministrstev ima prav tako sedež in pisarne v prestolnici.
V preteklih desetletjih urbanistično načrtovanje mestnih oblasti ni dohajalo eksplozivne rasti mesta, kar se odraža v pogostih težavah z infrastrukturo, predvsem prometno.
Geografija
Bangkok pokriva površino 1.568,7 km2, kar ga uvršča na 69. mesto med ostalimi 76 provincami na Tajskem. Od tega približno 700 km2 tvori pozidano urbano območje. Po površini se uvršča na 73. mesto na svetu. Širjenje mesta sega v dele šestih drugih provinc, na katere meji in sicer v smeri urinega kazalca od severozahoda: Nonthaburi, Pathum Thani, Chachoengsao, Samut Prakan, Samut Sakhon in Nakhon Pathom. Razen Chachoengsaa te province skupaj z Bangkokom tvorijo širšo metropolitansko regijo Bangkok.
Topografija Bangkok leži v delti reke Chao Phraya v osrednji tajski ravnini. Reka vijuga skozi mesto v južni smeri in se izliva v Tajski zaliv približno 25 km južno od središča mesta. Območje je ravno in nizko, s povprečno nadmorsko višino 1,5 m. Večina območja je bila prvotno močvirje, ki je bilo postopoma izsušeno in namakano za kmetijstvo z gradnjo kanalov (khlong), ki je potekala od 16. do 19. stoletja. Tok reke skozi Bangkok je bil spremenjen z gradnjo več bližnjic.
Mestno omrežje vodnih poti je služilo kot glavno prevozno sredstvo do konca 19. stoletja, ko so začeli graditi sodobne ceste. Do takrat je večina ljudi živela blizu vode ali ob njej, zaradi česar je bilo mesto v 19. stoletju znano kot "Benetke vzhoda". Mnogi od teh kanalov so bili od takrat zasuti ali tlakovani, drugi pa še vedno prečkajo mesto in služijo kot glavni drenažni kanali in prometne poti. Večina kanalov je zdaj močno onesnažena, čeprav se je BMA zavezala k čiščenju in obdelavi več kanalov.Thavisin et al. (eds) 2006, p. 35.
Geologija območja Bangkoka je značilna po zgornji plasti mehke morske gline, znane kot bangoška glina, ki je v povprečju debela 15 m in prekriva vodonosni sistem, sestavljen iz osmih znanih enot. Ta značilnost je prispevala k učinkom posedanja, ki ga je povzročilo obsežno črpanje podtalnice. Pogrezanje, ki so ga prvič odkrili v 1970-ih, je kmalu postalo kritičen problem in je leta 1981 doseglo 120 mm na leto. Ukrepi za upravljanje podtalnice in blaženje so od takrat zmanjšali resnost razmer, stopnja posedanja pa se je v začetku 2000-ih zmanjšala na 10 do 30 mm na leto, čeprav so deli mesta zdaj 1 m pod morsko gladino.
Pogrezanje je povzročilo povečano tveganje poplav, saj je Bangkok zaradi nizke nadmorske višine in neustrezne drenažne infrastrukture že tako nagnjen k poplavam, kar pogosto poslabšajo blokade zaradi onesnaženja z odpadki (zlasti plastičnimi odpadki). Mesto se zdaj zanaša na protipoplavne zapore in povečuje drenažo iz kanalov s črpanjem in gradnjo drenažnih predorov, vendar so deli Bangkoka in njegovih predmestij še vedno redno poplavljeni. Močni nalivi, ki povzročajo preobremenitev mestnega odtoka, in odtok iz gorvodnih območij so glavna sprožilna dejavnika. Hude poplave, ki so prizadele večji del mesta, so se zgodile v letih 1995 in 2011. Leta 2011 je bila poplavljena večina severnih, vzhodnih in zahodnih okrožij Bangkoka, ponekod več kot dva meseca.
Zaradi geologije Bangkoka so visoke stavbe ranljive tudi za močne potrese od daleč, čeprav niso na seizmično aktivnem območju, saj ima plast gline ojačevalni učinek na dolgotrajno gibanje tal, kar se običajno ujema z resonančno frekvenco visokih stavb. Stanovalci nebotičnikov v Bangkoku so pogosto čutili posledice potresov z žarišči na stotine kilometrov stran na severu Tajske in v Mjanmaru. Seizmični vidiki so bili v gradbeni predpis dodani šele leta 2007, zaradi česar so starejše stavbe še posebej ogrožene.