Karakala

Karakala (latinsko ) je bil rimski cesar, ki je vladal v letih 197-217, * 4. april 188, Lugdunum, Lugdunska Galija, † 8. april 217, Harran, Sirija.

Lucij Septimij Basijan je bil starejši sin Septimija Severja in njegove druge žen Julije Domne, ki je dobil naziv Karakala po njegovem najljubšem oblačilu, keltskem plašču s kapuco. V Rimu je dal zgraditi Karakalove terme, ki so obsegale kopalno in nakupovalno središče ter knjižnica in prostore za zborovanja. Poleg tega je s Constitutio Antoniniana podelil rimske državljanske pravice vsem svobodnim prebivalcem rimskega cesarstva. S kakšnim namenom je to storil, ni povsem znano. Edini zgodovinar tistega časa Kasij Dion, ki ni maral Karakale, je menil, da je hotel cesar s tem samo dobiti denar, kajti tako so nekateri davki, ki so jih prej morali plačevati samo Rimljani, sedaj zadevali vse prebivalce cesarstva.

Leto dni po smrti svojega očeta leta 211 je Karakala ubil svojega mlajšega brata Geta in dal ubiti številne pripadnike rimskega višjega sloja (tudi ženo Plavtilo). Ker ga je senat sovražil, je skušal pridobiti podporo pri meščanih - zgradil je terme in vsem prebivalcem podelil rimsko državljanstvo.

Na vzhodu je hotel iti po stopinjah Aleksandra Velikega, a je moral pred tem v Germaniji ustaviti vpade Alemanov, kar mu je z velikimi denarnimi zneski tudi uspelo. Tako Rim, prvič v zgodovini, od germanskega plemena ni dobil tributa, ampak ga je plačal, da pleme ni več napadalo.

Potem je šel Karakala proti vzhodu v vojno proti Partom. Prodrl je globoko na njihovo ozemlje, nato pa je 8. aprila 217 v mestu Kare (danes Harran) postal žrtev prefekta garde Marka Opelija Makrina.

Antični viri prikazujejo Karakalo kot krutega tirana; njegova sodobnika Kasij Dion in Herodijan ga predstavljata najprej kot vojaka in nato kot cesarja. V 12. stoletju je Geoffrey iz Monmoutha začel legendo o Karakalovi vlogi britanskega kralja. Kasneje, v 18. stoletju, so dela francoskih slikarjev oživila podobe Karakale zaradi očitnih vzporednic med Karakalovo tiranijo in tisto, ki jo pripisujejo kralju Ludviku XVI. (vladavina 1774 - 1792). Sodobna dela še naprej prikazujejo Karakalo kot zlobnega vladarja in ga prikazujejo kot enega najbolj tiranskih rimskih cesarjev.

Imena Karakalo ime ob rojstvu je bilo Lucius Septimius Bassianus. Pri sedmih letih so ga preimenovali v Marka Avrelija Antonina, da bi se združil z družinama Antonina Pija in Marka Avrelija. Po besedah ​​zgodovinarja iz 4. stoletja Avrelija Viktorja v njegovem delu Epitome de Caesaribus je postal znan pod vzdevkom (agnomen) "Karakala" po galski tuniki s kapuco, ki jo je običajno nosil in jo naredil modno. Morda jo je začel nositi med svojimi pohodi na Ren in Donavo. Kasij Dion, ki je med Karakalovo vladavino še vedno pisal svojo Historia romana, ga je običajno imenoval "Taravtas", po znanem pomanjševalnici in nasilnem gladiatorju tistega časa, čeprav ga je ob različnih priložnostih imenoval tudi "Karakala".Cassius Dio, Book 79

Zgodnje življenje

Karakala se je rodil v Lugdunumu v Galiji (danes Lyon v Franciji) 4. aprila 188 Septimiju Severju (vladavina 193-211) in Juliji Domni, kar mu je dalo punske očetovske prednike in arabske materinske prednike. Imel je nekoliko mlajšega brata, Geto, s katerim Karakala je kratek čas vladal kot socesar. Karakala je bil star pet let, ko je bil njegov oče 9. aprila 193 razglašen za Avgusta.

Cezar

V začetku leta 195 se je Karakalov oče Septimij Sever posmrtno posvojil od strani pobožanstvenega (divinizaciran) cesarja Mark Avrelija (vladal 161-180); Zato je Karakala leta 195 ali 196 prejel cesarski naziv Cezar, pri čemer je sprejel ime Mark Avrelij Antonin Cezar, leta 197 pa je bil imenovan za imperator destinatus (ali ), verjetno na svoj rojstni dan, 4. aprila, zagotovo pa pred 7. majem. Tako je tehnično postal del dobro znane dinastije Antoninov.

Soavgustus (so-avgust) Karakalov oče je 9-letnega Karakalo imenoval za soavgusta in polnopravnega cesarja od 28. januarja 198. To je bil dan, ko so praznovali triumf Septimija Severja v čast njegove zmage nad Partskim cesarstvom v rimsko-perzijskih vojnah; uspešno je oplenil partsko prestolnico Ktezifon po zmagi v bitki pri Ktezifonu (198), verjetno oktobra 197. Prejel je tudi tribunska pooblastila in naziv imperator. V napisih je Karakala od leta 198 nosil naziv vrhovnega duhovnika, pontifex maximus. Njegov brat Geta je bil istega dne razglašen za nobilissimus caesar, njun oče Septimij Sever pa je bil po zmagi imenovan Parthicus Maximus.

Leta 199 je bil sprejet v red Arvalskih bratov. Do konca leta 199, pri 11 letih, je bil imenovan pater patriae. Leta 202 je bil rimski konzul, potem ko je bil leto prej imenovan za consul designatus. Njegov so-partner je bil njegov oče, ki je opravljal svoj tretji konzulat.Leta 202 je bil Karakala prisiljen poročiti se s hčerko Gaja Fulvija Plavcijana, Fulvijo Plavtilo, ki jo je sovražil, čeprav razlog ni znan. Poroka je bila med 9. in 15. aprilom, tik po tem, ko je dopolnil 14 let.

Leta 205 je bil Karakala drugič konzul, skupaj z Geto – to je bil prvi konzulat njegovega brata. Do leta 205, ko je bil star 16 let, je Karakala dal usmrtiti Plavcijana zaradi izdaje, čeprav si je verjetno izmislil dokaze o zaroti. Takrat je izgnal svojo ženo, katere kasnejši umor bi lahko bil izveden po Karakalovem ukazu.

28. januarja 207 je Karakala pri 18 letih praznoval svojo decennalia, deseto obletnico začetka svoje vladavine. Leto 208 je bilo leto njegovega tretjega in Getovega drugega konzulata. Geta je septembra ali oktobra 209 sam prejel naziv avgusta in tribunska pooblastila.

Med vladavino njegovega očeta je Karakalova mati Julija Domna igrala pomembno javno vlogo in prejela častne nazive, kot je "Mati tabora", igrala pa je tudi vlogo v zakulisju, ko je pomagala svojemu možu pri upravljanju. imperij. Opisana kot ambiciozna, se je Julija Domna obkrožila z misleci in pisatelji z vsega imperija. Medtem ko je Karakala zbiral in uril čete za načrtovano perzijsko invazijo, je Julija ostala v Rimu in upravljala cesarstvo. Julijin naraščajoči vpliv v državnih zadevah je bil začetek trenda vpliva cesarjevih mater, ki se je nadaljeval skozi celotno Seversko dinastijo.

Vladanje kot starejši cezar

Geta kot soavgust

4. februarja 211 je Septimij Sever umrl v Eborakumu (današnji York, Anglija) med pohodom na Kaledonijo, severno od rimske Britanije.

Tako sta njegova dva sinova in soavgusta, Karakala in njegov brat Geta, postala sodediča očetovega prestola in cesarstva. Karakala je posvojil očetov priimek Sever in prevzel vrhovni duhovniški položaj kot pontifex maximus. Njegovo ime je postalo Cesar Cezar Mark Avrelij Sever Antonin Pij Avgust.

Karakala in Geta sta končala rimsko invazijo na Kaledonijo (208–211), potem ko sta s Kaledonci sklenila mir, s katerim se je meja rimske Britanije vrnila na črto, ki jo je določal Hadrijanov zid. Med potovanjem nazaj iz Britanije v Rim z očetovim pepelom sta se Karakala in njegov brat nenehno prepirala, zaradi česar so bili odnosi med njima vse bolj sovražni. Karakala in Geta sta razmišljala o delitvi cesarstva na pol vzdolž Bosporske ožine, da bi bila njuna sovlada manj sovražna. Karakala naj bi vladal na zahodu, Geta pa na vzhodu. Mati ju je prepričala, naj tega ne storita.

Getin umor

26. decembra 211 so Geto na spravnem srečanju, ki ga je organizirala njuna mati, umorili člani pretorijanske garde, zvesti 23-letnemu Karakali. Geta je umrl v materinem naročju. Splošno sprejeto in očitno najverjetneje je, da je Karakala sam naročil atentat, saj nista bila nikoli v dobrih odnosih drug z drugim, kaj šele po tem, ko sta nasledila očeta.

Karakala je nato preganjal in usmrtil večino Getovih podpornikov ter odredil, da je senat izrekel damnatio memoriae na spomin na njegovega brata. Getova podoba je bila odstranjena z vseh slik, kovanci so bili staljeni, kipi uničeni, njegovo ime pa je bilo izbrisano iz papirusnih zapisov in postalo je izgovorjava ali pisanje Getovega imena je kaznivo dejanje, kaznovano s smrtno kaznijo. Po atentatu na spomin (damnatio memoriae) je bilo po ocenah pobitih 20.000 ljudi. Ubiti so bili Getovi stražarji in svetovalci, prijatelji in drugo vojaško osebje pod njegovim vodstvom.

Vladavina kot edini cesar

Ko je Geta leta 211 umrl, so se odgovornosti Julije Domne povečale, ker je Karakala upravne naloge ocenil kot dolgočasne. Morda je prevzela eno pomembnejših civilnih funkcij cesarja; prejemanje peticij in odgovarjanje na korespondenco. Obseg njene vloge na tem položaju pa je verjetno precenjen. Morda je zastopala svojega sina in igrala vlogo na sestankih ter pri odgovarjanju na vprašanja; vendar je bil končna avtoriteta v pravnih zadevah Karakala. Cesar je v pravnem sistemu opravljal vse vloge sodnika, zakonodajalca in upravitelja.

Constitutio Antoniniana Constitutio Antoniniana (dobesedno "Antoninova ustava", imenovana tudi "Karakalov edikt" ali "Antonina ustava") je bil edikt, ki ga je leta 212 izdal Karakala in v katerem je razglasil, da morajo vsi svobodni moški v Rimskem cesarstvu dobiti polno rimsko državljanstvo, z izjemo dediticijev, ljudi, ki so postali podložni Rimu s predajo v vojni in osvobojeni sužnji.Giessen Papyrus, 40,7-9 "I grant to all the inhabitants of the Empire the Roman citizenship and no one remains outside a civitas, with the exception of the dediticii"

Pred letom 212 je bila večina rimskih državljanov prebivalcev rimske Italije, pri čemer je bilo v času smrti cesarja Avgusta leta 14 n. št. približno 4–7 % vseh prebivalcev Rimskega cesarstva rimskih državljanov. Zunaj Rima je bilo državljanstvo omejeno na rimske kolonije Rimljane ali njihove potomce, ki so živeli v provincah, prebivalce redkih izbranih mest po vsem cesarstvu in majhno število lokalnih plemičev, kot so bili npr. kralji odvisnih držav. Provincialci pa so bili običajno nedržavljani, čeprav so nekateri magistrati ter njihove družine in sorodniki imeli latinsko pravico. Latinska pravica ali ius Latii je bila vmesna ali poskusna faza za nerimske državljane, ki so želeli pridobiti polno rimsko državljanstvo. Poleg volilne pravice in možnosti opravljanja političnih funkcij so bile latinske pravice le omejeno rimsko državljanstvo.

Kasij Dion trdi, da je bil eden od namenov Karakalove izdaje edikta želja po povečanju državnih prihodkov; v tistem času je bil Rim v težkem finančnem položaju in je moral plačati za nova povišanja plač in ugodnosti, ki so bile podeljene vojski. Edikt je razširil obveznost javne službe in povečal prihodke z davkom na dediščino in emancipacijo, ki so ga morali plačevati le rimski državljani. Vendar je bilo le malo tistih, ki so pridobili državljanstvo, bogatih in čeprav je res, da je bil Rim v težkem finančnem položaju, se domneva, da to ni mogel biti edini namen edikta. Tudi provincialci so imeli od tega edikta koristi, ker so se zdaj lahko imeli za enakopravne partnerje Rimljanom v cesarstvu.

Drug namen izdaje edikta, kot je opisan na papirusu, na katerem je bil zapisan del edikta, je bil namenjen pomiritvi bogov, ki so Karakalo rešili iz zarote. Zadevna zarota je bila odgovor na Karakalov umor Gete in poznejši pokol njegovih privržencev; bratomor bi bil odobren le, če bi bil njegov brat tiran. Damnatio memoriae proti Geti in velika plačila, ki jih je Karakala plačal svojim podpornikom, so bila namenjena zaščiti pred morebitnimi posledicami. Potem, ko je to uspelo, je Karakala čutil potrebo, da se rimskim bogovom oddolži tako, da s podobno veličastno gesto vrne uslugo rimskemu ljudstvu. To je bilo storjeno s podelitvijo državljanstva.

Drug namen izdaje edikta je bil morda povezan z dejstvom, da je obrobje cesarstva postajalo osrednjega pomena za njegov obstoj, podelitev državljanstva pa je bila morda preprosto logičen rezultat nenehnega širjenja državljanskih pravic s strani Rima.

Alemanska vojna