Gal Gjurin [gáu̯ džurín, gála džurína], znan tudi kot Gal George [gêu̯ džórč, gêla džórdža] ali Gal George Gjurin [gêu̯ džórč džurín, gêla džórdža džurína], slovenski in kanadski glasbenik, pevec, multiinštrumentalist, glasbeni producent, skladatelj, založnik, pesnik in pisatelj, * 12. november 1978, Ljubljana, Slovenija.
Biografija in sorodstvene vezi
Kmalu po rojstvu je z očetom in materjo odšel v Kansas v Združene države Amerike, kjer je oče dobil profesuro na ameriški Univerzi v Kansasu in kasneje drugod po ZDA. Od tam je kasneje odpotoval v Kanado, v vzhodni Toronto (Oshawa), kjer je, poleg Slovenije, pri starih starših v Kanadi preživel del otroštva in najstniških let. Po opravljenem veterinarskem izpitu na BIC in splošni maturi se je vpisal na ljubljansko Filozofsko fakulteto, smer slovenistika in sociologija kulture. Njegov oče je slovenski in angleški jezikoslovec, prevajalec, lektor, univerzitetni profesor ter mladinski igralec Velimir Gjurin, njegova sestra pa slovenska pevka, likovnica in pedagoginja Severa Gjurin. Živi in ustvarja med Slovenijo/Evropo in Kanado/ZDA in je po materi državljan Kanade. Njegova daljna sestrična in bratranec sta igralca Manca Dorrer in Jurij Zrnec. Je oče dveh otrok.
Delo
Gjurin je do leta 2020 izdal sedemnajst avtorskih albumov: Gal Gjurin – Mesto in Mesto (studijski album, 2002), Projekt Mesto – Minute? (studijski album, 2003), Projekt Mesto – Ivanova vrnitev (studijski album, 2003), Olivija – Med moškim in žensko (studijski album, 2004), Olivija – Brez sramu in brez strahu (studijski in živi album, 2005), Gal in Galeristi – Fetiš (studijski album, 2007), Gal Gjurin – Srce (studijski album, 2008), Gal in Galeristi – Fetiš Suprême (studijski album, 2008), Olivija – Kjer je toplo (studijski album, 2009), Gal Gjurin – Duša in telo (dvojni studijski album, 2012), Gal Gjurin in Simfonični orkester Cantabile – Cantabile (dvojni album v živo, 2014), Gal Gjurin in Temna godba – Temna godba (studijski album, 2015), Gal George Gjurin − C (dvojni studijski album, 2020), Gal Gjurin & Severa Gjurin − Srčno, v živo (enojni živi album, 2020).
Leta 2009 je v Sloveniji ustanovil lastno založbo, Diskografsko hišo HAD, leta 2018 pa tudi v Kanadi, OSH Publishing Canada.
Razpon Gjurinove glasbe sega od kantavtorskega ustvarjanja preko jazza, svobodno improvizirane glasbe, orkestralne, komorne in popularne glasbe, tanga, šansona, etno glasbe, garažnega punka do rocka. Njegove avtorske pesmi so povečini osebnoizpovedne. V inštrumentalnih, komornih in simfoničnih skladbah (trostavčni Koncert za pikolo trobento in simfonični orkester, skladba Alfa Centauri za solo violino in simfonični orkester, Stavek za oboo za solo oboo in simfonični orkester, svečana Božična uvertura za ženski glas, mešani zbor in orkester, Ples klovnov za simfonični orkester itd.) spaja prvine srednjeveške glasbe, baroka, klasicizma, nove romantike, modernizma in elektronske glasbe.
Gjurin je začel pisati poezijo in glasbo v nastniških letih, prvo skladbico za klavir je zložil pri šestih letih. V študentskih letih je vodil glasbeni program v ljubljanskem jazzovskem klubu Franky's bar v hotelu Austrotel, ter v ljubljanskih klubih OrtoBar, Geonavtik, BiKofe itd. Hkrati se je v Kanadi udeleževal širše torontske klubske scene, predvsem kot vokalist in pianist. Kot basist je Sloveniji igral v različnih zasedbah, najbolj aktivno v takratnem jazzovsko-bluesovskem kolektivu El-džabl-džejna (1999–2001), s katerim so maja 2000 posneli gradivo za zgoščenko, ki pa v uradni tiskani obliki ni nikoli izšla.
Leta 2002 je izšla njegova prva pesniška zbirka Mesto, za katero je bil Gjurin istega leta nominiran za avtorja najboljšega knjižnega prvenca. Gjurin je bil v letih 2001 in 2002 organizator in pobudnik Festivala poezije in glasbe 69. Njegova skladba Brez sramu in brez strahu je bila nagrajena na Festivalu slovenskega šansona 2005. V slovenski glasbi je med širšo radijsko in koncertno publiko najbolj znan po uspešnicah Kaj vse bi dal, Čas bo na moji strani, Knjiga obrazov, Kadar sva sama, Dva, ki ležita, Sneg, Srce, Nariši nov dan itd.. Leta 2010 je kot avtor, producent in izvajalec skupaj z Matevžem Šaleharjem Hamom na povabilo RTV SLO nastopil na festivalu EMA (Eurovision Song Contest 2010) s pesmijo Črni konji čez nebo, ki je postala najbolj predvajana avtorska skladba na slovenskih nacionalnih radijiih leta 2010.
Od slovenskih skladateljev so na Gjurina kompozicijsko vplivali med drugimi Ati Soss, Jože Privšek, Bojan Adamič, Marjan Kozina, Mojmir Sepe, Jure Robežnik, Marij Kogoj, Janez Gregorc in Demetrij Žebre, od neslovencev pa Gil Evans, Miles Davis, John Coltrane, Igor Stravinski, Peter Iljič Čajkovski, Maurice Ravel, Claude Debusssy, Jimi Hendrix, Johann S. Bach, Michel Legrand, Paul Simon, Joni Mitchell, Oscar Peterson, Astor Piazzola, Thelonious Monk, George Gershwin, Sergej Prokofjev, Sergej Vasiljevič Rahmaninov in drugi.
Med letoma 1993 in 2008 so pod njegovim vodstvom delovale glasbene skupine: punkerski Pogojno užitni in Adivaljaver, psihedelični Klodvikovo Satje, etno-rockovski Eppur si muove, bluesovski Vzhodno od raja, jazzovski El-džabl-džejna, LejGaDejGa in Not interested, glasbeno-teatrska Orjaška Rozabunda, literarno-likovno-glasbeni Projekt Mesto, mešano žanrska Olivija ter spremljevalna modernistična zasedba Galeristi.
Albumi
Med moškim in žensko (Olivija)
Zgoščenka je izšla leta 2004 in vsebuje 11 skladb, od tega sta dve instrumentalni. Žanrsko prevladujeta jazz in etno, pogosti so tudi funk vzorci, nekaj je rocka in popa. Glasba je močno zaznamovana z zvokom harmonike in piščali oziroma klarineta, čeprav imajo vidno vlogo tudi kitare. Teme so ljubezenske, razpenjajo se med moškim in žensko ter se ukvarjajo z njunim medsebojnim odnosom. Najbolj znana skladba z albuma je Kadar sva sama, ki jo poje Gjurinova sestra Severa.
Brez sramu in brez strahu, Kjer je toplo (Olivija)
Album Brez sramu in brez strahu je naslovljen po skladbi, nagrajeni na Festivalu slovenskega šansona 2005. Plošča vsebuje nekaj živih izvedb (Izštekani z Juretom Longyko, 2005) in remixov (Aldo Ivančič), pospremljena pa je bila z bogatim dokumentarnim fotografskim izborom Mihe Golarja in obsežnim Gjurinovim predgovorom. Kjer je toplo je kompilacija, na njej so pet let stari posnetki, ki so pridobili novo zvočno in likovno podobo.
Fetiš (Gal in Galeristi)
Na albumu, ki je izšel leta 2007, je 12 skladb, od katerih so tri inštrumentalne in devet vokalnih. Naslov med drugim opozarja na izgubo pozitivnega odnosa do albuma (fetiša), bodisi v obliki vinilne plošče, kasete ali zgoščenke. Album je zmes popevke, šansona, rocka, popa, jazza, bluesa, countryja, reggaeja, hip-hopa, orientalske in balkanske glasbe ter sodobne elektronske glasbe. Gre za spoj klasičnega analognega (vokali, klavir, hammond orgle, rhodes, godala, trobila) z digitalnim (beati, sintetizatorji, produkcija). Besedila so povečini preprosta in ljubezenska, pa tudi temačna: hrepenenje po preteklosti, obljube, trpljenje, izgubljena ljubezen.
Srce
Gjurinov osmi samostojni album in vsebuje 12 pesmi. Gjurin je avtor besedil, glasbe, producent in aranžer. Album je bolj akustičen kot prejšnji izdelki, a s pridihom rocka, s primesmi countryja in bluesa. Skladbe pripovedujejo predvsem o ljubezni in nežnostih. Pesem Dva, ki ležita govori o noči, kjer sta 'ona' in 'on'. Ko se čas upočasni, ju ljubezen in užitek dvigneta od zemlje in postaneta eno ter se ljubita. V pesmih Kaj vse bi dal in Daleč hrepeni po dekletu, ki ga je zapustilo, on pa jo ima še vedno rad. V pesmi Nekoč, nekje govori o boju z življenjem in samim sabo.
Duša in telo
Duša in telo je dvojni album, ki je izšel leta 2012 in vsebuje 22 skladb različnih žanrov: popa, rocka, etna, celo elementov baročne in klasične glasbe. Poudarek je predvsem na besedilih, v katerih odsevajo dogodki v Gjurinovem poklicnem in zasebnem življenju. V pesmi Duša vran kljuje dušo, na koncu pa človek sam postane vran, ko preide v tišino večnosti in se notranje pomiri. V tišini, Sneg, A me slišiš še, Ples v slovo so ljubezenske pesmi, v Sedemnajst se vrača v najstniška leta, Knjiga obrazov pa je »oda« ljubezni preko Facebooka.
Producentsko delo Kot glasbeni producent Gjurin ustvarja pretežno v svojih dveh matičnih studijih: Studiu HAD v Ljubljani, Slovenija, in Studiu OSH, v Oshawi, Toronto, Ontario, Kanada. Pred tem je bil dejaven kot producent pretežno svojih avtorskih projektov v Studiu 26 in Studiu 14 na Radiju Slovenija ter zasebnih profesionalnih studijih Resnevem, studiu Tivoli, studiu Helidon, studiu Metro in studiu Fono.
Od leta 2007 dalje je ključno sodeloval pri nastanku desetih studijskih in koncertnih albumov kantavtorja Vlada Kreslina: Cesta, Drevored, Če bi midva se kdaj srečala, Kaj naj ti prinesem, draga?, trojnem albumu Čarobnice itd.). Kot soavtor, aranžer, izvajalec in izvršni glasbeni producent je podpisan pod osrednje Kreslinove radijske in koncertne uspešnice med letoma 2007 in 2019, kot so Z Goričkega v Piran, Cesta, Abel in Kajn, Ena pesem, Okna na stežaj, Stari komadi, Kaj naj ti prinesem, draga?, Moji dnevi, Sami naši, S tabo je izi in druge.
Glasbena sodelovanja Gal George Gjurin je v svoji 20-letni karieri sodeloval s številnimi regijskimi, evropskimi in svetovnimi imeni različnih glasbenih usmeritev, generacij in žanrov, kot so Mary Coughlan (Irska, kantavtorica), Rade Šerbedžija (Hrvaška/ZDA, igralec, šansonjer), Reggie Workman (ZDA, John Coltrane Quartet, Art Blakey and The Jazz Messengers, kontrabasist), Mike Little (Kanada, klaviaturist in skladatelj), Allan Taylor (Velika Britanija, kantavtor), Veronica Charnley (Kanada/Francija, kantavtorica in skladateljica), Frode Barth (Norveška, Chet Baker Quartet, kitarist in skladatelj), Oana Avasilichioaei (Kanada, pesnica), Sigurður Guðmundsson (Islandija/Norveška, kantavtor in klaviaturist), Josipa Lisac (Hrvaška, pevka), Kate Hosking (Australija, glasbenica, igralka, kantavtorica), Kemal Monteno (Bosna in Hercegovina, kantavtor), Sekou Kouyate (Gvineja – Zahodna Afrika, kora in glas), Adam Bicskey (Madžarska, koncertne cimbale), Hans Theessnick (Nizozemska/Avstrija, bluesovski kitarist in pevec), Guillaume Roussilhe (Francija, pihalec), Doc Scanlon (ZDA, kontrabasist in pevec), Boris Pahor (Italija, pisatelj), Massimo Savić (Hrvaška, pevec in kitarist), African Isingizi Vocal Group (Zimbabve, glasovna skupina), Vlatko Stefanovski (Severna Makedonija, kitarist), Damir Imamović (Bosna in Hercegovina, kantavtor sevdaha), Neno Belan (Hrvaška, kantavtor), Dražen Turina – Šajeta (Hrvaška, kantavtor), Nicholaus Herdieckerhoff (Nemčija, čelist in skladatelj), István Grencsó (Madžarska, jazzovski saksofonist), Cheryl in Emerson Ireland (Kanada, kantavtorja), Ian Sheppard (Velika Britanija, oblikovalec zvoka in mastering inženir) in drugimi.
Redno sodeluje tudi s številnimi slovenskimi glasbeniki različnih generacij, največ s svojo sestro Severo Gjurin. Sodeloval je s pevko Eldo Viler, Neisho, Tomijem Megličem (Siddharta), Janom Plestenjakom, skupinami Dan D, Čedahuči, 2B, Carpe Diem, Jadranko Juras, reperji Trkajem, N'Tokom, Zlatkom Čordičem, kantavtorji Vladom Kreslinom, Dragom Mislejem - Mefom, Janijem Kovačičem idr.
Prireja tudi avtorske glasbene delavnice improvizacije, kompozicije in skupinske igre doma in v tujini, na katerih poučuje predvsem otroke in glasbenike mlajših generacij.
Kulturno-politično delovanje v RS in EU 2009-2016