Joško Žigon slovenski kulturni delavec, * 27. december 1900, Komen, † 17. oktober 1981, Vrtojba. Življenje in delo Kot dijak je najprej obiskoval slovensko gimnazijo v Gorici, nadaljeval pa na Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani. Januarja 1918 so ga rekrutirali v avstro-ogrsko vojsko. Na južnotirolskem bojišču je bil ranjen. Po vojni je bil v času od 1. aprila 1919 do 31. marca 1922 tajnik občine Gorjansko. Nato je obiskoval Državno trgovsko akademijo v Ljubljani (1922-1926). Od 1. julija 1926 do 15. septembra 1947 pa je bil računovodja Katoliške knjigarne v Gorici. Med 2. svetovno vojno je pomagal pri pošiljanju pomoči internirancem. Od leta 1942 je sodeloval tudi z narodnoosvobodilno borbo in pomagal z materialom za partizanske tiskarne (papir, pisalni in razmnoževalni stroji, tiskarska barva, fotografski material, ponarejene žige in drugo). Decembra 1947 je nastopil službo računovodje pri podjetju Okrajni magacin s sedežem v Šempetru pri Gorici, ter do upokojitve leta 1968 delal še v drugih službah.
V prostem času se je ukvarjal s študijem družboslovja. Imel je stike s prof. Bogom Grafenauerjem, kateremu je pomagal pri zbiranju podatkov o tolminskem kmečkem uporu. Tudi sam je pisal. Večina del je ostala v rokopisu. Njegovo najpomembnejše delo, ki je izšlo leta 1945 v samozaložbi je Svoboda in socializem (glej: ). Napisal je tudi zgodbe iz kraškega življenja Taborski gospod (Koledar Mohorjeve družbe, 1972 in 1973) ter Zrakoplovi na Soški fronti (Tedenska tribuna, 1966). Primorski slovenski biografski leksikon. Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1974-1994. Viri
Kategorija:Rojeni leta 1900 Kategorija:Umrli leta 1981 Kategorija:Slovenski kulturni delavci Kategorija:Slovenski pisatelji