thumb|right|Grb Palatinata Palatinat (nemško: Pfalz [pfálc]) ali Renski palatinat (Rheinische Pfalzgrafschaft, Pfalzgrafschaft bei Rhein) ali Volilni palatinat (Kurpfalz) je grofija nemškega palatina ob srednjem Renu in volilna kneževina v Svetem rimskem cesarstvu.
Grofijo je sestavljal konglomerat nestrnjenih posestev na obeh straneh srednjega Rena med porečji Mozele in Neckarja z glavnim mestom Heidelberg (oz. od 1720 Mannheim). Slaba tri stoletja (1339-1623) je grofiji pripadalo tudi povsem ločeno ozemlje na področju porečja reke Naab (ki teče proti jugu v Donavo) in Češkega gozda (ozemlje je začetkom 19. stoletja v okviru kraljevine Bavarske dobilo ime Zgornji palatinat - Oberpfalz).
Od leta 1214 so Palatinatu vladale različne veje bavarske rodbine Wittelsbach. Grofi so si kmalu zagotovili čast volilnega kneza in v času Ruperta III. dosegli tudi položaj rimsko-nemškega kralja (1400-1410). Grofje so razvili deželo v eno najnaprednejših in najbolj cvetočih v Nemčiji. Leta 1556 so sprejeli luteranstvo in potem kalvinizem in postali vodje nemškega protestantskega gibanja, kar je bilo za deželo usodno. V tridesetletni vojni so jo katoliške vojske opustošile in Palatinat je bil priključen vojvodini Bavarski. Z vestfalskim mirom so bila ozemlja ob Renu leta 1648 grofu vrnjena; spet je tudi dobil glas v kolegiju volilnih knezov. A agresivnost francoskega soseda Ludvika XIV. deželi ni dopustila, da bi dosegla prejšnji sijaj. V letih (1688-97) jo je ponovno opustošila nasledstvena vojna, ki jo je vodil Ludvik XIV. Po napoleonskih vojnah je bila leta 1803 razdeljena po strugi Rena med Francijo in nemške dežele.
thumb|right|Rupert III. Pfalški, volilni knez v letih 1398-1410, od leta 1400 tudi rimsko-nemški kralj. Začetki palatinske grofije
Frankovski kralji, ki so živeli v Aachnu, so svojemu prvemu plemiču in namestniku, palatinu, poklonili grofijo Lotaringijo. Iz nje se je kasneje razvil Palatinat, ki se je prvotno raztezal na prostoru Aachen-Köln. Že v prvi polovici 11. stoletja na ozemlju Palatinata najdemo fevdalno družino Spanheimov, ki so že kmalu pričeli igrati pomembno politično vlogo na Koroškem.primerjaj z: Gruden, J. (1910). Str. 171. Spanheimi namreč izvirajo iz gradu Burgsponheim. V 11. in 12. stoletju se je, tudi zaradi nasprotij s kölnskim nadškofom, težišče palatinovih ozemelj selilo proti jugu v porečje srednjega Rena in njegovih pritokov Mozele in Neckarja, s centrom najprej v mestu Alzey in potem v Heidelbergu. Cesar Friderik I. Barbarossa je s prenosom grofije na svojega polbrata Konrada leta 1156 pritegnil Palatinat v staufovsko ozemeljsko politiko. S poroko Konradove hčere Agnes s Henrikom Dolgim (†1227), sinom bavarskega vojvode Henrika Leva, je prišel Palatinat leta 1195 za dve desetletji pod Welfe.
Nastop Wittelsbachov
thumb|right|Ozemlje Palatinata v letu 1329 po dogovoru v Pavii. (Na sliki so prikazana samo ozemlja v Porenju, ne pa tudi ozemlja Zgornjega palatinata, ki se nahajajo bolj vzhodno.
Leta 1214 je cesar Friderik II. Palatinat podelil v fevd bavarski rodbini Wittelsbach. Že v 13. stoletju, takoj ko je začel delovati kolegij volilnih knezov, si je rodbina pridobila tudi sedež v njem. Zato se je v nemščini za Palatinat uveljavil naziv Kurpfalz (Volilni Palatinat, Palatinat volilnega kneza).
Leta 1317 je vojvoda Zgornje Bavarske, Ludvik IV. Bavarec (†1347), kasnejši cesar, pod svojo oblastjo združil vse bavarske posesti. Leta 1329 je končal dolgoletne spore med svojo in bratovo (Rudolf I., †1319) družino tako, da je, v družinskem sporazumu sklenjenem v Pavii, odstopil svojima nečakoma Rudolfu II. (volilni knez v letih 1329-53) in Rupertu I. (1353-90) poleg posesti ob Renu tudi del severne Bavarske, (kasneje poimenovan) Zgornji palatinat. S tem se je bavarska rodbina Wittelsbachov razdelila v t. i. starejšo palatinsko (pfalško) in mlajšo bavarsko vejo. Sedež v kolegiju volilnih knezov sta si veji po dogovori v Pavii izmenjavali do leta 1356, ko je cesar Karel IV. Luksemburški z zlato bulo dal prednost palatinskemu grofu, ki je postal stalni član volilnega kolegija. Palatinski (oz. pfalški) grof je s tem postal najpomembnejši posvetni knez Svetega rimskega cesarstva. (Ta Karlova odločitev je potem motila odnose med rodbinama vse do leta 1648, ko sta obe veji dobili prostor v kolegiju volilnih knezov.)
Po ureditvi lastništva se je Palatinat gospodarsko in kulturno uspešno razvijal. Prvi vrh je dosegel že v času Ruperta I., ki je nasledil brata, podedoval veliko posesti in si še druga pridobil z dobrim sodelovanjem s Karlom IV. Leta 1386 je ustanovil univerzo v Heidelbergu. Višek političneg vpliva je Palatinat dosegel v času Ruperta III. (1398-1410), ki je leta 1400 postal tudi rimsko-nemški kralj, vendar svoje kraljevske oblasti nikdar ni mogel v celoti uveljaviti.
Sinovi Ruperta III. so po očetovi smrti razcepili rodbino na štiri veje: od osrednje veje , ki je obdržala glavni središči Heidelberg v Porenju in Amberg v Zgornjem palatinatu ter naslov volilnih knezov, so se odcepile veje Pfalz-Neumarkt v Zgornjem palatinatu (izumrla 1448), veja Pfalz-Mosbach (izumrla 1499) in Pfalz-Simmern-Zweibrücken, ki je prevzela dediščino in čast volilnih knezov potem, ko je leta 1559 izumrla starejša veja.
thumb|right|Ozemlja Renskega palatinata po l. 1505:
rdeče - ozemlje Renskega palatinata po razsodbi v Kölnu
rumeno - ozemlje, ki ga je moral palatinski grof vrniti
(Na sliki ni ozemlja Zgornjega palatinata.) Ozemlja volilnih knezov ob Renu niso bila strnjena. Med njimi je bilo vse polno drugih gospostev, majhnih in velikih, cerkvenih in posvetnih. Palatinski knezi so jih na miren način pridobivali zase (z odkupom zastavljenih posestev), širili svoja ozemlja in utrjevali svojo oblast. Bili so vodilna politična in gospodarska sila na področju.
Miren razvoj je prekinil Friderik I. Zmagovalec (1452-76), ki se je kot regent svojega mladoletnega nečaka vrinil v verigo volilnih knezov. Uspešno se je vključil v spor, ki je nastal ob nastopu novega nadškofa Mainza, in v nekaj spopadih pridobil obsežna zemljišča na področju zgornjega Rena (Alzacija), predvsem na račun knežje nadškofije Mainz, grofije Wüttemberg in mejne grofije Baden. Svojo oblast je notranje utrdil z administrativnimi reformami (mreža uradov, centralna uprava, dvorno sodišče). Leta 1465 se je povezal z burgundskim vojvodo Karlom Drznim. Čeprav si je nakopal jezo cesarja Friderika III. in si prislužil celo izgon iz cesarstva (ki ni bil nikdar uveljavljen), je svoje vladanje končal s precej povečanim ozemljem. Njegov naslednik, nečak Filip Odkritosrčni (1476-1508) je poskušal s to politiko nadaljevati, a je bil manj uspešen. Potem ko je ob smrti očeta svoje snahe skušal z vojsko prevzeti tudi njeno dediščino v Zgornjem palatinatu (s tem je kršil v Paviji dogovorjeno družinsko pravilo nasledstva), je v letih 1504-5 koalicija njegovih nasprotnikov-sorodnikov, ki jo je podpiral tudi cesar Maksimilijan I., v landshutski nasledstveni vojni zavzela Zgornji palatinat in potem opustošila tudi ozemlja v Porenju. Po razsodbi reichstaga v Kölnu leta 1505 je moral Filip zasedena ozemlja vrniti (nekaj pa si jih je vzel cesar "za posredovanje v sporu").
Vneti zagovorniki protestantizma
Njegov naslednik, volilni knez Ludvik V. (1508-44) je potem zastavil bolj umirjeno politiko. Bil je prizanesljiv do kmetov, da bi zaustavil upore in čim prej prišel do urejenih razmer. Leta 1538 je dovolil luteranstvo, ki ga je volilni knez Oton Henrik (1556-59) leta 1556 (po augsburškem verskem miru) določil za deželno veroizpoved. Z Otonom Henrikom je izumrla starejša veja volilnih knezov. thumb|right|Zgodovinski načrt utrjenega mesta Mannheim, 1620 Otona Henrika je nasledil Friderik III (1559-76) iz veje Pfalz(-Zweibrücken)-Simmern (srednja veja volilnih knezov). Z njim je postal Palatinat središče protestantskega gibanja. Vzpodbudil je nastanek nove kalvinistične cerkvene doktrine, utemeljene v heidelberškem katekizmu (1563), ki pa je bila bolj opažena zunaj nemških meja (Nizozemska, Francija, Švica, Škotska) in zavrnjena pri luteranski nemških knezih. Friderik III. in njegovi nasledniki zato niso togo vztrajali pri kalvinizmu, temveč so svoje sile usmerili v podporo protestantstva na splošno in proti katoliški protireformaciji. Palatinat je postal zatočišče številnim verskim izgnancem, ki so se, mnogi s precej bogastva, naseljevali v mestih Palatinata, po letu 1607 zlasti v utrjenem Mannheimu.
Ko je nestrpnost med katoliki in protestanti v Nemčiji naraščala in je Maksimilijan I. Bavarski (s pristankom cesarja Rudolfa II.) z vojsko zavzel protestantsko mesto Donauwörth in ga priključil Bavarski, se je palatinski volilni knez Friderik IV. (1583-1610) leta 1608 postavil na čelo protestantske auhausenske zveze, ki naj bi v bodoče z vojsko preprečevala takšne dogodkekatoliški državni knezi so naslednje leto odgovorili z ustanovitvijo katoliške zveze, ki jo je vodil Maksimilijan I. Bavarski. Njegov sin Friderik V. (1610-23) je leta 1619 sprejel češko krono in s tem prispeval k začetku tridesetletne vojne, ki je postala za Palatinat pogubna. Friderik V. je leta 1620, po porazu protestantskih sil na Beli gori, izgubil češki prestol ter leta 1623, potem ko so katoliške čete zavzele in opustošile deželo, tudi Palatinat in volilni glas, ki sta oba pripadla Bavarski. S tem je bilo konec upanja palatinskih knezov, da bi si pridobili vlogo stalnega močnega igralca v evropski politiki.
Sosedstvo s Francijo Ludvika XIV. thumb|right|Heidelberški grad z vrtom, 1620.