Benedikt Nursijski (tudi Benedikt iz Nursije), opat, svetnik in zavetnik Evrope; * okrog 480, Nursija, Italsko kraljestvo (danes: Norcia, Umbrija, Italija,), † 21. marec 547, Monte Cassino, Italsko kraljestvo.
Življenjepis
Mladost
V seznamu cerkvenih očetov se nahajata tako sveti Benedikt, kakor tudi njegov glavni življenjepisec, Gregor Veliki.
Evropa verjetno še nikoli ni preživljala bolj nemirnih in brezupnih časov kot v petem stoletju po Kristusovem rojstvu. Staro Rimsko cesarstvo, ki je skozi pet stoletij podredilo svojemu železnemu žezlu okrog 200 milijonov ljudi, so na kosce razbili barbarski narodi. Nobeden od novih vladarjev, ki so si prisvojili obilno dediščino, ni bil katoliške vere. Eni so bili še pogani, drugi arijanci. Toda tudi samo Cerkev so pretresale notranje težave – razne herezije; menihi in duhovniki pa večkrat niso vernikom dajali zgleda lepega krščanskega življenja.
V tem prelomnem času se je rodil v odlični in bogati plemiški rodovini Anijevcev, ki so dali Cerkvi in človeštvu več odličnih mož - med njimi tudi papežev - Benediktime Benedikt izhaja iz latinšine: Benedictus in pomeni blagoslovljen. Rodil se je v malem škofijskem središču Nursija ime Nursija izhaja iz latinšine: Nursia in se danes glasi italijansko Norcia na Sabinskem gorovju v Umbriji skupaj s sestro dvojčico Sholastikoime Sholastika izhaja iz latinšine: Scholastica in pomeni učljiva, ki je vse življenje hodila po bratovih stopinjah in ga posnemala tudi v svetništvu. Njen god obhajamo 10. februarja.
Starši so že sedemletnega nadarjenega in vedoželjnega fanta poslali na študije v Rim, kjer naj bi študiral pravo; mlad po letih je bil zrel po miselnosti in tako se ni mogel sprijazniti z lahkomiselnim, veseljaškim in razpuščenim življenjem študentov. Velikokrat je molil in jokal, da bi ga Bog rešil iz nevarnega okolja.
Beg iz Rima in bivanje v samoti
Ko mu je bilo že vsega dovolj, je star komaj 14 let skupaj z dojiljo Cirilo in zvestim služabnikom pobegnil iz Rima. Zapustil je mesto in njegove čare, pa tudi šolo in tovariše, da bi odslej imel za učitelja Boga, za tovariše pa divje živali. Ravnal se je po nasvetu Pavlina Nolanskega († 431): „Če se človek ne želi odpovedati Božjemu kraljestvu, se mora odpovedati Rimu in pobegniti iz njega.”
Najprej se je umaknil v bližino mesta Tivoli, kjer si je poiskal družbo enako mislečih v Enfide (danes Afile). Kmalu je spoznal, da ta družba ni zanj, zato se je skril v samotno sotesko reke Aniolatinsko: Anio, italijansko: Aniene nedaleč od mesta Subiaco, ker je želel biti popolnoma ločen od sveta, da bi ob branju in premišljevanju Svetega pisma in v molitvi našel stik z Bogom ter prodrl v globine svoje duše.
Podal se je v slikovito apeninsko soteske, kjer je motilo tihoto le ptičje petje in rjovenje zverin. Med potjo ga je srečal menih Roman, ki je imel samostan na strmini, mu ponudil raskavo puščavniško obleko, narejeno iz kozje dlake. Obljubil mu je, da ga bo oskrboval s kruhom, ki mu ga bo spuščal po vrvi v jamo. To je bila votlina, zakrita z nedostopno pečino, kamor ni nikoli zasijal kak sončni žarek. Menih Roman mu je torej vsak teden prinašal kruh ter ga spuščal po vrvi v jamo; z zvončkom mu je dajal znamenje, kdaj naj pride ponj. Nekoč je skala – ki jo je po Gregorju sprožil hudič – zdrobila zvonec. Takrat je moral Benedikt nekaj dni hudo stradati. Na samo Veliko noč pa je neki duhovnik dobil navdih, naj lačnemu Benediktu odnese zase pripravljeno kosilo, ki sta ga nato skupaj pojedla.
Ko se je nekoč spomnil Rima, se kar ni mogel otresti misli na lepotico, ki jo je videval med študijem, čeprav ni imel ničesar z njo. Skoraj se je že odločil za vrnitev; da bi premagal skušnjavo, se je slečen vrgel v trnovje in se valjal po njem, dokler ni bil ves krvav. Sveti Gregor ob tem dostavlja: »Benedikt je sam priznal svojim učencem, da od takrat nikoli več ni v sebi občutil nečiste skušnjave.« Trnje ob votlini se je razcvetelo v lepe rože, ki jih je prišel gledat že Frančišek Asiški in so vidne tudi še zdaj.
Tu je Benedikt preživel tri leta v molitvi in molku, postu in zatajevanju.
Opat razvajenih menihov
Naposled pa so vendar zasledili njegovo skrivališče pastirji; ko so ga videli odetega z živalskimi kožami, so najprej pomislili, da vidijo kako zverino. Bolj kot puščavnik njim so se Benediktu smilili oni, ker so bili ubogi in neuki pastirji; učil jih je verskih resnic ter omilil njihove surove navade. Glas o Benediktovem ostrem življenju in njegovi svetosti se je bliskoma širil. Od blizu in daleč so vrele množice: svetni ljudje in duhovniki, preprosti in plemiči, ter željno poslušali puščavnikove goreče besede. Končno so tudi menihi bližnjega samostana Vicovaro vanj tako dolgo silili, da je po smrti njihovega opata le ustregel njihovi prošnji in jim postal predstojnik. Že takoj v začetku jim je dal vedeti, da bo zahteven in da se njegov strogi in spokorni način zelo razlikuje od njihovega posvetnega načina življenja in da se najbrž nikoli ne bodo ujeli. Bolj z zgledom kot besedo je hotel razvajene menihe spraviti v red: navajal jih je na pridno delo, gorečo molitev in prostovoljno pokorščino. Oni pa so njegovo očetovsko skrb zaničevali, njegovo ljubezen zasmehovali in njegovo modrost zasovražili; končno so se ga hoteli znebiti s čašo zastrupljenega vina. Ko je kot po navadi nad pijačo storil znamenje križa, se je čaša razpočila in strup razlil. V tem je videl jasen namig, da je najbolje, če se vrne v svojo samoto.
Nevarni nasprotnik
Prave samote pa ni več našel. Od vseh strani so namreč prihajali učenci v takem številu, da je v bližini svoje votline dal zgraditi dvanajst skromnih samostanov; vsakteri je imel po dvanajst menihov s predstojnikom – on je pa zadržal vrhovno vodstvo. Ta nova redovne skupnosti se je bila, vsaj v začetku, voljna ravnati po njegovih pravilih. Glas o tem je prišel celo v Rim, od koder so mu rimski plemiči pošiljali svoje sinove v versko in znanstveno vzgojo.
Njegovo delovanje je blagodejno vplivalo na okolico; spodbudilo pa je tudi nasprotovanje nekega blizu živečega duhovnika. Florentin (Florentinus) je iz nevoščljivosti njegovo ustanovo hotel uničiti. Nekatere je pridobil na svojo stran in jih hujskal proti Benediktu, da se je začela disciplina rahljati. Nato je poskušal škodovati Benediktu in redovnikom na dobrem imenu s tem, da jim je podtikal pedofilijo; končno pa je povabil iz Rima pokvarjena dekleta, da bi mlajše menihe zapeljala. Ko se mu je izjalovilo tudi to, mu je poslal zastrupljeni eulogium. Tako so imenovali kruh, ki so ga blagoslovili med mašo za rajne in ga podarili v znamenje prijateljstva. Benedikt je pa imel udomačenega krokarja, ki je bil navajen, da je pri vsakem obedu odkljuval nekaj drobtinic tudi zase. Tokrat pa ni hotel ugrizniti, ampak je samo na široko odpiral kljun in vreščaje krilil nad kruhom, ko da ga hoče opozoriti na nevarnost. Svetnik je postal na to pozoren in mu zaukazal, naj odnese kruh na nedostopen kraj.
Sklenil pa je tudi z najboljšimi menihi zapustiti ta kraj sovraštva in nevoščljivosti in si poiskati mirnejše bivališče. Ko je Florentin odhajajoče škodoželjno opazoval, se je nanj zrušil podporni zid in ga pokopal pod seboj. Kljub sovražnikovi smrti se Benedikt ni več vrnil, ampak nadaljeval potovanje.
Na cilju
Opat na Monte Cassinu
Po sili razmer se je torej ločil od ljubljenega kraja. Spremljali so ga nekateri najboljši menihi iz dvanajsterih samostanov, ki so še naprej hoteli živeti po njegovih pravilih. Tem svojim redovnikom je Benedikt postal »oče«. To namreč pomeni beseda »abbas«, po slovensko »opat«. Ustavil se je pod goro Cassino pri Neaplju. Tu so bivali še malikovalci, ki so v templju sredi loga darovali maliku Apolonu. Benedikt se je zgrozil nad tem početjem, razbil malika, podrl oltar, posekal log ter spremenil tempelj v cerkev ter pozidal poleg samostan, ki je postal najslavnejši in najmogočnejši v zgodovini krščanstva. Iz ostankov razvalin je najprej sezidal skromno bivališče za menihe, cerkvico svetega Martina Turskega za bogoslužje, iztrebil goščavo za vrt, ki ga je obdal s trdnim obzidjem.
Samostan Montecassino velja za matično hišo benediktinskega reda in v nekem smislu vseh samostanov na krščanskem Zahodu. Stari viri postavljajo začetek Monotecassina v leto 529: ta letnica ima tudi simboličen pomen; tega leta je namreč bizantinski cesar Justinijan dal zapreti zadnjo pogansko šolo v Atenah; Montecassino je tedaj zasvetil kot novo žarišče krščanske omike. Skupnost na Monte Cassinu je opat Benedikt vodil vse do svoje smrti, 547.
Sveti Gregor: Dialogus
Največ podatkov o Benediktovem življenju in delovanju črpamo iz življenjepisa papeža benediktinca Gregorja Velikega Dialogus (Pogovor). To ni življenjepis v današnjem pomenu besede – saj življenjepisec sicer večinoma navaja imena oseb in krajev, ne navaja pa letnic; v prvi vrsti je to spodbudno branje, prepleteno s čudežnimi dogodki.
Njegov življenjepisec poroča: na Monte Cassinu je živel Benedikt brezmadežno, ponižno in preprosto, čeravno so ga s častjo obkladali papeži in kralji. Iz ponižnosti si ni upal postati duhovnik. Goreče je oznanjeval krščanstvo, ozdravljal bolne in obsedene ter obudil celo dva mrtva. Poleg tega je delil obilno miloščino: žito, vino in obleko, kar so menihi pridelali z lastnimi rokami ali pa so jim pošiljali bogati dobrotniki. Ustanovil je večje število samostanov. Dal je svojemu redu trden temelj s pravili, ki zahtevajo pokorščino in ponižnost, čistost in uboštvo. K temu je pripomoglo redno delo, pobožna molitev, molk in premišljevanje. Z veseljem je gledal velike uspehe svojega truda; krasno se je razrastlo drevo, katero je zasadil.
Redovniška pravila - Regula
Benedikt ni veliko pisal: bil je učitelj in voditelj bolj z zgledom kot z besedo. Glavni njegov spis je Redovniško pravilo (Regula). Vsebuje poleg redovniških pravil, dnevnega reda, navodil za molitev brevirja in opravljanje bogoslužja tudi navodilo o stopnjah ponižnosti. To razpravo in osrednji del pravil je gotovo napisal že sveti Benedikt.
Benediktova mariologija
Benedikt je bil že od mladosti pa do konca življenja goreč Marijin častilec. O tem poročajo tudi njegovi življenjepisi.
Benediktinec Odilo Wolff piše s Potovanja v Rimu: »Na levo od preddverja cerkve San Benedetto in piscinula sem vstopil v malo, prijazno kapelico, v kateri je nad oltarjem na steno naslikana podoba Matere Božje. Pred to sliko je mali deček Benedikt pobožno molil, kakor pove staro splošno izročilo. Ta podoba mu je na čudovit način govorila; k njej se je zatekal kot deček in mladenič v boju, ki se je vnel v njegovi duši; kajti njegovega blagega srca niso mikali samo vzvišeni vplivi krščanskega Rima, vlekel ga je nase tudi mamljivi posvetni poganski duh, ki je še prekvašal življenje in navade. Če je Benedikt vse to premagal ter ušel pogubi, ki je pogoltnila mnoge njegove tovariše, je to sad njegove pobožnosti do Marije.«
Ljudstvo onkraj Tibere je to podobo iskreno častilo. Pij VI. je dovolil za to Marijino kapelico mnoge odpustke, "da bi vedno bolj rastla pobožnost do velike Matere Božje in se množilo češčenje te čudodelne podobe, pred katero je molil sveti očak Benedikt". 1793. so to podobo na zahtevo ljudstva kronali z zlato krono. Po vsem mestu so potekale slovesnosti; za praznik so se pripravili z devetdnevnico, pri kateri so znani pridigarji govorili o Marijini slavi. 12. septembra, na praznik Marijinega imena, je kardinal iz Jorka kronal najprej Jezuščka, potem pa Marijo. Nepopisna radost je vladala po rimskih ulicah skozi tri dni: razsvetljena okna in umetelni ogenj pa so na zunaj izražali notranje veselje Rimljanov.
Benediktinec Tomaž ErhardErhard Thomas Aquin (1675-1743)pa v knjigi Slava svetega Benedikta poroča: