Nadbazilika presvetega odrešenika in svetega Janeza Krstnika ter evangelista v Lateranu (, ), v slovenščini znana tudi kot Lateranska bazilika in Sveti Janez Lateranski, je stolnica Škofije Rim in ena od štirih večjih bazilik.

Je najstarejša in najvišje uvrščena med štirimi papeškimi večjimi bazilikami, zato ima med njimi edinstven naslov nadbazilika. Je najstarejša javna cerkev v Rimu in najstarejša bazilika zahodnega sveta. San Giovanni in Laterano, website = Giubileo 2000, publisher = Santa Sede - vatican.va V njej je katedra rimskega škofa in ima naslov: ekumenska matična cerkev katoliških vernikov.

Trenutni rektor je generalni vikar Škofije Rim. Predsednik Francije je po uradni dolžnosti – »ex officio« – prvi in edini častni kanonik nadbazilike; nosi torej naslov, ki so ga imeli francoski poglavarji vse od kralja Henrika IV. dalje.

Velik latinski napis na fasadi se glasi: Clemens XII Pont Max Anno V Christo Salvatori In Hon SS Ioan Bapt et Evang. Ta skrajšani napis prevajamo kot: Papež Klemen XII. je v petem letu [njegovega pontifikata to stavbo] posvetil Kristusu Odrešeniku, v čast svetima Janezu Krstniku in Evangelistu. Napis s celotnim naslovom nakazuje, da je bila nadbazilika prvotno posvečena Kristusu Odrešeniku in stoletja pozneje posvečena svetemu Janezu Krstniku in svetemu Janezu Evangelistu. Kot stolnica rimskega škofa (papeža) je mati vseh cerkva in je tako nadrejena vsem drugim cerkvam Rimskokatoliške cerkve po svetu, vključno z baziliko sv. Petra.

Lokacija in status Nadbazilika stoji v mestu Rimu, približno 4 kilometre severozahodno od Vatikana. V skladu z Lateranskimi sporazumi, podpisanimi leta 1929, imajo nadbazilika in tamkajšnje sosednje stavbe eksteritorialni status, kot ena od lastnin Svetega sedeža.

Ime

Latinsko ime nadbazilike je Archibasilica Sanctissimi Salvatoris ac Sancti Ioannis Baptistae et Ioannis Evangelistae ad Lateranum, kar pomeni v slovenskem prevodu: Nadbazilika presvetega odrešenika in svetega Janeza Krstnika ter evangelista Janeza v Lateranu; v italijanščini pa: Arcibasilica [Papale] del Santissimo Salvatore e Santi Giovanni Battista ed Giovanni Evangelista in Laterano.

Lateranska palača

Nadbazilika stoji nad ostanki Castra Nova equitum singularium, tj. nove trdnjave rimske cesarske konjeniške straže. Trdnjavo je ustanovil Septimij Sever leta 193. Po zmagi cesarja Konstantina Velikega nad Maksencijem - za katerega so se borili Equites singulares augusti - cesarjevi konjeniški telesni stražarji - so v bitki pri Milvijskem mostu premagali stražo in trdnjavo porušili. Bistveni ostanki utrdbe ležijo neposredno pod cerkveno ladjo.

Preostanek mesta je v zgodnjem rimskem cesarstvu zasedla palača družine Laterani. Sekstij Lateran je bil prvi plebejec, ki je dobil čin konzula, Laterani pa so bili uradniki več cesarjev. Eden od Lateranov, konzul, imenovan Plautij Lateran, je postal znan po tem, da ga je Neron obtožil zarote proti cesarju. Zaradi obtožbe je prišlo do zaplembe in razprodaje njegovega premoženja.

Lateranska palača je prišla v roke cesarja, ko se je Konstantin I. poročil z drugo ženo Fausto, Maksencijevo sestro. Stavba je bila znana do takrat kot Domus Faustae oziroma Faustina hiša; Konstantin I. jo je končno podaril rimskemu škofu. Dejanski datum darovanja ni znan, vendar znanstveniki domnevajo, da je to bilo med pontifikatom papeža Melkijada, da bi leta 313 gostil sinodo škofov, ki je bila sklicana zaradi donatističnega razkola; na njej so razglasili donatizem za krivoverstvo. Palačina bazilika je bila spremenjena in razširjena ter je postala rezidenca papeža svetega Silvestra I.; sčasoma pa je postala rimska stolnica, sedež papežev kot rimskih škofov.

Zgodnja cerkev

Papež Silvester I. je leta 324 vodil uradno posvečenje nadbazilike in sosednje lateranske palače, pri čemer je ime iz Domus Fausta v Domus Dei (Božja hiša) spremenil s posvetilom Kristusu Odrešeniku (Christo Salvatori).

Ko je katedra postala simbol škofovske oblasti, je bila papeška katedra postavljena v njeno notranjost, zaradi česar je stolnica papeža postala seveda stolnica rimskega škofa.

Ko je Gregor Veliki poslal gregorijansko misijo v Anglijo pod Avguštinom Canterburyjskim, so nekatere izvirne cerkve v Canterburyju vzele rimski načrt kot vzor, in cerkev posvetile tako Kristusu kot svetemu Pavlu zunaj mestnega obzidja. Ime Kristusova cerkev uporabljajo na anglikanskem območju na splošno za cerkve po vsem svetu; prvotno izhaja ta naziv iz te rimske cerkve, ki je osrednja v predsrednjeveški krščanski zavesti in priča takratne vsekrščanske edinosti.

Srednji vek

Na sprednji steni nadbazilike med glavnimi portali je plošča z napisom: SACROS LATERAN ECCLES OMNIUM VRBIS ET ORBIS ECCLESIARVM MATER ET CAPUT (Najsvetejša lateranska cerkev, mati in voditeljica vseh cerkva v mestu in svetu); vidno znamenje dejstva, da je bazilika 'matična cerkev' vsega sveta. V 12. stoletju so lateranski kanoniki trdili, da je na velikem oltarju domovala Skrinja zaveze in več svetih predmetov iz Jeruzalema. Bazilika je bila tako predstavljena kot tempelj Nove zaveze.

Nadbazilika in Lateranska palača sta bili posvečeni dvakrat: Papež Sergij III. ju je v 10. stoletju posvetil svetemu Janezu Krstniku v čast novoposvečeni krstilnici nadškofije; Papež Lucij II. pa ju je v 12. stoletju posvetil Janezu Evangelistu. Tako sta sveti Janez Krstnik in sveti Janez Evangelist postala nadškofijska sopatrona, medtem ko je glavni zaščitnik še vedno Kristus Odrešenik, kot nakazuje vhodni napis in kot je to tradicionalno za patriarhalne stolnice. Posledično je nadbazilika še vedno posvečena Odrešeniku, njen titularni praznik pa je praznik Jezusove spremenitve - dne 6. avgusta. Nadbazilika je postala najpomembnejše svetišče obeh svetih Janezov, čeprav sta tukaj malo češčena. V poznejših letih je bil v Lateranski palači ustanovljen benediktinski samostan, ki je bil namenjen upravljanju nadškofije in pospeševanju češčenja njenih zavetnikov.

Vsak papež, začenši s papežem Melkijadom, je prejel v posest Lateransko palačo; to je trajalo do vladavine francoskega papeža Klemena V., ki je leta 1309 sedež papeštva prenesel v Avignon, na papeško posest, ki je bila v Franciji znana kot enklava.

Lateranska palača je bila tudi mesto petih ekumenskih koncilov: Prvi lateranski koncil (1123); Drugi lateranski koncil (1139); Tretji lateranski koncil (1179); Četrti lateranski koncil (1215); Peti lateranski koncil (1512-1517).

Lateranski požari V času, ko je bilo papeštvo v Avignonu v Franciji, se je stanje v Rimu, pa tudi okoli Lateranske palače in nadbazilike, hudo poslabšalo. Leta 1307 in 1361 sta izbruhnila požara, ki sta opustošila baziliko in palačo. Po obeh požarih je papež poslal iz Avignona denar, da bi plačal obnovo in vzdrževanje. Kljub temu sta stavbi izgubili svoj nekdanji sijaj.

Ko se je papež vrnil iz Avignona in je znova prebival v Rimu, sta bili nadbazilika in Lateranska palača v tako slabem stanju, da ju je ocenil kot neprimerni za bivanje. Papeži so prebivali odtlej raje pri v baziliki sv. Marije in Trastevere in kasneje v bližini bazilike Marije Snežne (Santa Maria Maggiore). Sčasoma je bila ob Stari baziliki svetega Petra zgrajena Vatikanska palača, ki je sicer obstajala že od časa cesarja Konstantina I.; in tam so odtlej začeli prebivati papeži. Lateran je sicer uradno še naprej ostal prebivališče papeža, vendar papeži - tudi sedanji - papež Leon XIV. - neuradno prebivajo drugje - namreč v Vatikanu.

Rekonstrukcija Pred dokončno odločitvijo o rekonstrukciji je papež Sikst V. najel svojega najljubšega arhitekta Domenica Fontana, da je nadziral velik del projekta. Prvotno Lateransko palačo so porušili, in jo nadomestili z novo stavbo. Na trgu pred Lateransko palačo, nasproti bolnišnice San Giovanni Addolorata, je največji stoječi obelisk na svetu, znan kot Lateranski obelisk. Tehta približno 455 ton. Naročil ga je egiptovski faraon Tutmoz III., postavil pa ga je Tutmoz IV. pred velikim templjem v Karnaku, v Tebah v Egiptu. Cesar Konstantina I. ga je predvidel za Konstantinopel, a ga je Konstancij II. namesto tega poslal v Rim, kjer so ga leta 357 postavili v Circus Maximus. Tam se je zlomil in je dalj časa ležal zakopan pod Cirkusom. V 16. stoletju so ga odkrili in odkopali, Sikst V. pa ga je na novem podstavku postavil 3. avgusta 1588 na današnjem mestu.

Nadaljnjo prenovo notranjosti nadbazilike pod vodstvom Francesca Borrominija je naročil papež Inocenc X.. Dvanajst niš, ki so jih ustvarili po njegovi arhitekturni shemi, so leta 1718 napolnili s kipi apostolov, ki so jih izdelali najvidnejši rimski rokokojski kiparji .

Papež Klemen XII. je imel v mislih zahteven obnovitveni načrt; razpisal je natečaj za oblikovanje novega pročelja. Tekmovalo je več kot 23 stavbenikov, ki so delovali v takratnem baročnem obdobju. Žiriji je predsedoval Sebastiano Conca, predsednik rimske akademije svetega Luka; na natečaju je zmagal Alessandro Galilei.

Današnje pročelje so dokončali leta 1735. Na njem je latinski napis: Clemens XII Pont Max Anno V Christo Salvatori In Hon SS Ioan Bapt et Evang; ta zelo skrajšani napis bi se v celotnem obsegu glasil takole: Clemens XII, Pont[ifex] Max[imus], [in] Anno V, [dedicicavit hoc aedificium] Christo Salvatori, in hon[orem] [sanctorum] Ioan[is] Bapt[tistae] et Evang[elistae]. To bi po slovensko pomenilo: "Najvišji duhovnik, papež Klemen XII., je v petem letu svojega vladanja to stavbo posvetil Kristusu Odrešeniku, v čast svetnikoma Janezu Krstniku in Janezu Evangelistu".

Galileijeva fasada je odstranila vse ostanke tradicionalne, starodavne, bazilikalne arhitekture in ponudila neoklasicistično podobo.

Arhitekturna zgodovina Apsida, obložena z mozaiki, še vedno ohranja spomin na eno najbolj znanih dvoran antične palače, Triclinium papeža Leona III., ki je bila državna banketna dvorana. Obstoječa stavba sicer ni antična, vendar so se nekateri deli izvirnih mozaikov ohranili v tristranskem mozaiku niše. V središču Kristus daje apostolom njihovo poslanstvo; na levi daje ključe nebeškega kraljestva papežu Silvestru I. in Labarum cesarju Konstantinu I.; na desni strani sveti Peter daje papeško štolo papežu Leonu III., prapor pa Karlu Velikemu.

Nekaj ostankov izvirnih stavb je še vedno mogoče najti v mestnem obzidju na zunanji strani Vrat svetega Janeza. To je velik zid, okrašen s slikami, ki so jih odkrili v 18. stoletju znotraj nadbazilike za Lancellottijevo kapelo. Nekaj sledov starejših stavb je bilo odkritih tudi med izkopavanji leta 1880, ko je potekalo delo na podaljševanju apside, a kaj pomembnejšega ni prišlo na dan.

V Liber Pontificalis je zapisanih veliko donacij papežev in drugih dobrotnikov za nadbaziliko; njen sijaj je bil v zgodnjem obdobju tako veličasten, da je postala znana kot Basilica Aurea - tj. Zlata bazilika. Ta sijaj je pritegnil napad Vandalov, ki so oropali vse zaklade. Papež Leon I. jo je najprej obnovil okoli leta 460; znova pa jo je obnovil papež Hadrijan I..

Leta 897 jo je skoraj popolnoma uničil potres: Ab altari usque ad portas cecidit (Podrla se je od oltarja do vrat). Škoda je bila tako obsežna, da je bilo težko zaslediti obrise stare stavbe; starine so vendarle upoštevali in novogradnja je bila enakih razsežnosti kot stara. Ta druga bazilika je stala 400 let, dokler ni leta 1308 zgorela. Obnovila sta jo papež Klemen V. in papež Janez XXII. Leta 1360 je zgorela še enkrat, obnovil pa jo je papež Urban V..

Na obrobjih je nadbazilika ohranila svojo starodavno obliko, ki je bila z vrstami stebrov razdeljena na ladje; spredaj je imela peristil, obdan s kolonado z vodnjakom na sredini, običajno poznoantično obliko, ki ji je sledila tudi stara bazilika svetega Petra. Fasada je imela tri okna in je bila okrašena z mozaikom, ki je predstavljal Kristusa kot Odrešenika sveta.