Viktorijin otok (, , ()) je eden od kanadskih arktičnih otokov na severu Kanade, del zveznih ozemelj Nunavut in Severozahodna ozemlja. Od kopenskega dela Kanade ga ločujeta Deaseov preliv na vzhodu in preliv Dolphin and Union na zahodu. S površino 217.291 km² je drugi največji kanadski otok in osmi največji otok na svetu. Ima razgibano obalo s številnimi ozkimi zalivi, površje pa tvori tri različne regije: nižavje na jugovzhodu, ki zavzema večji del otoka, višavje na severu in visoka planota na severozahodu.

Otok je leta 1838 odkril kanadski arktični raziskovalec Thomas Simpson (1808–1840) in ga poimenoval po Viktoriji, takratni kraljici Združenega kraljestva. Zaradi odročne lege otoka živi na površini, primerljivi s površino Velike Britanije, manj kot 2000 prebivalcev (podatek za leto 2006). Poselitev je skoncentrirana v naseljih Cambridge Bay (Ikaluktutiak) na vzhodu in Holman (Uluqsaqtuuq) na zahodu.

Zgodovina

Viktorijin otok je naseljevala kultura Thule, na polotoku Wollaston pa so našli pet prazgodovinskih qamutiikov (sank), ki pripadajo kulturi Neoeskimov in datirajo v obdobje med letoma 1250 in 1573. Inuinnaqtunsko ime za otok je Kitlineq, lokalni Inuiti pa ga imenujejo Kitlinermiut (bakreni Inuiti).

Leta 1826 je bil John Richardson prvi Evropejec, ki je videl jugozahodno obalo, in jo poimenoval Wollaston Land. Leta 1839 sta Peter Warren Dease in Thomas Simpson sledila njeni jugovzhodni obali in jo poimenovala Victoria Land. Zemljevid, ki ga je leta 1846 objavil John Barrow, prikazuje popolnoma prazno območje od teh dveh dežel proti severu do Banks Land, ki je severna obala otoka Banks. Leta 1851 je John Rae kartiral celotno južno obalo in povezal obe 'deželi'. Leta 1850 in 1851 je Robert McClure obplul večji del otoka Banks in ga s tem ločil od preostalega dela Viktorijine dežele. Njegovi možje so kartirali tudi severozahodno in zahodno obalo Viktorijinega otoka.

Eden od mož Roalda Amundsena, Godfred Hansen, je leta 1905 kartiral njegovo vzhodno obalo do rta Nansen, leta 1916 in 1917 pa je Storker T. Storkerson iz kanadske arktične odprave Vilhjalmurja Stefanssona kartiral njegovo severovzhodno obalo in opazil polotok Storkerson.

Leta 2008 sta Clark Carter in Chris Bray postala prva zabeležena človeka, ki sta prehodila otok Viktorija. Njun prvi poskus 1000 km dolgega pohoda leta 2005 ni uspel, zato sta se vrnila in preostalih 660 km prehodila leta 2008.

Geografija

Viscount Melville Sound leži severno, kanal M'Clintock in Viktorijin preliv pa vzhodno. Na zahodu sta Amundsenov zaliv in otok Banks, ki ga od Viktorije loči dolg preliv, imenovan preliv Prince of Wales. Južno (od zahoda proti vzhodu) ležita Dolphinov preliv in Union Austin Bay, Coronation Gulf in preliv Dease.

Južne plovne poti in včasih preliv Prince of Wales so del spornega Severozahodnega prehoda, za katerega kanadska vlada trdi, da so kanadske notranje vode, medtem ko druge države trdijo, da so bodisi teritorialne vode bodisi mednarodne vode.

Viktorijin otok je otok polotokov z močno razvejano obalo in številnimi zalivi. Na vzhodu, obrnjen proti severu, je polotok Storkerson,map11, ki se konča z Goldsmithovim kanalom, vodno površino, ki ločuje Viktorijo od otoka Stefansson. Polotok Storkerson je od severno-osrednjih območij otoka ločen z zalivom Hadley,ki je pomemben zaliv. Na severu se nahaja še en, širok polotok, polotok Prince Albert. Ta se konča z ožino Prince of Wales. Na jugu in obrnjen proti zahodu je polotok Wollaston,ki ga od osrednjih območij otoka loči zaliv Prince Albert.

Najvišja točka otoka Viktorija je 655 m v gorovju Shaler v severno-osrednji regiji. Na jugovzhodu, severno od zaliva Cambridge, je Tahiryuaq (prej Ferguson Lake). S površino 562 km2 je največje jezero na otoku.Ferguson Lake at the Atlas of Canada

Andrew Hund je v svoji knjigi Antarktika in arktični krog: geografska enciklopedija polarnih regij Zemlje zapisal, da otok spominja na stiliziran javorjev list, prevladujoči simbol Kanade.

Viktorijin otok vsebuje največji otok na svetu znotraj otoka.

Podnebje Viktorijin otok ima polarno podnebje, saj noben mesec nima povprečne temperature 10 °C ali več, in je na Köppnovi podnebni klasifikaciji naveden kot ET. Poletja so običajno hladna in deževna, s prijetnimi dnevi in ​​hladnimi nočmi. Zime so hladne, temne in dolge, oktober pa je najbolj zasnežen mesec. Sneženje in zmrzal sta možna vse leto. Padavine so običajno omejene na poletne mesece, ko se temperatura za nekaj mesecev na kratko dvigne nad ledišče, preden se za nadaljnjih 9 mesecev zime spet spusti. Pomladi so običajno sončne, a še vedno zelo hladne. Jeseni so kratke in sveže, s pogostejšo oblačnostjo, ki se začne pojavljati avgusta, september pa je skoraj nenehno oblačen.

V zalivu Cambridge je sonce od približno 30. novembra do 11. januarja neprekinjeno pod obzorjem, polarna noč, in od 19. maja do 22. julija nad obzorjem, polnočno sonce.Sunrise/Sunset/Sun Angle Calculator at the National Research Council (Canada)

Rastlinstvo in živalstvo Čreda karibujev vrste Delfin-Unija, lokalno znana kot otoški karibuji, je selitvena populacija neplodnih karibujev, Rangifer tarandus groenlandicus, ki naseljujejo otok in bližnjo celino. So endemični za Kanado. Selijo se čez Dolphin in Union preliv s poletne paše na otoku na zimsko pašno območje na celini Nunavut-NWT. Za severnoameriške karibuje je nenavadno, da sezonsko prečkajo morski led, in edini drugi karibuji, ki to počnejo, so karibuji vrste Peary, ki so manjši po velikosti in populaciji in se prav tako pojavljajo na Viktorijinem otoku.NWT Species at Risk Peary Caribou

Poleg karibujev na otoku živi bogata flora lišajev, ki podpira prehranjevalne mreže tundre. Raziskava iz let 2018–2019 okoli zaliva Cambridge in bližnjega Wellington Inlierja je dokumentirala 237 vrst lišajev (186 zbranih med raziskavo in 51 iz prejšnjih zapisov), vključno s 35, ki prej niso bile zabeležene na kanadskem arktičnem arhipelagu. Lišaji, ki so glavna zimska hrana za moškatno govedo in karibuje, so še posebej pogosti v sušnejših habitatih na skalnatih in organskih tleh. Promet vrst je na lokalni ravni visok (na vseh šestih pregledanih območjih so bile najdene le tri vrste, medtem ko se jih je približno 40 % pojavilo na enem samem območju), razširjenost pa je odvisna predvsem od razpoložljivosti vode in kemije kamninske podlage: z apnom bogate kamnine okoli zaliva Cambridge Bay dajejo prednost skorjastim združbam, medtem ko starejše, bolj kisle kamnine Wellington Inlierja podpirajo drugačno skupino z relativno več vrstami listnatih in kladonijastih vrst. Flora kaže malo endemizma, verjetno zato, ker je velik del pokrajine brez ledu le približno 5000 let; zaradi nenehnega segrevanja Arktike in "ozelenitve" je potrebno nadaljnje spremljanje, da se spremljajo morebitne spremembe vrst in pokrovnosti.

Demografija V kanadskem popisu prebivalstva leta 2021 je bilo prebivalstvo otoka 2168; 1760 v Nunavutu in 408 na Severozahodnih ozemljih. Od dveh naselij na otoku je večje Cambridge Bay, ki leži na jugovzhodni obali in je v Nunavutu. Ulukhaktok je na zahodni obali in je v Severozahodnih ozemljih. Trgovske postojanke, kot je Fort Collinsonmap21 na severozahodni obali, so že dolgo zapuščene.

Sklici

Zunanje povezave

Kategorija:Kanadsko arktično otočje Kategorija:Nunavut Kategorija:Geografija Severozahodnih teritorijev