Janko Stibiel [stibíl], (vzdevek Vukasović), slovenski rodoljub, častnik in prostovoljec v vojskovanju Srbov proti Turkom, Bolgarom in Avstrijcem ter publicist, * 2. september 1851, Vrtovin, † 13. julij 1923, Ljubljana
Življenje in delo Rodil se se v slovenski kmečki družini Antonu in Tereziji Stibiel, rojeni Čermel (nečak Ivana Stibiela). V Gorici je končal ljudsko šolo, 1. in 2. razred gimnazije (1862-1865) ter 2. razreda realke (1865-1867). Nato se je vpisal na navtično šolo na Reki. Po končani navtični šoli je v letih 1870−1874 služboval v avstrijski vojni mornarici ter se nato zaposlil pri finančni inšpekciji v Gorici. Ko je leta 1875 v Hercegovini izbruhnila vstaja proti Turkom in se je Srbija pripravljala na vojno, je odšel tja ter se pridružil prostovoljnemu zboru generala Đorđa Stratimirovića (1822-1908). Ker pa Srbija ni stopila v vojno, se je preselil v Bosno v četo Petra Mrkonjića, kasnejšega srbskega kralja Petra Karađorđevića.
Leta 1976 je Stibil znova zapustil Avstrijo ter se pridružil srbskim dobrovoljcem v bojih proti Turkom.
Ko je Srbija poleti 1876 napovedala vojno Turčiji je bil kot podčastnik sprejet v redno srbsko vojsko. Po končani vojni je kot častnik služil v raznih krajih; v srbsko-bolgarski vojni leta 1885 je bil v bitki pri Slivnici hudo ranjen.Primorski slovenski biografski leksikon. Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1974-1994.
Nato je ponovno služil v raznih krajih Srbije in 1912 postal polkovnik; v balkanskih vojnah 1912-1913 je bil poveljnik glavnega stana vrhovnega srbskega poveljstva in istočasno je načeloval celotni žandarmeriji. Po sklenjenem premirju je 1913 postal poveljnik srbskega orožništva; 1914 je z orožniki sodeloval pri obrambi Beograda, udeležil se je umika čez albanske gore, in 1915 prišel s srbsko vojsko na otok Krf. Dve leti je bil na solunski fronti. Konec leta 1918 je postal pomočnik poveljnika Dravske divizijske oblasti v Ljubljani, bil 1919 premeščen v Valjevo in 1920 ponovno imenovan za pomočnika poveljnika Dravske divizijske oblasti v Ljubljani, kjer je bil nato leta 1921 tudi upokojen.Enciklopedija Slovenije. Mladinska knjiga, Ljubljana 1987-2002
Truplo pokojnika so po njegovi želji prepeljali v domačo vas na Goriškem.
Stibiel je bil najpomembnejši slovenski prostovoljec, ki ga je jugoslovanska misel usmerila na balkanska bojišča. Zvez s Slovenijo ni nikoli pretrgal. Od 1876 je objavljal članke v slovenskih časopisih, največ v Soči in Edinosti. V Srbiji pa je predaval o zgodovini svojega naroda in mladino seznanjal s slovensko pesmijo. Pomemben je njegov spominski članek prijatelju ruskemu generalu Mihailu Dmitrijeviču Skoboljevu (1843-1882), poveljniku IV. korpusa, ki je vodil napad na turško trdnjavo Plevno, katera se je nato po dolgotrajnem obleganju 10. decembra 1877 končno vdala.
Kazni in obsodbe Leta 1876 se je Stibil vrnil domov na Goriško, kjer so ga za 10 dni zaprli in kaznovali še s 50 goldinarji. Avstrijsko vojno sodišče ga je med vojno 1917 kot veleizdajalca obsodilo na smrt.
Odlikovanja Leta 1976 je dobil svoje prvo odlikovanje - srebrno kolajno in je nato 1877 vstopil kot narednik v redno srbsko armado, v kateri se je hrabro udeleževal bitk in bojev proti Turkom. Ko je bil odlikovan z zlato hrabrostno kolajno, je postal podporočnik ter se v vojni in miru izkazal kot izvrstni častnik. Pri Slivnici si je Vukasović 1885 zaslužil Takovski križ.
Sklici
Glej tudi Vojska kraljevine Jugoslavije seznam slovenskih častnikov
Zunanje povezave
Kategorija:Slovenski častniki Kategorija:Slovenski publicisti Kategorija:Veterani prve svetovne vojne Kategorija:Veterani balkanskih vojn