Teotihuacan (; )) je starodavno mezoameriško mesto, ki leži v Mehiški dolini, v zvezni državi Mehika, 40 kilometrov severovzhodno od današnjega Ciudad de Mexico. Teotihuacan je imel kot kamnito mesto z razvitostjo gradnje piramid, lončarstva in religije velik kulturni vpliv na civilizacije v Mezoameriki.
Teotihuacan je danes znan kot lokacija številnih arhitekturno najpomembnejših mezoameriških piramid, zgrajenih v predkolumbovski Ameriki, in sicer Piramida Sonca in Piramida Lune. Čeprav je blizu Ciudad de Mexica, Teotihuacan ni bil mehiško (tj. azteško) mesto in je starejše od Azteškega imperija za več stoletij. Na svojem vrhuncu, morda v prvi polovici 1. tisočletja (od 1. do 500. leta n. št.), je bil Teotihuacan največje mesto v Ameriki, z najmanj 25.000 prebivalci, vendar je bilo število prebivalcev ocenjeno na 125.000 ali več,Millon, p. 18. kar ga uvršča med vsaj šesta največja mesta na svetu v svojem obdobju.Millon, p. 17, who says it was the sixth-largest city in the world in 600 AD.
Mesto se je razprostiralo na 21 km2 in od 80 do 90 odstotkov celotnega prebivalstva doline je živelo v Teotihuacanu. Poleg piramid je Teotihuacan antropološko pomemben tudi zaradi svojih kompleksnih, večdružinskih stanovanjskih kompleksov, Avenije mrtvih in živahnih, dobro ohranjenih fresk. Poleg tega je Teotihuacan izvažal fino obsidianovo orodje, ki so ga našli po vsej Mezoameriki. Mesto naj bi bilo ustanovljeno okoli leta 100 pr. n. št., večji spomeniki pa so bili neprekinjeno v gradnji do približno leta 250 n. št. Mesto je morda obstajalo do nekje med 7. in 8. stoletjem našega štetja, vendar so bili njegovi glavni spomeniki okoli leta 550 našega štetja izropani in sistematično požgani. Njegov propad je morda povezan z ekstremnimi vremenskimi dogodki v letih 535–536.
Čeprav je predmet razprave, ali je bil Teotihuacan središče državnega imperija, je njegov vpliv po vsej Mezoameriki dobro dokumentiran. Dokazi o prisotnosti Teotihuacana so najdeni na številnih najdiščih v Veracruzu in na območju Majev. Kasnejši Azteki so videli te veličastne ruševine in trdili, da imajo skupne prednike s Teotihuacanom, pri čemer so spreminjali in sprejemali vidike njihove kulture. Etnična pripadnost prebivalcev Teotihuacána je predmet razprave. Možni kandidati so etnične skupine Nahua, Otomi ali Totonac. Drugi znanstveniki so predlagali, da je bil Teotihuacan večetničen zaradi odkritja kulturnih vidikov, povezanih z Maji in ljudstvom Oto-Pamean. Jasno je, da je v Teotihuacánu na vrhuncu njegove moči živelo veliko različnih kulturnih skupin, migranti pa so prihajali od vsepovsod, zlasti pa iz Oaxace in obale Mehiškega zaliva.
Po propadu Teotihuacána so osrednjo Mehiko prevladovale regionalne sile, predvsem Xochicalco in Tula.
Najdišče obsega skupno površino 83 kvadratnih kilometrov in je bilo leta 1987 uvrščeno na seznam svetovne dediščine UNESCO.] Leta 2024 je bilo to drugo najbolj obiskano arheološko najdišče v Mehiki, saj ga je obiskalo 1.313.321 obiskovalcev.
Ime in etimologija Beseda Teotihuacán v azteškem jeziku pomeni »mesto bogov« in z njo so kasnejše indijanske skupnosti poimenovale ruševine mesta Teotihuacan. Izvorno ime mesta se ni ohranilo, določeno povezavo pa morda lahko najdemo pri Majih. V njihovi pisavi se na mesto Teotihuacan nanaša znak, ki se prebere kot puh in pomeni »trstičje«.Mathews & Schele (1997): str. 39
Zgodovina Izvor in ustanovitev
Zgodnja zgodovina Teotihuacana je precej skrivnostna in izvor njegovih ustanoviteljev negotov. Okoli 300 pred našim štetjem so se ljudje iz srednjega in jugovzhodnega območja Mezoamerike začeli zbirati v večjih naseljih. Teotihuacan je bilo največje urbano središče Mezoamerike pred Azteki, skoraj 1000 let pred njihovo dobo. Mesto je bilo že v ruševinah, ko so nastopili časi Aztekov. Vrsto let so arheologi menili, da so ga zgradili Tolteki. To prepričanje je temeljilo na besedilih iz kolonialnega obdobja, kot je Florentine Codex, ki pripisuje mesto Toltekom. Vendar pa v jeziku nahuatl beseda "Toltec" na splošno pomeni »mojster najvišje ravni« in se ne nanaša vedno na tolteško civilizacijo s središčem v Tuli (Tula de Allende). Tolteška civilizacija je cvetela stoletja po teotihuacanski.
V poznem predklasičnem obdobju so v osrednji Mehiki nastala številna mestna središča. Najbolj pomemben je bil Cuicuilco, na južni obali jezera Texcoco. Znanstveniki so razmišljali, da je izbruh vulkana Xitle morda povzročil množično izseljevanje iz centra doline in v dolino Teotihuacana. Ti naseljenci pa bi lahko ustanovili ali pospešili rast Teotihuacana.
Drugi znanstveniki imajo ljudstvo Totonac za ustanovitelje Teotihuacana. Obstajajo dokazi, da se je vsaj nekaj ljudi, ki so živeli v Teotihuacanu, priselilo z območij, na katera je vplivala teotihuacanska civilizacija, npr. Zapoteki, Mixteki in Maji. Prve stavbe Teotihuacana datirajo do 200 pred našim štetjem. Največja piramida, piramida Sonca, je bila končana leta 100 n. št.. Millon (1993), p.24.
Vrhunec Mesto je doseglo vrhunec okoli leta 450 n. št., ko je bilo središče močne kulture, katere vpliv se je razširil čez velik del mezoameriške regije. Na vrhuncu je mesto obsegalo več kot 30 km² in morda imelo 150.000 prebivalcev, nekatere ocene dosegajo tudi 250.000. Malmström (1978, p.105) gives an estimate of 50,000 to 200,000 inhabitants. Coe et al. (1986) says it "might lie between 125,000 and 250,000". Millon, p. 18, lists 125,000 in AD 600. Taube, p. 1, says "perhaps as many as 150,000". V različnih okrožjih mesta so živeli ljudje iz vse regije, ki se je razširila na jug skoraj do Gvatemale. Povsem odsotne v mestu so utrdbe in vojaške strukture.
Narava političnih in kulturnih interakcij med Teotihuacanom in centrov v regiji Majev (kot tudi drugod v Mezoameriki), je bila dolgotrajna in velik prostor za razpravo. Po izmenjavi in interakciji je prišlo skozi stoletja iz predklasičnega v srednjeklasično obdobje. Teotihuacanska ideologija in motivi so vztrajali pri Majih do pozne klasike, še dolgo po tem, ko se je Teotihuacan sam zmanjšal. Braswell (2003, p.7) Vendar pa strokovnjaki razpravljajo o obsegu in stopnji teotihuacanskega vpliva. Nekateri verjamejo, da je imel neposredno in militaristično prevlado; drugi, da je bilo sprejetje "tujih" lastnosti del selektivne, zavestne in dvosmerne kulturne difuzije. Nova odkritja kažejo, da Teotihuacan ni bil v svojih interakcijah z drugimi centri iz kasnejših imperijev, preveč drugačen, kot sta bila tolteški in azteški. Zato menijo, da je teotihuacanski vpliv pri predklasičnih in klasičnih Majih, najverjetneje osvojil več majevskih centrov in regij, vključno Tikal in regijo Peten, in vplival na majevsko kulturo.Arhitekturni slogi vidni v Teotihuacanu so najdeni široko razpršeni v več oddaljenih mezoameriških območjih, ki jih nekateri raziskovalci razumejo kot dokaz za daljnosežne vplive Teotihuacana in politično ali militaristično prevladujoč položaj. Slog zlasti povezan s Teotihuacanom je znan kot talud-tablero, v katerem navznoter-nagnjene zunanje strani strukture (talud) prekrivajo pravokotno ploščo (tablero). Variante generičnega sloga najdemo v številnih majevskih regijah, vključno Tikal, Kaminaljuyu, Copán, Becan in Oxkintok, še posebej pa v kotlini Petén in centralnem višavju Gvatemale. Slog talud-tablero najbolj zgodaj nastopa v Teotihuacanu v zgodnjem klasičnem obdobju; zdi se, da je nastal v regiji Tlaxcala-Puebla med predklasičnim obdobjem. Analize sledenja razvoju v lokalnih različicah sloga talud-tablero kažejo, da se je slog razširjal preko Mezoamerike na splošno od konca obdobja predklasike in ne izrecno ali samo prek vpliva Teotihuacana. Ni jasno, kako in od kod se je slog razširil v regiji Majev. Braswell (2003, p.11); for the analysis at Tikal, see Laporte (2003, pp.200–205) Mesto je bilo središče industrije, kjer je živelo veliko lončarjev, draguljarjev in drugih obrtnikov. Teotihuacan je bil znan po izdelavi izdelkov iz obsidiana. Napisi iz majevskih mest kažejo, da je teotihuacansko plemstvo potovalo v, in morda osvojilo, lokalne vladarje tako daleč, kot je danes Honduras. Majevski napisi navajajo posameznika, ki ga znanstveniki imenujejo Atlatl Cauac (angl. Spearthrower Owl – sova, ki meče atlatl ali kopje), očitno vladar Teotihuacana, ki je vladal več kot 60 let in je nameščal svoje sorodnike kot vladarje Tikala in Uaxactuna v Gvatemali.
Znanstveniki svoje razlage o kulturi Teotihuacana bazirajo iz arheoloških ostankov, fresk, ki krasijo mesto (in drugih, na primer Wagnerjevi murali, ki se nahajajo v zasebnih zbirkah), in hieroglifskih napisov, ki so jih zapustili Maji in opisujejo svoja srečanja s teotihuacanskimi osvajalci. Oblikovanje fresk, morda desettisoče fresk, je doseglo višek med 450 in 650. Spretnost slikarjev Mezoamerike bi lahko primerjali s slikarji v renesančnih Firencah v Italiji. Davies, p. 78.
Propad
Znanstveniki so menili, da so v 7. ali 8. stoletju napadalci napadli mesto, ga opustošili in požgali. Novejši podatki kažejo, da je požig omejenega števila objektov in stanovanj, povezanih predvsem z vladajočim razredom. Nekateri menijo, da to pomeni, da je bil požig posledica notranjega upora. Pravijo, da je teorija o invaziji napačna, ker je bilo v začetku arheološko delo osredotočeno izključno na palače in templje, kraje, ki so jih uporabljali višji sloji. Ker so vsa ta mesta pokazala posledice gorenja, so arheologi povzeli, da je bilo celotno mesto požgano. Zdaj je znano, da je bilo uničenje osredotočeno na večje civilne strukture vzdolž Avenije smrti. Nekateri kipi se zdi, da so bili uničeni namerno, njihovi fragmenti pa razmetani.
Dokazi za upad prebivalstva, ki se je začel okoli 6. stoletja, dajejo nekaj podpore hipotezi o notranjih nemirih. Padec Teotihuacana je bil povezan z dolgotrajno sušo in podnebnimi spremembami v letih 535-536. To teorijo ekološkega upada podpirajo arheološki ostanki, ki kažejo na povečanje odstotka mladoletnih skeletov z znaki podhranjenosti v 6. stoletju. Ta ugotovitev ni v nasprotju s prej navedenimi teorijami, da se je lahko povečalo bojevanje in notranji nemiri tudi zaradi učinka suše in lakote. Kaufman (2001, p.4) Drugi bližnji centri, kot so Cholula, Xochicalco in Cacaxtla so tekmovali da zapolnijo moč za končni padec Teotihuacana. Umetnost in arhitektura teh mest sta posnemala teotihuacansko, so pa tudi dokazi za eklektično mešanico motivov in ikonografije iz drugih delov Mezoamerike, predvsem z območja Majev.
Nenadno uničenje Teotihuacana ni neobičajno za mezoameriške mestne državice v klasičnem in poklasičnem obdobju. Mnoge majevske države so v naslednjih stoletjih utrpele podobno usodo, serija dogodkov, ki je pogosto označena kot »klasični propad Majev«. V bližini, v dolini Morelos, je bil Xochicalco opustošen in požgan leta 900, Tula je doživela podobno usodo okoli leta 1150.
Družba Teotihuacanska družba je že bila razslojena na bojevniški in svečeniški razred ter na trgovce in obrtnike. V mestu sta bila razvita lončarska obrt in obdelovanje obsidiana, v okolici mesta pa so se ukvarjali tudi z rudarstvom. Prebivalci Teotihuacana še niso poznali pisave.
Kultura Arhitektura sličica|250x250_pik|Podoba Velike boginje Osrednja skoraj 5 km dolga avenija v mestu se danes imenuje Avenija smrti, ob njej pa sta dve orjaški kamniti piramidi. Piramida Sonca je s svojimi 210 metri dolgimi stranicami in 65 metri višine ena največjih piramid na svetu.Mason (2000): str. 28.Brown (2000): str. 13. V mestu sta bili še dve večji piramidi (Mesečeva piramida in Piramida Pernate kače). Piramida Sonca in Mesečeva piramida sta bili v resnici posvečeni vodnim božanstvom, Azteki pa so jih zmotno povezali s soncem in luno. Bivalne zgradbe so bile preprostejše in niso imele oken. Mestna trasa je ortogonalna in posnema nekoliko različni orientaciji Sončeve piramide in kompleksa Ciudadele s Piramido Pernate kače. Obe usmeritvi imata astronomske osnove, povezane s Sončevimi vzhajališči na določene datume.Šprajc 2000.
Religija