Rimska Britanija (latinsko ), del Velike Britanije, ki je od leta 43 do leta 410 pripadal Rimskemu cesarstvu.Hornblower (1998), The Oxford Companion to Classical Civilization, Spawforth eds., Oxford University Press str. 129–131.
Rimska cesarska provinca Britanija je sčasoma obsegala celo Veliko Britanijo do vodne meje s Kaledonijo (Škotska). Železnodobna Britanija je že pred rimsko invazijo leta 43 vzpostavila kulturne in gospodarske stike s celinsko Evropo, vendar so rimski osvajalci uvedli mnogo izboljšav na področju kmetijstva, urbanizacije, industrije in arhitekture. Rimski zgodovinarji so po nekaj desetletjih od invazije Britanijo omenjali samo še mimogrede, zato večina znanja o rimski Britaniji izvira iz arheoloških raziskav in napisov, ki poveličujejo dosežke rimskih cesarjev v Britaniji. Tak sta na primer napisa cesarja Hadrijana (vladal 117–138) in Antonina Pija (vladal 138–161), ki sta s svojima zidovoma označila severno mejo Britanije. Hornblower (1998), The Oxford Companion to Classical Civilization, Spawforth eds., Oxford University Press str.46, 323.
Prvi obširnejši rimski vojni pohodi v Veliko Britanijo so bili pohodi Julija Cezarja leta 55 in 54 pr. n. št..Julij Cezar, Komentarji galskih vojn, IV, 20–38, Kasij Dion, XXXIX, 51–53, Tacit, Agricola, 13.Julij Cezar, Komentarji galskih vojn, V, 1–23, Kasij Dion, XL, 1–4. Resno osvajanje se je začelo med vladanjem cesarja Klavdija leta 43.Svetonij, Divus Claudius, 17; Kasij Dion, LX, 19,1. Po podjarmljenju domorodnih Britov se je pod rimsko upravo razvila prepoznavna rimsko-britanska kultura, vendar Rimljani kljub stalnemu širjenju svojega ozemlja proti severu niso nikoli vzpostavili popolne oblasti nad Kaledonijo. Severno mejo svojega ozemlja so označili s Hadrijanovim zidom, ki je bil dokončan okoli leta 128.Napis cesarja Hadrijana, ki ga poveličuje kot pater patriae – očeta domovine, je iz leta 128, zato se domneva, da je bil zid dokončan tega leta. Štirinajst let kasneje, leta 142, so Rimljani pomaknili severno mejo svojih posesti proti severu na črto Forth-Clyde, kjer so zgradili Antoninov zid.Datiranje temelji na interpretaciji arheoloških dokazov. Napis na kratko omenja, da se je zid zgradil v obdobju Pijevega tretjega konzulskega mandata leta 140–144. Po približno dvajsetih letih so se Rimljani umaknili nazaj na jug do Hadrijanovega zidu.Datiranje temelji na napisu, ki so ga odkrili na Hadrijanovem zidu v Heddonu-on-the-Wall. Napis omenja obnovitvena dela, ki jih je opravila VI. legija Victrix (RIB 1389). Okoli leta 197 so Rimljani Britanijo razdelil na provinci Gornjo in Spodnjo Britanijo (Britannia Superior in Britannia Inferior).Herodijan, III, 8, 2; natančno datiranje ni mogoče, delitev pa se verjetno ni izvedla pred vladavino cesarja Karakala. Kmalu po letu 305 so Britanijo razdelili na še manjše cesarske dioceze.Reorganizacijo se običajno pripisuje cesarju Konstantinu. Prvič je omenjena v Veronskem seznamu, ki je nastal okoli leta 314. Večino kasnejšega obdobja rimske okupacije je bila Britanija predmet vpadov barbarov, pogosto pa je prišla tudi pod oblast rimskih uzurpatorjev in pretendentov za rimski prestol.
Zgodovina Prvi stiki
Britanija v antičnem svetu ni bila povsem neznana, saj so Grki, Feničani in Kartažani že v 4. stoletju pr. n. št. trgovali s cornwalskim kositrom.G.P. Welsh (1963), Britannia: the Roman Conquest and Occupation of Britain, str. 27–31. Grki so Britansko otočje imenovali Kassiterides, se pravi kositrovi otoki in jih opisovali kot »deželo blizu zahodne obale Evrope«.Herodot, Zgodovina 3.115. Kartažanski pomorščak Himilko naj bi do Britanije priplul že v 5. stoletju pr. n. št., grški raziskovalec Piteas pa v 4. stoletju pr. n. št. Na Britanijo so gledali kot na zelo skrivnostno deželo, zato nekateri pisci niso hoteli verjeti, da sploh obstaja.Plutarh, Cezarjevo življenje, 23.2
Prvi neposredni stiki Rimljanov in Britov so se začeli leta 55 in 54 pr. n. št., ko je rimski general in bodoči diktator Julij Cezar po osvojitvi Galije za povrh napadel še Britanijo, ker je bil prepričan, da so Briti podpirali uporne Galce. Prva odprava je bila bolj poizvedovalna kot osvajalska. Rimljani so na obali Kenta postavili mostišče, zaradi viharnega vremena, ki je poškodovalo njihove ladje, in pomanjkanja konjenice pa niso mogli prodreti globlje na britansko ozemlje. Odprava je bila vojaški polom, politično pa so ga prikazali kot dosežek brez primere. Rimski senat je predvsem zaradi talcev, ki so jih pripeljali iz Britanije in porazu belgijskih plemen po Cezarjevi vrnitvi na celino, razglasil dvajsetdnevno ljudsko praznovanje.Cezar, Komentarji galskih vojn, 4.20–36.
V drugi invaziji na Britanijo je imel Cezar znatno večjo vojsko, s katero je prisilil ali prepričal mnogo domorodnih keltskih plemen, da so mu v zameno za mir začela plačevati davek in izročila talce. Prijateljsko razpoloženega kralja Mandubracija je vzel pod svojo zaščito, njegov tekmec Kasivelaun pa se mu je vdal. Ko se je Cezar z vso svojo vojsko umaknil v Galijo, je s seboj odpeljal talce, na vprašanje, ali so Briti po njegovem odhodu še plačevali davke, pa zgodovinarji še vedno nimajo jasnega odgovora.Cezar, Komentarji galskih vojn, 5.8–23.
Cezar ni osvojil nobenega ozemlja in za seboj ni pustil nobenega vojaka. Na otoku je pod svojo zaščito vzel nekaj lokalnih vladarjev in s tem v Britaniji vzpostavil rimski politični vpliv. Njegov naslednik Gaj Avgust Oktavijan je nameraval Britanijo napasti leta 34, 27 in 25 pr. n. št., vendar okoliščine za napad nikoli niso bile ugodne.Kasij Dion, Rimska zgodovina, 49.38, 53.22, 53.25 Rim in Britanija sta zato imela samo diplomatske in trgovske stike. Strabon med opisovanjem Avgustovega vladanja omenja, da so »dohodki od prometnega davka Rimu prinesli več koristi kot kakršna koli osvojitev«.Strabon, Geografija 4.5 Njegovo trditev potrjujejo arheološke najdbe, ki dokazujejo, da se je v jugovzhodni Britaniji v tistem času zelo povečal uvoz luksuznih predmetov.K. Branigan (1987), The Catuvellauni. Strabon omenja tudi britanske kralje, ki so Avgustu poslali svoje odposlance. Avgust v svojih Res gaeste omenja, da sta se k njemu zatekla dva begunska britanska kralja.Avgust, Res gestae Divi Augusti, 32 Ko je med Tiberijevim pohodom proti Germanom leta 16 vihar zanesel nekaj njegovih ladij do britanske obale, so lokalni vladarji brodolomcem natvezli kup neverjetnih zgodb o pošastih in jih poslali nazaj.Tacit, Anali, 2.24.
Videti je, da je Rimu s podpiranjem dveh močnih kraljestev – Katuvelaunov, ki so jim vladali Taskiovanovi nasledniki in Atrebatov, ki so jim vladali Komijevi nasledniki,J. Creighton (2000), Coins and power in Late Iron Age Britain, Cambridge University Press. uspelo v južni Britaniji vzpostaviti ravnotežje moči. Takšna politika je trajala do leta 39 ali 40, ko je Kaligula sprejel izgnanega člana katuvelaunske vladarske družine. Zaigral je invazijo na Britanijo, ki je v absurdnih okoliščinah propadla, še preden je vojska zapustila Galijo.Svetonij, Kaligula 44–46Kasij Dion, Rimska zgodovina, 59.25 . Uspešno invazijo na Britanijo je šele leta 34 izpeljal cesar Klavdij, ki je šel na pomoč še enemu pobeglemu britanskemu vladarju, tokrat Veriku Atrebatskemu.
Rimska invazija thumb|right|250px|Osvajanja Aulusa Plautiusa so bila omejena predvsem na gospodarsko zanimivi jugovzhodni del Britanije
Invazijski vojski leta 43 je poveljeval Aulus Plautius.Kasij Dion, Rimska zgodovina, 60.19–22 Njena moč ni znana, zagotovo pa je v invaziji sodelovala II. legija Augusta, kateri je poveljeval bodoči cesar Vespazijan. Tacit, Anali, 3.44. V zatiranju Boudicininega upora leta 60/61 so zagotovo sodelovale IX. legija Hispana,Tacit, Zgodovina, 14.32. XIV. legija Gemina, ki se je kasneje preimenovala v Martia Victrix, in XX. legija, kasneje preimenovana v Valeria Victrix.Tacit, Zgodovina, 14.34. Vse omenjene legije so bile v Britaniji verjetno od samega začetka leta 43. Ker je bila rimska vojska zelo prilagodljiva in je svoje legije premeščala po trenutnih potrebah cesarstva, trditev ni povsem zanesljiva. Po osvojitvi je v Britaniji verjetno ostala samo IX. legija Hispana, ki je bila leta 71 stacionirana v Eburacu (York). Njeno prisotnost dokazuje napis iz leta 108, potem pa je bila premeščena v vzhod, kjer je bila uničena, verjetno v bojih z Bar Kohbovimi uporniki.G. Webster, The Roman Imperial Army of the first and second centuries AD, University of Oklahoma Press, dopolnjena izdaja 1998, ISBN 978-0-8061-3000-2, str. 66
Invazija je bila sprva preložena zaradi upora vojakov, katere so nazadnje prepričali, naj premagajo strah pred plovbo preko Oceana in vojskovanjem onkraj meje znanega sveta. Pluli so v treh skupinah in se izkrcali verjetno v Richboroughu v Kentu, čeprav nekateri trdijo, da se je vsaj del invazijske vojske izkrcal na južni obali v okolici Fishbourna v zahodnem Sussexu.J. Manley, AD 43: The Roman Invasion of Britain: a Reassessment, 2002.
Rimljani so dvakrat porazili Katavelaune in njihove zaveznike: prvič v Kentu ob reki Medway in drugič ob Temzi. Eden od katavelaunskih poveljnikov, Togodumn, je bil ubit, njegov brat Karatak pa je preživel in se še naprej povsod upiral Rimljanom. Aulus Plautius je na Temzi ustavil svojo vojsko in poslal po Klavdija, ki je s seboj pripeljal okrepitve, vključno z artilerijo in sloni. Združena vojska je odkorakala proti katavelaunski prestolnici Camulodunum (Colchester). Bodoči cesar Vespazijan je medtem podjarmil jugozahod BritanijeSvetonij, Vespasian 4 in za kralja več pokrajin imenoval Rimu naklonjenega Kogidubna.Tacit, Agricola, 14. S plemeni izven zasedenega ozemlja je sklenil mirovne sporazume.
Osvajanja otoka
thumb|250px|right|Rimski vojni pohodi leta 43–60 Po zasedbi juga Britanije so Rimljani svojo pozornost usmerili proti sedanjemu Walesu. Siluri, Ordoviki in Deceangli so je jim silovito upirali in rimska vojska se je naslednjih nekaj desetletij kljub občasnim manjšim uporom med rimskimi zavezniki Briganti in Iceni ukvarjala predvsem z njimi. Siluri pod Karatakovim poveljstvom so vodili učinkovito gverilsko vojno proti guvernerju Publiju Ostoriju Skapulu, kateremu je 51 uspelo Silure zvabiti v past in jih poraziti. Karatak je našel zatočišče pri Brigantih, vendar ga je njihova kraljica Kartimandua kot dokaz svoje lojalnosti predala Rimljanom. Rimljani so ga odpeljali v Rim, kjer je med Klavdijevim triumfom v poveličujočem govoru prosil cesarja za milost. Karataka je zamenjal najbolj ugleden britski vojskovodja in Kartimanduin bivši mož Venucij in nadaljeval gverilsko vojno proti Rimljanom.Tacit, Anali 12:31-38
Medtem ko je bil britanski guverner Gaj Svetonij Pavlin leta 60–61 na vojnem pohodu v Walesu, je ne jugovzhodu Britanije izbruhnil upor. Vodila ga je Boudica, vdova malo pred tem umrlega icenskega kralja Prasutaga. Rimski zgodovinar Tacit pravi, da je Prasutag v oporoki zapustil polovico svojega kraljestva Neronu v upanju, da bo druga polovica ostala nedotaknjena. Kralj se je grdo uštel, saj si je Rim takoj po njegovi smrti nasilno prilastil celo njegovo ozemlje. Boudica je protestirala, zato so njo in njene hčerke za kazen prebičali in posilili. Iceni, katerim so se pridružili Trinovanti, so zato uničili rimsko kolonijo Camulodunum (Colchester) in del IX. legije, ki je prišla na pomoč napadenemu mestu. Pavlin je odjezdil v London, ki je bil naslednja tarča upornikov, in ugotovil, da ga ne bo mogel braniti. Zapuščeni London in Verulamij (St. Albans) so uporniki uničili. V treh opustošenih mestih je bilo ubitih 70.000–80.000 ljudi. Svetonij je zatem prerazporedil svojo vojsko in z dvema od treh legij, ki so mu preostale, v bitki pri Watling Streetu porazil mnogo številčnejše upornike. Boudica je kmalu po bitki zaradi bolezni ali zaužitega strupa umrla.Tacitus, Agricola 14–17, Annals 14.29–39; Kasij Dion, Rimska zgodovina 62.1–12 Neron se je medtem odločil, da bo celo rimsko vojsko umaknil iz Britanije.Svetonij, Neron 18
250px|thumb|right|Agrikolovi pohodi leta 80–84