Georges Prosper Remi (), poznan po psevdonimu Hergé (), belgijski karikaturist in stripar, * 22. maj 1907, Etterbeek, Belgija, † 3. marec 1983, Woluwe-Saint-Lambert.
Znan je predvsem kot ustvarjalec zbirke stripov Tintin in njegove pustolovščine, serije stripovskih zvezkov, ki veljajo za ene izmed najbolj znanih evropskih stripov dvajsetega stoletja. Je tudi avtor dveh drugih znanih serij, Quick & Flupke (1930–1940) in Pustolovščine Jo, Zette in Jocka (1936–1957). Njegova dela so bila izvedena v njegovem izrazitem slogu risanja ligne claire (čista linija).
Hergé se je rodil v družini nižjega srednjega razreda v Etterbeeku v Bruslju, kariero pa je začel z ilustracijami skavtskih revij, kjer je razvil svojo prvo serijo stripov Totor in njegove pustolovščine za Le Boy-Scout Belge leta 1926. Med delom za katoliški konzervativni časopis Le Vingtième Siècle, je leta 1929 po nasvetu njegovega urednika Norberta Walleza, ustvaril zbirko stripov Tintin in njegove pustolovščine. Z naslanjanjem na dejanja poročevalca Tintina in njegovega spremljevalca Švrka so bili zgodnji deli serije — Tintin v Sovjetski zvezi, Tintin v Kongu in Tintin v Ameriki — zasnovani kot konzervativna propaganda za otroke. Domače uspešne zgodbe so bile po serializaciji objavljene v knjižni obliki, hkrati pa je Hergé razvijal tudi seriji Quick & Flupke in Pustolovščine Jo, Zette in Jocka za Le Vingtième Siècle. Hergé je od leta 1934, pod vplivom svojega prijatelja Džanga Čongrena, veliko več časa posvetil raziskovanju ozadja svojih zgodb, kar je povečalo realizem zbirke od Sinjega lotosa naprej. Po nemški okupaciji Belgije leta 1940 je bil Le Vingtième Siècle zaprt, vendar je Hergé nadaljeval svoje delo v Le Soir, priljubljenem časopisu, ki ga je nadzirala nacistična uprava.
Po zavezniški osvoboditvi Belgije leta 1944 je bil Le Soir zaprt, njegovo osebje — vključno z Hergéjem — pa obtoženo kolaboracije z nacisti. Začela se je uradna preiskava, in čeprav proti Hergéju ni bila vložena nobena obtožba, se je v naslednjih letih večkrat soočil z obtožbami, da je izdajalec in kolaborator. Z Raymondom Leblancem je leta 1946 ustanovil revijo Tintin, s pomočjo katere je serijsko prikazal nove pustolovščine Tintina. Kot umetniški voditelj revije je nadziral tudi objave drugih uspešnih stripovskih serij, na primer serijo Blake in Mortimer avtorja Edgarja P. Jacobsa. Leta 1950 je ustanovil Studios Hergé, kot ekipo, ki mu je pomagala pri njegovih tekočih projektih; vidna člana osebja Jacques Martin in Bob de Moor sta veliko prispevala k poznejšim zvezkom Tintinovih pustolovščin. Sredi osebnega nemira, zaradi razpada njegovega prvega zakona, je izdal Tintin v Tibetu, njemu najljubši del zbirke. V poznejših letih je postal manj dejaven ter se neuspešno poskušal uveljaviti kot abstraktni umetnik.
Hergéjeva dela so znana po svoji jasnosti dramskega vodenja in natančnih, dobro raziskanih zapletih. Bila so vir številnih priredb v gledališču, radiu, televiziji, kinu in računalniških igrah. Hergé še vedno močno vpliva na stripovski medij, zlasti v Evropi. Najbolj slaven je v Belgiji, kjer so leta 2009 v Louvain-la-Neuveu ustanovili njemu posvečen muzej Hergé.
Zgodnje življenje
Otroštvo in mladost: 1907–1925
Georges Prosper RemiOpstal, H. van (1994) Essay RG. Het fenomeen Hergé, pp. 8+10+132-133+195Goddin, Philippe (2008) Hergé. Levenslijnen, p. 25 se je rodil 22. maja 1907 v hiši srednjega razreda njegovih staršev v Etterbeeku, predmestnem naselju Bruslja, v Belgiji. Njegov valonski oče Alexis Remi je delal v tovarni slaščic, medtem ko je bila njegova flamska mati, Elisabeth Dufour, nezaposlena. Poročena 18. januarja 1905 sta se preselila v hišo na 25 rue Cranz (danes 33 rue Philippe Baucq), kjer se je rodil Hergé, čeprav so se leto kasneje preselili v hišo na 34 rue de Theux. Njegov primarni jezik je bila očetova francoščina, a odraščajoč v dvojezičnem Bruslju se je učil tudi nizozemščino, od babice po materini strani pa je razvil danes izumrli naglas bruseljščine. Mlajši brat Paul se je rodil pet let po Hergéju. Kot večina Belgijcev je tudi njegova družina pripadala rimskokatoliški cerkvi, čeprav ni bila posebej pobožna. Pozneje je svoje življenje v Etterbeeku označil za enobarvno sivo, saj je menil, da je bilo izjemno dolgočasno. Biograf Benoît Peeters je namignil, da je k otroški potrtosti verjetno pripomogla spolna zloraba strica po materini strani.
Remi je razvil ljubezen do filmov, med njegove najljubše pa je spadal film Winsorja McCaya z naslovom Gertie the Dinosaur, filmi Charlieja Chaplina, Harryja Langdona in Busterja Keatona; slednji so očitno vplivali na slog in vsebino pri njegovem poznejšem delu v stripu. Čeprav ni bil goreč bralec, je užival v romanih britanskih in ameriških avtorjev, kot so Pustolovščine Huckleberryja Finna, Otok zakladov, Robinson Crusoe in The Pickwick Papers, pa tudi v romanih Francoza Alexandra Dumasa. Kot hobi je začel risati prizore iz vsakdanjega življenja ob robovih šolskih knjig. Nekatere od teh ilustracij so bili nemški vojaki, ker so njegova štiri leta osnovnega šolanja v Ixellesovi občinski šoli št. 3 sovpadala s prvo svetovno vojno, med katero je nemška vojska zasedla Bruselj. Leta 1919 se je njegovo srednješolsko izobraževanje začelo v posvetnem Place de Londres v Ixellesu, leta 1920 pa so ga premestili v šolo Saint-Boniface, ustanovo, ki jo nadzira nadškof, kjer so bili učitelji rimskokatoliški duhovniki. Remi se je izkazal za uspešnega študenta, saj so mu podelili nagrade za odličnost. Srednjo izobrazbo je zaključil julija 1925 na vrhu svojega razreda.
Z 12. leti se je Remi pridružil deški taborniški brigadi, priključeni šoli Saint-Boniface, kjer je postal vodja Veveričje Patrulje in si prislužil ime "Radovedna Lisica" (Renard curieux). S taborniki je potoval na poletne tabore v Italiji, Švici, Avstriji in Španiji, poleti 1923 pa je njegova četa prehodila 200 kilometrov čez Pireneje. Njegove izkušnje s taborništvom so imele pomemben vpliv na preostanek njegovega življenja, saj so navdihnile njegovo ljubezen do kampiranja in naravnega sveta ter mu nudile moralni kompas, ki je poudarjal osebno zvestobo in izpolnjevanje obljub.
Njegov skavtski vodja Rene Weverbergh je spodbudil njegovo umetniško sposobnost in objavil eno od Remijevih risb v glasilu skavtov Saint-Boniface, Jamais Assez (Nikoli dovolj): njegovo prvo objavljeno delo. Ko se je Weverbergh vključil v objavo časopisa Boy-Scout, glasila zveze skavtov, je objavil še več Remijevih ilustracij, katere so se prvič pojavile v peti številki časopisa, leta 1922. Remi je v nadaljevanju objavljal stripe, risbe in lesoreze v naslednjih številkah glasila, ki se je kmalu preimenovalo v Le Boy-Scout Belge (Belgijski tabornik). V tem času je eksperimentiral z različnimi psevdonimi, pri čemer je uporabljal "Jérémie" in "Jérémiades", preden je izbral psevdonim "Hergé", francosko izgovorjavo njegovih obrnjenih začetnic (R.G.), njegovo delo pa je bilo pod tem imenom prvič objavljeno decembra 1924.
Totor in zgodnja kariera: 1925–1928
Poleg risanja ilustracij je Hergé julija 1926 začel s produkcijo časopisnega stripa za Le Boy-Scout Belge, z naslovom Les Aventures de Totor (Totor in njegove pustolovščine), ki je občasno izhajal do leta 1929. Strip, ki se je vrtel okoli skavtskega vodje, je imel napise napisane pod ilustracijami. Hergé je sčasoma začel eksperimentirati z drugimi oblikami prenosa informacij, vključno z govornimi oblački. Ilustracije so bile objavljene tudi v Le Blé qui lève (Pšenica, ki raste) in drugih publikacijah katoliškega združenja belgijskih mladoletnikov, poleg tega pa je Hergé tudi ilustriral zaščitno pokrivalo za roman Weverbergha, z naslovom Duša morja. Ker je bil še mlad in neizkušen v svoji obrti, je Hergé iskal nasvete pri starejšem karikaturistu Pierru Ickxu. Skupaj sta ustanovila kratkotrajno Atelier de la Fleur de Lys (AFL), organizacijo za krščanske karikaturiste.
Po končani srednji šoli leta 1925 se je Hergé vpisal na umetniško šolo École Saint-Luc. Predavanja so se mu zdela dolgočasna, zato se je že po prvem dnevu izpisal iz šole. Upal je, da bo kot ilustrator delal skupaj z Ickxom v Le Vingtième Siècle (Dvajseto stoletje) — konzervativnem "Katoliškem časopisu nazora in informacij", — vendar v časopisu ni bilo nobenega prostega mesta. Namesto tega je pri istem časopisu od septembra 1925 delal na oddelku za naročnino. Zaradi dolgočasenja v poklicu, se je še pred vpoklicem vpisal v vojsko, kjer je bil avgusta 1926 dodeljen v vojašnico Dailly v Schaerbeeku. Pridružil se je prvemu pehotnemu polku, kjer je zaradi ponovnega dolgočasenja nadaljeval s skiciranjem in produciranjem epizod Totorja.
Proti koncu vojaške službe je Hergé avgusta 1927 srečal urednika časopisa Le Vingtième Siècle, Abbéja Norberta Walleza, glasovnega fašista, ki je na svoji mizi hranil podpisano fotografijo italijanskega fašističnega voditelja Benita Mussolinija. Navdušen nad Hergéjevim repertoarjem se je Wallez strinjal, da mu bo dal delo fotografskega poročevalca in karikaturista za časopis, za kar je bil Hergé vselej hvaležen. Hergé je v drugih publikacijah, večinoma v časopisnih dodatkih, ilustriral številna besedila za "Otroški kotiček" in literarne strani; ilustracije tega obdobja kažejo njegovo zanimanje za lesorez in prikazujejo zgodnji prototip njegovega ligne claire stila.
Ustanovitev Tintina ter stripa Quick & Flupke: 1929–1932 Z začetkom časopisnih dodatkov, je Wallez konec leta 1928 ustanovil dodatek za otroke, Le Petit Vingtième (Mali dvajseti), ki se je vsak četrtek pojavil v Le Vingtième Siècle. Številni odlomki, ki so prenašali močna katoliška in fašistična sporočila, so bili izrecno antisemitski. Hergé je za nov podvig ilustriral L'Extraordinaire Aventure de Flup, Nénesse, Poussette et Cochonnet (Neverjetna pustolovščina Flupa, Nénesse, Poussette in Cochonneta), strip, ki ga je napisal eden od športnih kolumnistov časopisa. Strip je pripovedoval zgodbo o dveh fantih, njuni mlajši sestri, in njenem napihljivem gumijastem prašičku. Hergé je bil nezadovoljen, želel je namreč napisati in narisati svoj strip. Očarale so ga nove tehnike v mediju — denimo sistematična uporaba govornih mehurčkov — , ki jih najdemo v ameriških stripih Georga McManusa z naslovom Bringing Up Father, Georga Herrimana z naslovom Krazy Kat in Rudolpha Dirksa z naslovom The Katzenjammer Kids, katerih kopije mu je poslal novinar Léon Degrelle iz Mehike, ki je bil tam nameščen za poročanje o krizi v Cristero vojni.
Hergé je razvil lik, imenovan Tintin, kot belgijskega deškega poročevalca, ki je lahko potoval po svetu s svojim foksterierjem, Švrkom — "Milou" v izvirni francoščini — v veliki meri temelji na njegovem prejšnjem liku Totorju in tudi na njegovem bratu Paulu. Pozneje je Degrelle napačno trdil, da je Tintin zasnovan na njem, s Hergéjem sta se namreč skregala, ko je Degrelle brez dovoljenja uporabil eno od Hergéjevih skic; račune sta poravnala zunajsodno. Čeprav je Hergé želel poslati svojega junaka v ZDA, mu je Wallez namesto tega naročil, naj svojo avanturo nastavi v Sovjetski zvezi, s čimer je strip deloval kot antisocialistična propaganda za otroke. Rezultat tega je bil Tintin v Sovjetski zvezi, ki je izhajal od 10. januarja 1929 v dodatku Le Petit Vingtième do 8. maja 1930. Zaradi popularnosti zgodbe v frankofonski Belgiji, je Wallez organiziral promocijsko potezo, po kateri je izdal zgodbo v knjižni obliki. Priljubljenost zgodbe je privedla do povečane prodaje, zaradi česar je Wallez Hergéju podelil dva pomočnika, Eugèna Van Nyverseela in Paula "Jam" Jamina.