Paul Cézanne, francoski postimpresionistični slikar, * 19. januar 1839, Aix-en-Provence, Francija, † 22. oktober 1906, Aix-en-Provence.
Paul Cézanne (v francoščini: [pɔl sezan]; 1839-1906) je bil francoski umetnik in post-impresionistični slikar, čigar delo je postavilo temelje za prehod iz umetniškega ustvarjanja 19. stoletja v nov in radikalno drugačen svet umetnosti v 20. stoletju. Cézanne lahko rečemo, tvori most med poznim impresionizmom 19. stoletja in na začetku 20. stoletja in novo linijo umetniškega ustvarjanja, kubizmom. Znana slikarja Matisse in Picasso sta izjavila, da je Cézanne »oče vseh nas«.
Življenjepis Paul Cézanne je bil rojen 19. januarja 1839 v Aix-en-Provence, v Provansi na jugu Francije. 22. februarja je bil krščen v župnijski cerkvi, s svojo babico in stricem Louisom kot botroma. Njegov oče, Louis-Auguste Cézanne (28. julij 1798 - 23. oktober 1886) je bil soustanovitelj bančnega podjetja, ki je cvetelo skozi celotno umetnikovo življenja in mu dajalo finančno varnost. Njegova mati, Anne Elisabeth Honorine Aubert, je bila živahna in romantična duša, po kateri je sin podedoval smisel življenja. Imel je še dve mlajši sestri.
Pri desetih letih je začel Paul hoditi v šolo École de Saint-Joseph v Aixu. Leta 1852 se je Cézanne vpisal v Collège Bourbon (sedaj Collège Mignet), kjer je postal neločljiv prijatelj z bodočim pisateljem Émilom Zolajem in inženirjem Baptistinom Baillejem. Leta 1857 je začel obiskovati brezplačno občinsko šolo za risanje v Aixu, kjer je študiral risanje pri Josephu Gibertu (1806-1884), španskem menihu. Na očetovo željo je od leta 1858 do 1861 obiskoval pravo na Univerzi v Aixu, še vedno pa tudi pridobival risarske izkušnje. Leta 1860 je oče Cézannu dovolil poslikati stene salona v novem dvorcu Jas de Bouffan, ki ga je kupil. To so bile velike, romantične, secesijsko navdahnjene stenske slike štirih letnih časov: pomlad, poletje, jesen in zima (danes v Petit Palais v Parizu). Takega romantičnega sloga kasneje ni več uporabil.
Leta 1861 se je na Zolajevo pobudo preselil v Pariz, pa tudi oče se je sprijaznil s sinovo odločitvijo. Kandidiral je za vpis na École des Beaux-Arts, a je bil zavrnjen. V septembru 1861 se je Cézanne razočaran nad zavrnitvijo vrnil na École v Aix-en-Provence in spet delal v očetovi banki. Pozno jeseni 1862 se je znova preselil v Pariz. K tradiciji nagnjena École des Beaux-Arts ga je ponovno zavrnila, zato je obiskal Académie Suisse, ki je spodbujala realizem. V Parizu je Cézanne srečal impresionista Camilla Pissarroja. Najprej mu je bil starejši kolega mentor, kasneje pa prijatelj. Naslednje desetletje sta skupaj hodila v Louveciennes in Pontoise slikat krajine. V tem času je prišel v stik s številnimi mladimi umetniki: (Claude Monet, Pierre-Auguste Renoir in Alfred Sisley). Na Académie Suisse je spoznal enajst let mlajšo pomočnico knjigoveza Hortense Fiquet, ki je slikarjem tudi pozirala kot model.
Po začetku francosko-pruske vojne v juliju 1870 sta Cézanne in njegova ljubica, Marie-Hortense Fiquet, zapustila Pariz in odšla v ribiško vas L' Estaque v bližino Marseilla, kjer je slikal pretežno krajine. Poleti 1871, po končani vojni, se je preselil nazaj v Pariz. Po rojstvu sina Pavla v januarju 1872, so se preselili v Auvers v dolini Val-d'Oise v bližini Pariza.
Cezannove slike so bile prvič prikazane na razstavi leta 1863 v Salon des Refusés, ker jih žirija ni sprejela v uradni Pariški salon. Zavračali so jih do leta 1882, toda Cézanne jim je vztrajno predlagal svoje slike. V tem letu je s posredovanjem kolega umetnika Antoina Guillemeta razstavljal portret Louisa-Augusta Cezanna, umetnikovega očeta, pod naslovom l' Evénement (1866) (danes v National Gallery of Art, Washington D. C.), njegov prvi in zadnji uspešni poskus v Salonu. Pred letom 1895 je Cézanne dvakrat razstavljal z impresionisti (na prvi razstavi leta 1874 in tretji leta 1877). Od 15. aprila do 15. maja 1874 je bila prva skupinska razstava o Société anonyme des artiste, peintres, sculpteurs, graveurs in je postala znana kot impresionisti, po naslovu razstavljene Monetove slike Impresija, vzhajajoče sonce.
V začetku leta 1880 se je Cézannova družina ustalila v Provansi. Brat Hortense je imel hišo s pogledom na goro Sainte-Victoire in Cézanne jo je pogosto slikal. Leto 1886 je bilo prelomno za družino. Cézanne se je poročil s Hortense. V tem letu mu je umrl oče in mu zapustil posestvo. Od leta 1888 je družina živela v nekdanji graščini Jas de Bouffan, veliki hiši z gospodarskim poslopjem. Problemi so se začeli z nastopom diabetesa leta 1890, ki je rušil njegovo osebnost in poslabšal odnose v družini. S Hortense in sinom je odpotoval v Švico v upanju, da bo ponovno oživil svojo zvezo. Cézanne se je vrnil živet v Provanso, Hortense in sin pa v Pariz. Zaradi finančnih težav se je Hortense kasneje vrnila v Provanso, vendar sta živela ločeno. K Cézannu sta se preselili mati in sestra. Leta 1891 se je v večji meri posvetil krščanski veri. Mama mu je umrla leta 1897.
Leta 1895 je imel prvo samostojno razstavo pri pariškem trgovcu Ambroisu Vollardu. V galeriji so izbrali 50 od približno 150 del, ki jih je poslal Cézanne. Prvi kupec cézannovskega upodabljanja je bil Monet, sledili so kolegi, kot so Degas, Renoir, Pissarro. Kljub naraščajočemu javnemu priznanju in finančnemu uspehu, se je Cézanne večkrat odločil za delo v umetniški izolaciji, običajno je odšel na jug Francije, v svojo ljubljeno Provanso.
Cezannove slike niso bile dobro sprejete med lokalno buržoazijo v Aixu. Leta 1897 je eno izmed Cézannovih slik prvič kupil muzej. Hugo von Tschudi je kupil krajino Mlin na Couleuvre pri Pontoisu v galeriji Durand-Ruela za berlinsko Narodno galerijo.
Leta 1897 se je ločil, prodal posestvo Jas de Bouffan in najel prostor na Rue Boulegon, kjer je zgradil atelje. Potreboval je kraj, kjer bi bil sam. Leta 1901 je kupil nekaj zemlje okoli Chemin des Lauves in zgradil studio, ki bi bil odprt za javnost. Preselil se je leta 1903 in tu ostal do konca svojega življenja.
Nekega dne je Cézanna ujela nevihta, medtem ko delal na terenu. Šele dve uri po nalivu se je odločil iti domov, a se je na poti zgrudil. Ko so ga našli, so ga odpeljali domov. Njegova stara gospodinja ga je zmasirala in oživila. Naslednje dni je nadaljeval z delom, a je med delom omedlel in model, s katerim je delal, je poklical na pomoč.Vollard, p.113–114 Postelje ni več zapustil in nekaj dni kasneje, 22. oktobra 1906 umrl zaradi pljučnice. Pokopan je na starem pokopališču v rojstnem kraju Aix-en-Provence.
Umetniški slog
V Parizu je Cézanne spoznal impresionista Pissarroja. Sprva prijateljstvo, ki je med Pissarrom in Cézannom nastalo sredi 1860-ih, je bilo razmerje mojster in učenec, pri čemer je Pissarro vplival na mlajšega umetnika. V naslednjem desetletju so njune ekskurzije v Louveciennesu in Pontoise pripeljale do skupnega delovnega odnosa med enakovrednima slikarjema krajine.
Cézannovo zgodnje delo se pogosto ukvarja s figuro v pokrajini in vključuje številne slike skupin velikih, težkih figur v pokrajini, domiselno poslikani. Kasneje v svoji karieri se je začel bolj posvečati neposrednemu opazovanju na terenu in postopoma razvil lahkotnejši, zračen slikarski slog. Kljub temu pa v Cézannovem zrelem delu prihaja do utrjenega, skorajda arhitekturnega slikanja. Vse življenje se je boril, da bi razvil avtentično opazovanje vidnega sveta z najbolj natančnim načinom predstavljanja v barvi, kakršno je lahko našel s celostnim opazovanjem. V ta namen je strukturno spremenil vse, kar je zaznal, v preproste oblike in barvne ravnine. Njegova izjava »Želim narediti impresionizem kot nekaj trdnega in trajnega, kot je umetnost v muzejih«, in njegova trditev, da je poustvarjal Poussina 'po naravi', je poudarila njegovo željo po združitvi opazovanja narave s stalnostjo klasične kompozicije.
Optični pojavi Cézanna je zanimala poenostavitev naravnih oblik do njihovih geometrijskih osnov: želel je »naravo obravnavati z valjem, kroglo, stožcem« (deblo drevesa je mogoče zamisliti kot valj, jabolko ali oranžno kot kroglo, na primer). Cézannova želja po zajetju resnice dojemanja ga je pripeljala do grafičnega raziskovanja binokularnega vida, pri čemer je upodabljal nekoliko drugačne, a hkrati vizualne zaznave istih pojavov, da bi gledalcu omogočil estetsko doživljanje globine, drugačne od tistih iz prejšnjih idealov perspektive, posebna perspektiva z eno samo točko. Zanimal ga je nov način modeliranja prostora in prostornine, ki izhaja iz obsedenosti s stereoskopijo njegove dobe in iz branja Berkelejeve teorije prostorskega dojemanja Hipolita Taineja.Rod Bantjes, ‘"Perspectives bâtardes": Stereoscopy, Cézanne, and the Metapictoral Logic of Spatial Construction’, History of Photography, 41:3 (August 2017), 262–285. Cézanneove inovacije so kritike spodbudile k tako različnim razlagam, kot so bolna mrežnica Joris-Karl Huysmans, "Trois peintres: Cézanne, Tissot, Wagner," La Cravache, 4 August 1888., čisti vid Hans Sedlmayr, Art in Crisis: The Lost Center, London, 1957. (original German 1948) in vpliv parne železnice .
Razstave in predmeti
Cézannove slike so bile prikazane na prvi razstavi Salona zavrnjenih leta 1863, na kateri so bila prikazana dela, ki jih žirija uradnega Pariškega salona ni sprejela. Salon je zavrnil Cézannove slike vsako leto od 1864 do 1869. Dela je na Salon oddajal vse do leta 1882. Tistega leta je s posredovanjem kolega umetnika Antoina Guillemeta razstavil Portrait de M. L. A., verjetno Portret Louis-Auguste Cézanne, umetnikovega očeta, ki bere "L'Événement", 1866 (Nacionalna umetniška galerija, Washington, D. C.), njegovo prvo in zadnjo uspešno oddajo na Salon The Artist's Father, Reading "L'Événement", 1866, National Gallery of Art, Washington, D.C his first and last successful submission to the Salon.Gowing 1988, p. 110.
Pred letom 1895 je Cézanne dvakrat razstavljal z impresionisti (na prvi razstavi impresionistov leta 1874 in na tretji impresionistični razstavi leta 1877). V poznejših letih je bilo na različnih prizoriščih razstavljenih nekaj posamičnih slik, vse do leta 1895, ko je pariški trgovec Ambroise Vollard umetniku omogočil prvo samostojno razstavo. Kljub vse večjemu javnemu priznanju in finančnemu uspehu se je Cézanne odločil za večjo umetniško izolacijo, po navadi slika na jugu Francije, v svoji ljubljeni Provansi, daleč stran od Pariza.
Osredotočil se je na nekaj tem in bil enako poznavalec vsakega od teh žanrov: tihožitje, portret, krajina in študije kopalcev. Slednje je bil Cézanne prisiljen oblikovati iz svoje domišljije zaradi pomanjkanja razpoložljivih golih modelov. Tako kot krajine so bili tudi njegovi portreti izrisani iz znanega, tako da niso bili njegovi subjekti samo žena in sin, pač pa tudi lokalni kmetje, otroci in njegov umetniški trgovec. Njegova tihožitja so naenkrat dekorativna v zasnovi, naslikana z debelimi, ravnimi površinami, vendar s težo, ki spominja na Gustava Courbeta. 'Rekvizite' za njegova dela še vedno najdemo, ko jih je pustil, v svojem ateljeju, v predmestju sodobnega Aixa.
Cézannove slike niso bile dobro sprejete med meščanstvom Aixa. Leta 1903 je Henri Rochefort obiskal dražbo slik, ki so bile v posesti Zolaja in 9. marca 1903 v L'Intransigeant objavil zelo kritičen članek z naslovom Ljubezen do grdega. Rochefort opisuje, kako naj bi se gledalci posmehovali med gledanjem slik ultraimpresionista po imenu Cézanne.Rochefort, Henri, L'Amour du laid, L'Intransigeant, Numéro 8272, 9 March 1903, Gallica, Bibliothèque nationale de France (French) Javnost v Aixu je bila ogorčena in več dni so se na Cézannovih vratih pojavljale kopije L'Intransigeanta s sporočili, v katerih so ga prosili, naj zapusti mesto, saj je bil sramota.
Delo