Edinburški grad je zgodovinski grad v Edinburgu na Škotskem. Stoji na Castle Rocku, ki ga ljudje naseljujejo že vsaj od železne dobe. Na skali je bil kraljevi grad vsaj od vladavine Malcolma III. v 11. stoletju, grad pa je bil kraljeva rezidenca do leta 1633. Od 15. stoletja je rezidenčna vloga gradu upadla in do 17. stoletja uporabljali so ga predvsem kot vojaško garnizijo. Njegov pomen kot dela škotske nacionalne dediščine je bil vedno bolj priznan od zgodnjega 19. stoletja naprej, v zadnjem stoletju in pol pa so bili izvedeni različni programi obnove.
Edinburški grad je igral pomembno vlogo v škotski zgodovini in je služil kot kraljeva rezidenca, arzenal, zakladnica, državni arhiv, kovnica denarja, zapor, vojaška trdnjava in dom časti Škotske - Škotske regalije. Kot eno najpomembnejših utrdb v Kraljevini Škotski je bil grad vpleten v številne zgodovinske konflikte od vojn za škotsko neodvisnost v 14. stoletju do jakobitske vstaje leta 1745. Raziskava, opravljena leta 2014, je odkrila 26 obleganj v 1100-letnem obdobju zgodovino, zaradi česar trdijo, da je bil »najbolj oblegan kraj v Veliki Britaniji in eden najbolj napadenih na svetu«.Caldwell, pp. 20–24. Nekaj sedanjih stavb je bilo pred obleganjem Langa leta 1573, ko je bila srednjeveška obramba v veliki meri uničena zaradi topniškega bombardiranja. Najpomembnejše izjeme so kapela sv. Marjete iz zgodnjega 12. stoletja, ki velja za najstarejšo stavbo v Edinburgu, kraljeva palača in velika dvorana iz zgodnjega 16. stoletja. Grad je kraj škotskega nacionalnega vojnega spomenika in nacionalnega vojnega muzeja. Britanska vojska je še vedno odgovorna za nekatere dele gradu, čeprav je njena prisotnost zdaj večinoma ceremonialna in upravna. Grad je poveljstvo škotskega kraljevega polka in škotske kraljeve dragonske garde ter hrani njihove polkovne muzeje, skupaj s muzejem škotske kraljevine.
Grad, za katerega skrbi Historic Environment Scotland, je najbolj obiskana (in druga najbolj obiskana turistična atrakcija v Združenem kraljestvu) na Škotskem, z več kot 2,2 milijona obiskovalcev v letu 2019 in več kot 70 odstotki obiskovalcev Edinburga, ki obiščejo grad v prostem času. Kot ozadje Royal Edinburgh Military Tattoo med letnim Edinburškim festivalom je grad postal prepoznaven simbol Edinburga posebej in Škotske kot celote.
Zgodovina Prazgodovina Castle Rock Geologija
Grad stoji na čepu ugaslega vulkana, ki naj bi nastal pred približno 350 milijoni let v spodnjem karbonskem obdobju. Castle Rock je ostanek vulkanske cevi, ki je prerezala okoliško sedimentno kamnino, preden se je ohladila, da je nastala zelo trd diabaz, vrsta bazalta. Kasnejši ledeniški eroziji se je upiral diabaz, ki je zaščitil mehkejšo kamnino na vzhodu in pustil skalo in repno formacijo.McAdam, p. 16.
Vrh Castle Rock je 130 metrov nad morsko gladino, s skalnatimi pečinami na jugu, zahodu in severu, ki se dvigajo do višine 80 metrov nad okoliško pokrajino.MacIvor (1993), p. 16. To pomeni, da je edina lažje dostopna pot do gradu proti vzhodu, kjer se greben bolj položno spušča. Obrambna prednost takega mesta je samoumevna, težave pa predstavlja tudi geologija kamnine, saj je bazalt izjemno neprepusten. Zagotavljanje vode v zgornjem oddelku gradu je bilo problematično in kljub potopu 34 metrov globokega vodnjaka je zaloga vode pogosto zmanjkala med sušo ali obleganjem,Dunbar, p. 192. tudi med obleganjem Langa leta 1573.
Najzgodnejša poselitev
Arheološke preiskave še niso pokazale, kdaj je bil Castle Rock prvič uporabljen kot kraj bivanja ljudi. Nobenega zapisa ni, da bi se Rimljani zanimali za lokacijo med invazijo generala Agricole na severno Britanijo proti koncu 1. stoletja našega štetja. Ptolemajev zemljevid iz 2. stoletja našega štetjaHarris, p. 11. prikazuje naselbino na ozemlju Votadinov z imenom Alauna, kar pomeni 'skala', zaradi česar je to verjetno najzgodnejše znano ime za Castle Rock. To pa bi se lahko nanašalo na drugo plemensko gradišče na tem območju. Orygynale Cronykil Andreja Wyntounskega (ok. 1350 – ok. 1423), zgodnji vir za škotsko zgodovino, imenuje Ebrawce (Ebraucus), legendarnega kralja Britov, ki je byggyd [zgradil] Edynburgh.Andrew of Wyntoun, Orygynale Cronykil of Scotland, quoted in Masson, p. 1. Po prejšnjem kronistu Geoffreyju iz Monmoutha (okoli 1100 – okoli 1155) je Ebraucus imel petdeset otrok s svojimi dvajsetimi ženami in je bil ustanovitelj »Kaerebrauc« (York), »Alclud« (Dumbarton) in »Maidens grad«.Geoffrey of Monmouth, pp. 78–79. Angleški pisatelj iz 16. stoletja John Stow (okoli 1525 – 1605) je Ebraucusu leta 989 pr. n. št. pripisal zasluge za gradnjo »gradu deklet, imenovanega Edenbrough«. Ime Dekliški grad (( ali ) se pogosto pojavlja vse do 16. stoletja. Pojavlja se v listinah Davida I. (vladal 1124–1153) in njegovih naslednikov v Kraljevini Škotski, čeprav razlog za to ni znan. Raziskava Britanije Williama Camdena, Britannia (1607), beleži, da so »Britanci imenovali grad Myned Agned [krilata skala], Škoti Maidens Castle in Virgins Castle, določenih mladih deklic piktske kraljeve krvi, ki so bile tam hranijo v starih časih«. Po očetu Richardu Hayu, antikvaru iz 17. stoletja, so bile »deklice« skupina nun, ki so bile izgnane z gradu in so jih nadomestili kanoniki, ki so veljali za »primernejše za življenje med vojaki«.Halkerston, pp. 8–9: Gillies, p. 3. Toda antikvar Daniel Wilson iz 19. stoletja je to zgodbo označil za apokrifno, od takrat pa so jo zgodovinarji prezrli. Ime je morda izpeljano iz legende o »kultu devetih deklet«. Arturjeve legende kažejo, da je bilo na tem mestu nekoč svetišče Morgain la Fee, ene od devetih sester. Kasneje naj bi sv. Monenna, ki naj bi bila ena od devetih spremljevalcev, zgradila cerkev v Edinburghu, pa tudi v Dumbartonu in drugih krajih. Podobna imena imajo številna druga železnodobna gradišča in so morda preprosto opisovala grad, ki ni bil nikoli zavzet s silo ali izpeljana iz prejšnjega britskega imena, kot je mag dun.Patrick Chalmers, cited in Chambers, pp. 35–36.
Arheološka izkopavanja v zgodnjih 1990-ih so odkrila dokaze, da je bilo mesto poseljeno v pozni bronasti ali zgodnji železni dobi, zaradi česar je Castle Rock potencialno najdlje neprekinjeno naseljeno mesto na Škotskem.The claim is advanced by Driscoll & Yeoman, p. 2, although a similar claim is made for other sites including Dumbarton Rock and Kilmartin Glen. Vendar pa obseg najdb ni bil posebej pomemben in ni zadostoval, da bi lahko sklepali o natančni naravi ali obsegu te najzgodnejše znane faze okupacije.
Arheološki dokazi so bolj zanesljivi glede železne dobe. Tradicionalno se je domnevalo, da so plemena osrednje Škotske malo ali nič uporabljala Castle Rock. Izkopavanja na bližnjem Dunsapie Hillu, Duddingstonu, Inveresku in Traprain Lawu so razkrila razmeroma velike naselbine in domnevalo se je, da so bila ta mesta izbrana raje kot Castle Rock. Izkopavanja v 1990-ih pa so pokazala na verjeten obstoj ograjenega gradišča na skali, čeprav so bili izkopani le na obrobju najdišča. Odkriti fragmenti hiš so bili podobni bivališčem iz železne dobe, ki so jih prej našli v Northumbriji.Driscoll & Yeoman, pp. 222–223.
Kopanje v 1990-ih je razkrilo jasne znake bivanja iz 1. in 2. stoletja našega štetja, skladno s Ptolemajevim sklicevanjem na Alauno. Znaki naselitve so vključevali nekaj rimskega materiala, vključno z lončenino, bronastimi izdelki in broškami, kar nakazuje možno trgovinsko razmerje med Votadini in Rimljani, ki se je začelo z Agricolino severno kampanjo leta 82 n. št. in nadaljevalo do postavitve Antoninovega zidu okoli leta 140 n. št. Narava naselbine v tem obdobju ni dokončna, vendar Driscoll in Yeoman domnevata, da je morda šlo za broš, podoben tistemu v Edin's Hallu blizu Dunsa, Škotske meje v Škotskih mejah.Driscoll & Yeoman, p. 226.
Zgodnji srednji vek
Grad se v sodobnih zgodovinskih zapisih od Ptolemajevega časa do okoli leta 600 ne pojavlja več. Nato se v valižanski epski pesmi Y Gododdin omenja Din Eidyn, 'trdnjava Eidyn'. Na splošno se domneva, da se to nanaša na Castle Rock.MacQuarrie, pp. 29–30. Pesem pripoveduje o kralju gododdinov Mynyddog Mwynfawr in njegovi skupini bojevnikov, ki so se po letu pojedin v svoji trdnjavi odpravili na boj z Angli pri Catreath (verjetno Catterick) v Yorkshiru. Kljub temu, da so izvedli veličastna dejanja hrabrosti in poguma, pesem pripoveduje, da so bili Gododdini masakrirani.MacIvor, p. 23.
Irski anali poročajo, da so leta 638, po dogodkih, opisanih v Y Gododdinu, 'Etin' oblegali Angli pod Oswaldom Northumbrijskim in Gododdini so bili poraženi. Ozemlje okoli Edinburga je nato postalo del Kraljevine Northumbria, ki jo je v 10. stoletju prevzela Anglija. Lothian je postal del Škotske med vladavino Indulfa (vladal 954–962).Lynch, p. 46.
Arheološki dokazi za obravnavano obdobje v celoti temeljijo na analizi sredin (kopišča gospodinjskih odpadkov), brez dokazov o strukturah. O statusu naselja v tem obdobju je torej mogoče izpeljati malo zaključkov, čeprav vmesni nanosi ne kažejo jasnega preloma od rimskih časov.
Visoki srednji vek
Prva dokumentarna omemba gradu v Edinburgu je poročilo Janeza Fordunskega o smrti kralja Malcolma III. (1031–1093). Fordun opisuje vdovo, bodočo sveto Margareta, kot prebivalko na 'gradu deklic', ko ji prinesejo novico o njegovi smrti novembra 1093. Fordunova pripoved nadaljuje, da je Margareta v nekaj dneh umrla od žalosti in kako je Malcolmov brat Donald Bane je oblegal grad. Vendar je bila Fordunova kronika napisana šele v poznejšem 14. stoletju in skoraj sodobno poročilo škofa Turgota o življenju svete Margarete ne omenja gradu. V času vladavine Malcolma III. in njegovih sinov je Edinburški grad postal eno najpomembnejših kraljevih središč na Škotskem. Malcolmov sin kralj Edgar je tukaj umrl leta 1107.MacIvor (1993), p. 28–30.
Malcolmov najmlajši sin, kralj David I. Škotski (vladal 1124–1153), je razvil Edinburg kot sedež kraljeve oblasti predvsem s svojimi upravnimi reformami (nekateri sodobni učenjaki jih imenujejo Davidova revolucija).See Lynch, pp. 79–83. Med letoma 1139 in 1150 je David na gradu organiziral zbor plemičev in cerkovnikov, ki je bil predhodnik škotskega parlamenta. Vse stavbe ali obramba bi bila verjetno iz lesa, čeprav je dokumentirano, da sta dve kamniti stavbi obstajali v 12. stoletju. Od teh je na vrhu skale ostala kapela sv. Marjete. Druga je bila cerkev, posvečena sv. Mariji, ki je stala na mestu škotskega nacionalnega vojnega spomenika. Glede na to, da južni del Zgornjega oddelka (kjer je zdaj Crown Square) ni bil primeren za pozidavo do izgradnje obokov v 15. stoletju, se zdi verjetno, da bi bile vse prejšnje stavbe nameščene proti severnemu delu od skale; to je okrog območja, kjer stoji kapela sv. Marjete. To je privedlo do domneve, da je kapela zadnji ostanek kvadratne kamnite utrdbe, ki bi predstavljala glavnino utrdbe iz 12. stoletja. Struktura je bila morda podobna utrdbi gradu Carlisle, ki jo je David I. začel graditi po letu 1135.Tabraham (1997), p. 23.
Davidov naslednik kralj Malcolm IV. (vladal 1153–1165) naj bi ostal v Edinburghu več kot na kateri koli drugi lokaciji. Toda leta 1174 so Angleži v bitki pri Alnwicku ujeli kralja Viljema Leva (vladal 1165–1214). Bil je prisiljen podpisati pogodbo iz Falaisea, da bi zagotovil svojo izpustitev, v zameno za predajo Edinburškega gradu, skupaj z gradovi Berwick, Roxburgh in Stirling, angleškemu kralju Henriku II. Grad so zasedali Angleži dvanajst let, do leta 1186, ko so ga vrnili Viljemu kot doto njegove angleške neveste Ermengarde de Beaumont, ki jo je zanj izbral kralj Henrik. Do konca 12. stoletja je bil Edinburški grad ustanovljen kot glavno skladišče škotskih uradnih državnih listin.MacIvor (1993), p. 31.
Vojne za škotsko neodvisnost