Jez Belo Monte (prej znan kot Kararaô) je hidroelektrarniški jez na severnem delu reke Rio Xingu v zvezni državi Pará v Braziliji. Po dokončanju, z namestitvijo 18. turbine, novembra 2019, je nameščena moč kompleksa jezu znašala 11.233 megavatov (MW), kar ga uvršča med druge največje hidroelektrarne v Braziliji in pete največje na svetu po nameščeni moči, za jezom Treh sotesk, jezom Baihetan in jezom Šiluodu na Kitajskem ter brazilsko-paragvajskim jezom Itaipu. Glede na nihanje rečnega pretoka bi bila zagotovljena minimalna proizvodnja moči iz jezu Belo Monte 4571 MW, kar je 39 % njegove največje zmogljivosti.
Hitra gospodarska rast Brazilije v zadnjem desetletju je povzročila veliko povpraševanje po novih in stabilnih virih energije, zlasti za oskrbo rastočih industrij. V Braziliji hidroelektrarne proizvedejo več kot 66 % električne energije. Vlada se je odločila za izgradnjo novih hidroelektrarn, da bi zagotovila nacionalno energetsko varnost. Vendar pa je bilo tako v Braziliji kot v mednarodni skupnosti nasprotovanje morebitni gradnji projekta glede njegove ekonomske upravičenosti, učinkovitosti proizvodnje jezov in zlasti njegovih vplivov na prebivalce in okolje v regiji. Poleg tega kritike skrbi, da bi lahko gradnja jezu Belo Monte povečala izvedljivost gradnje drugih jezov gorvodno, ki bi lahko imeli večji vpliv.
Načrti za jez so se začeli leta 1975, vendar so bili zaradi polemik kmalu opuščeni; pozneje so bili v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja ponovno oživljeni. V 2000-ih je bil jez preoblikovan, vendar se je soočil z novimi polemikami in opravljene so bile kontroverzne presoje vplivov. 26. avgusta 2010 je bila podpisana pogodba z družbo Norte Energia za gradnjo jezu, potem ko je Brazilski inštitut za okolje in obnovljive naravne vire (IBAMA) izdal dovoljenje za postavitev. Delno dovoljenje za postavitev je bilo izdano 26. januarja 2011, polno dovoljenje za gradnjo jezu pa 1. junija 2011. Postopek izdaje dovoljenja in gradnja jezu sta se znašla v sporih na zveznih sodiščih; Trenutna sodba določa, da je gradnja dovoljena, ker dovoljenje temelji na petih različnih okoljskih tehničnih poročilihVIEIRA, Isabel (2011). "Diretora do Ibama diz que licença para Belo Monte teve por base cinco pareceres técnicos" |date=31 December 2012 }}|language= Portuguese. Agência Brasil, 31 January 2011 in je v skladu s študijo RIMA (Poročilo o vplivih na okolje, EIA-RIMA) za Belo Monte.RIMA (2009). "Relatório de Impacto Ambiental do Aproveitamento Hidrelétrico Belo Monte" . Eletrobrás. May/2009.
Prve turbine so bile zagnane 5. maja 2016. Oktobra 2019 so bile v obratovanju vse turbine v elektrarni Pimental in 17 turbin v glavni elektrarni, skupna nameščena moč na lokaciji Belo Monte pa znaša 10.388,87 MW, kar skupaj z lokacijo Pimental znaša 10.621,97 MW. Elektrarna je bila dokončana novembra 2019.
Zgodovina Načrti za to, kar se je sčasoma imenovalo jezovni kompleks Belo Monte, so se začeli leta 1975 med brazilsko vojaško diktaturo, ko je Eletronorte naročil Consórcio Nacional de Engenheiros Consultores (CNEC) za izvedbo hidrografske študije za iskanje potencialnih lokacij za hidroelektrarniški projekt na reki Xingu. CNEC je svojo študijo zaključil leta 1979 in opredelil možnost izgradnje petih jezov na reki Xingu in enega na reki Iriri.
Prvotni načrti za projekt, ki so temeljili na študiji iz leta 1979, so vključevali dva jezova v bližini Belo Monte. To sta bila: Kararaô (po letu 1989 imenovan Belo Monte) in Babaquara (po letu 1998 imenovan Altamira), ki je bil naslednji gorvodno. Gorvodno so bili načrtovani tudi štirje drugi jezovi, med njimi Ipixuna, Kakraimoro, Iriri in Jarina. Projekt je bil del Eletrobrasovega načrta 2010, ki je vključeval 297 jezov, ki naj bi bili v Braziliji zgrajeni do leta 2010. Načrt je pricurljal v javnost zgodaj in je bil uradno objavljen decembra 1987 nasprotni javnosti. Načrt je predvideval gradnjo Belo Monte do leta 2000 in Altamire do leta 2005. Tako hiter časovni načrt je bil posledica prepričanja, da relativno novi brazilski okoljski predpisi ne morejo ustaviti velikih projektov. Vlada je ljudem, ki bi jih to prizadelo, ponudila le malo transparentnosti glede načrtov za hidroelektrarno, kar je izzvalo avtohtona plemena v regiji, da so leta 1989 organizirala tako imenovano I Encontro das Nações Indígenas do Xingu (Prvo srečanje avtohtonih narodov Xingu) ali Zbiranje v Altamiri. Srečanje, ki ga je simbolizirala voditeljica avtohtonih narodov Tuíra, ki je držala mačeto ob obrazu takratnega inženirja Joséja Antonia Muniza Lopesa, je sprožilo ogromne posledice tako v Braziliji kot mednarodno zaradi načrtov za šest jezov. Posledično je bilo pet jezov nad Belo Monte umaknjenih iz načrtovanja, Kararaô pa je bil na zahtevo prebivalcev tega plemena preimenovan v Belo Monte. Eletronorte je tudi izjavil, da bodo ponovno izmerili padec, kar pomeni, da bodo ponovno izmerili jezove na reki.
Preoblikovanje Med letoma 1989 in 2002 je bil projekt Belo Monte preoblikovan. Površina akumulacijskega jezera se je zmanjšala z 1225 km² na 440 km² s premikom jezu višje v smeri proti toku. Glavni razlog za to je bil zmanjšanje poplavljanja avtohtonega območja Bacajá. Leta 1998 je bil jez Babaquara ponovno uvrščen v načrtovanje, vendar pod novim imenom, jez Altamira. To je presenetilo lokalne voditelje, saj so menili, da so načrti za jezove nad Belo Montejem odpovedani. Nekateri uradniki v Braziliji so bili odločeni zgraditi jez na reki s povprečnim pretokom 7800 m³/s in na mestu, ki ponuja padec 87,5 m. Neki inženir je o jezu dejal: »Bog le občasno ustvari kraj, kot je Belo Monte. Ta kraj je bil ustvarjen za jez.« Predsednik Eletronorteja, José Muniz Lopes, je v intervjuju za časopis O Liberal (Belo Monte entusiasma an Eletronorte por Sônia Zaghetto, 15. julij 2001) potrdil:
Druga študija Leta 2002 je Eletronorte predstavil novo presojo vplivov na okolje za kompleks jezov Belo Monte, ki je predstavila tri alternative. Alternativa A je vključevala šest prvotnih jezov, načrtovanih leta 1975. Alternativa B je vključevala zmanjšanje na štiri jezove, pri čemer bi opustili Jarina in Iriri. Alternativa C je vključevala zmanjšanje samo na Belo Monte. Nova presoja vplivov na okolje je vsebovala zmanjšanje velikosti rezervoarjev in uvedbo modela pretoka reke, v nasprotju z velikimi rezervoarji, značilnimi za načrte iz leta 1975.
Leta 2002 je vodja Delavske stranke Luiz Inácio Lula da Silva zmagal v svoji predsedniški kampanji, potem ko je sprva vodil neuspešne kampanje v letih 1989, 1994 in 1998. Lula je kmalu leta 2003 posredoval pri političnih dogovorih s sredinskim in desničarskim sektorjem, zlasti z nekdanjim predsednikom Joséjem Sarneyjem iz zvezne države Maranhão iz PMDB, kar je postavilo precedens, ki je sčasoma zaznamoval obe Lulini administraciji: sodelovanje med trgom in državo, kombinacija prostega tržnega gospodarstva z večjimi socialnimi izdatki in socialno varnostjo. Ta gospodarski model je zagotovil utemeljitev in finančno podporo za nova prizadevanja za izgradnjo Belo Monteja. Leta 2007, na začetku Lulinega drugega mandata, je bil uveden nov nacionalni investicijski program: Programa de Aceleração do Crescimento (Program za pospešitev rasti). Jez Belo Monte je bil osrednji projekt novega investicijskega načrta.
Leta 2008 je bila napisana še ena nova ocena vplivov na okolje, tokrat jo je izvedlo podjetje Eletrobras s sodelovanjem Odebrechta, Camarga Corrêe in Andradeja Gutierreza, ki je formalno sprejela alternativo C oziroma gradnjo samo jezu Belo Monte. Ocena je predstavila tudi nadaljnje spremembe zasnove; da bi se izognili poplavljanju avtohtonega ozemlja, kar brazilska ustava ne dovoljuje, je nova zasnova vključevala dva kanala za preusmeritev vode stran od avtohtonih ozemelj in v rezervoar, imenovan Reservatorio dos Canais (Kanalski rezervoar). Zgrajen bi bil dodaten rezervoar, imenovan Reservatorio da Calha do Xingu (Rezervoar struge reke Xingu), elektrika pa bi se proizvajala iz obeh rezervoarjev z uporabo treh jezov: dopolnilne elektrarne Pimental (233 MW), dopolnilnega preliva Bela Vista in glavne elektrarne Belo Monte (11.000 MW). Rezervoar dos Canais bi zadrževalo več kot ducat velikih nasipov, voda iz rezervoarjev pa bi se speljala proti glavni elektrarni.
Vendar pa je preglednost vladnih načrtov znova postala problem, kar je spodbudilo avtohtona plemena v regiji, da so 20. maja 2008 v mestu Altamira v Paráju organizirala še eno veliko srečanje z imenom Segundo Encontro dos Povos do Xingu (Drugo srečanje ljudstev Xingu).
Prvo dovoljenje podeljeno Februarja 2010 je brazilska okoljska agencija IBAMA podelila začasno okoljsko dovoljenje, eno od treh dovoljenj, ki jih brazilska zakonodaja zahteva za razvojne projekte. Začasno dovoljenje je odobrilo presojo vplivov na okolje iz leta 2008 in dovolilo, da se dražba projekta izvede aprila 2010.
Aprila 2010 so se podjetja Odebrecht, Camargo Corrêa in CPFL Energia umaknila iz razpisa za projekt, ker so trdili, da umetno nizka cena dražbe (83 brazilskih realov/47 ameriških dolarjev), ki jo je določila vlada, ni bila vzdržna za ekonomsko donosnost naložbe. 20. aprila 2010 je konzorcij Norte Energia zmagal na dražbi projekta s ponudbo 77,97 brazilskih realov/MWh, kar je skoraj 6 % pod zgornjo ceno 83 brazilskih realov/MWh. Po dražbi so lokalni voditelji okoli lokacije projekta opozorili na neizbežno nasilje. Vodja Kayapója, Raoni Metuktire, je izjavil: »Prišlo bo do vojne, da se belci ne bodo mogli več vmešavati v naša ozemlja.«Kanadski filmski režiser James Cameron je pred dražbo obiskal tudi lokacijo in izjavil, da bo posnel film proti jezu Belo Monte z naslovom Sporočilo iz Pandore, ki je bil kasneje izdan novembra.
Aprila 2010 je brazilski zvezni državni tožilec začasno ustavil razpis za projekt in razveljavil začasno okoljsko dovoljenje zaradi obtožb o neustavnosti. Natančneje, 176. člen zvezne ustave določa, da mora zvezni zakon določiti pogoje za pridobivanje mineralov in hidroelektrarn, kadar se te dejavnosti izvajajo na ozemljih avtohtonih ljudstev, kot velja za regijo »Big Bend« (Volta Grande). Posledično je elektroenergetsko podjetje ANEEL odpovedalo dražbo projekta. Istega dne je pritožbeno sodišče za regijo 1 odvzelo volilno pravico zaradi suspenza državnega tožilca in ponovno uvedlo dražbo projekta pri ANEEL.
Predsednik Luiz Inácio Lula da Silva je 26. avgusta 2010 na slovesnosti v Brasílii podpisal pogodbo z družbo Norte Energia. Gradnja kompleksa jezu Belo Monte se ni smela začeti, dokler IBAMA ni podelila drugega od zvezno zahtevanih okoljskih dovoljenj, imenovanega dovoljenje za namestitev. Dovoljenje za namestitev naj bi bilo podeljeno šele, ko bo Norte Energia predložila neizpodbiten dokaz, da je izpolnila 40 socialno-okoljskih pogojev za blaženje, s katerimi je bilo pogojeno prvo začasno okoljsko dovoljenje. Glede na poročilo IBAMA iz oktobra 2010 ni bilo izpolnjenih vsaj 23 pogojev. Poročila kažejo, da je 14. januarja 2011 poročilo uslužbencev FUNAI, Fundação Nacional do Índio (Nacionalna indijanska fundacija), poslalo poročilo IBAMI, v katerem je izrazilo zaskrbljenost glede lokacije projekta, njegovega vpliva na rezervatna zemljišča in pomanjkanja pozornosti do potreb avtohtonih ljudstev, zlasti Paquiçamba, ter priporočilo, naj FUNAI nasprotuje kakršnemu koli dovoljenju za delovanje. Kljub temu poročilu je višje vodstvo FUNAI 21. januarja 2011 poslalo pismo IBAMI, v katerem je izjavilo, da ne nasprotuje izdaji omejenega gradbenega dovoljenja.