Japonski grad (城 širo) je utrdba, zgrajena predvsem iz lesa in kamna. Razvila se je iz lesenih palisad prejšnjih stoletij in prišla v dvojo najbolj znano obliko v 16. stoletju. Gradovi na Japonskem so bili zgrajeni za zaščito pomembnih ali strateških lokacij, kot so pristanišča, rečni prehodi ali križišča in skoraj vedno vključena pokrajino v njeno obrambo.
Čeprav so bili zgrajeni da bi bili bolj trdni z uporabo več kamna pri gradnji kot večina japonskih stavb, so bili gradovi še vedno zgrajeni predvsem iz lesa, zato so bili mnogi v preteklih letih uničeni. To je še posebej veljalo v obdobju Sengoku (sprtih držav) (1467-1603), ko so bili mnogi od teh gradov prvič zgrajena. Vendar pa so mnoge obnovili, bodisi kasneje v obdobju Sengoku ali v obdobju Edo (1603-1867), ki je sledilo ali v zadnjem času, kot nacionalne spomenike in muzeje. Danes obstaja na Japonskem več kot sto ohranjenih gradov ali delno ohranjenih. Ocenjuje se, da jih je bilo pet tisoč. Nekateri gradovi, kot sta grad Macue in grad Kōči, zgrajeni leta 1611, še vedno obstajajo v izvirni obliki, saj ni prišlo do poškodb zaradi obleganj ali drugih nevarnosti. Grad Hirošima pa je bil, nasprotno, uničen zaradi atomske bombe in je bil obnovljen leta 1958 kot muzej.
Kandži – znak za grad - 城 ", se bere širo sam po sebi, ter z džō, kadar je priključen besedi, kot je v imenu kakega gradu. Tako na primer, se grad Osaka v japonščini imenuje Ōsaka- džō (大阪 城).
Zgodovina
Prvotno zasnovani kot trdnjave za vojaško obrambo, so bili japonski gradovi postavljeni na strateških lokacijah, ob trgovskih poteh, cestah in rekah. Čeprav so se gradovi še stoletja gradili zaradi vseh teh vidikov, so utrdbe gradili tudi v centrih vodenja. V obdobju Sengoku so služili kot domovi daimjo (fevdalcev), da bi naredili vtis in ustrahovali tekmece, ne samo s svojo obrambo, ampak tudi z velikostjo, arhitekturo in elegantno notranjostjo. Leta 1576 je Oda Nobunaga med prvimi zgradil eno od teh palač, podobnih gradu: grad Azuči je bil prvi japonski grad z bivalnim stolpom (天 守 閣, tenšukaku) in je bil navdih za oba gradova Tojotomi Hidejošijev grad Osaka in Tokugawa Iejasujev grad Edo. Azuči je služil kot upravni center Odovih ozemelj in kot je njegov razkošen dom, vendar je bil tudi zelo natančno in strateško lociran. Nedaleč stran od glavnega mesta Kjoto, ki je bilo že dolgo tarča nasilja, je bila Azučijjeva skrbno izbrana lokacija odlična stopnja nadzora nad transportnimi in komunikacijskimi potmi Odojevih sovražnikov.
Pred obdobjem Sengoku (približno v 16. stoletju), se je večina gradov imenovala jamadžiro (山城) ali gorski grad. Čeprav je bila večina novejših gradov zgrajena na vrhu gore ali hriba, so bili ti zgrajeni iz gore. Drevesa in drugo listje je bilo očiščeno, kamen in umazanija same gore pa vgrajena v grobo utrdbo. Izkopani so bili jarki, ki so predstavljali ovire za napadalce, pa tudi, da bi balvane metali na napadalce. Jarki so bili narejeni s preusmeritvijo hudournikov. Stavbe so bile narejene predvsem iz lesa s stenami iz protja in blata, slamnato streho ali včasih iz lesenih skodel. Majhne line v stenah ali deskah so lahko uporabili za streljanje z loki ali puškami. Glavna pomanjkljivost tega sloga je bila njegova splošna nestabilnost. Slama se je vnela celo lažje kot les in vreme in erozija sta preprečila strukturi da ni mogla biti posebno velika ali težka. Sčasoma so začeli uporabljati kamen s katerim so obdali vrh hriba v plast drobnega proda, nato pa plast večjih skal brez malte. Ta podpora je dovoljevala večje, težje in bolj trajne stavbe.
Zgodnje utrdbe
Prve utrdbe na Japonskem so bilo komaj podobne objektu, s katerim razumemo »grad«. Narejene predvsem iz zemlje ali zbite zemlje in lesa, so najzgodnejši utrdbe naredile bolj uporabne od naravnih in topografskih oblik. Te kōgoiši in čijaši (チ ヤ シ za grad Ainu) niso bile nikoli namenjene dolgoročnim obrambnim položajem, kaj šele prebivališču; avtohtona ljudstva arhipelaga so zgradila utrdbe, ko so jih potrebovali in jih kasneje zapustili.
Ljudstvo Jamato so začeli graditi mesta šele v 7. stoletju, skupaj z večjim palačnim kompleksom, obdan na štirih straneh z obzidjem in impresivnimi vrati. Zemeljska dela in lesene utrdbe so bile zgrajene tudi po celotni pokrajini, da bi branili ozemlje pred avtohtonimi Emiši, Ainu in drugimi ljudstvi; za razliko od svojih primitivnih predhodnikov, so bile razmeroma stalne strukture, zgrajene v času miru. Zgrajene so bile v veliki meri kot razširitev naravnih značilnosti in pogosto sestavljene iz nekaj več zemeljskih del in lesenih barikad.
Trdnjava Dazaifu iz obdobja Nara (ok. 710–794), iz katere so vladali vsemu Kjušuju in branili stoletja kasneje, je bila prvotno zgrajena na ta način in ostanki so še danes vidni. Okoli trdnjave je bil zgrajen branik, ki je služil kot obrambni jarek za pomoč pri obrambi strukture; v skladu z vojaškimi strategijami in filozofijo časa, ga bi bilo treba v času konflikta napolniti le z vodo. Imenovali so ga mizuki (水城) ali vodna trdnjava. Kandži - znak za grad ali trdnjavo (城) do nekje v 9. stoletja ali kasneje, se prebere kot ki, kot v tem primeru, mizuki.
Čeprav so gradbeniško in na videz zgledale precej enostavno, so bile te lesene in nizke konstrukcije namenjene vtisu, prav tako pa za učinkovito delovanje proti napadom. V tem obdobju sta na oblikovanje japonskih stavb, vključno z utrdbami vplivali kitajska in korejska arhitektura. Ostanki ali ruševine nekaterih od teh utrdb, ki se nedvomno razlikujejo od kasnejših, je še vedno mogoče videti v nekaterih delih Kjušuja in regiji Tohoku.
Srednji vek V obdobju Heian (794–1185) je prišlo do premika od potrebe, da branijo celo državo pred vsiljivci, do tega da fevdalci branijo posamezne dvorce ali ozemlja drug od drugega. Čeprav so se boji nenehno dogajali v severovzhodnem delu Honšuja (v regiji Tohoku) proti domorodcem, je vzpon razreda samurajev proti koncu obdobja in različni spori med plemiškimi družinami, ki so se borile za moč in vpliv na dvoru, prinesla nadaljnje nadgradnje. Primarna obrambna skrb v arhipelagu niso več domača plemena ali tuji zavojevalci, temveč notranja nasprotja znotraj Japonske, med konkurenčnimi samurajskimi klani ali drugimi bolj velikimi in močnimi frakcijami in rezultat je bila sprememba in prilagoditev obrambne strategije. Kot so se frakcije pojavile in zvestoba premaknila, so klani in frakcije, ki so pomagali cesarskemu dvoru postali sovražni, razdelile so se obrambne mreže ali spremenili s premikanjem zavezništev.
Vojna Genpei (1180-1185) med klanoma Minamoto in Taira in vojna Nanboku-čō (1336-1392) med severnim in južnim cesarskim dvorom so bili glavni konflikti, ki so opredeljevali ta razvoj v tisto, kar včasih imenujejo srednjeveško obdobje na Japonskem.
Utrdbe so bile še vedno skoraj v celoti iz lesa in so bile v veliki meri temeljene na prejšnjih načinih, na kitajskih in korejskih primerih. Vendar so se začeli širiti z vključevanjem več stavb, za sprejem večje vojske in oblikovati kot bolj dolgoročne strukture. Ta način so se utrdbe, ki so se postopoma razvijale, uporabljale v vseh vojnah v obdobju Heian in so se uporabljali za pomoč obrambi obale Kjušuja pred vpadi Mongolov v 13. stoletju, ki so dosegli vrhunec v 1330-ih, med obdobjem Nanboku-čō. Grad Čihaja in grad Akasaka, trajna grajska kompleksa, ki vsebujeta številne stavbe, ne pa visokega bivalnega stolpa in sta obdana z lesenimi stenami, sta bila zgrajena pod Kusunoki Masašigejem, in bila vojaško učinkovita, kot je bilo mogoče v tehnologiji in obliki časa.
Ašikaga šogunat iz 1330-ih, je imel šibek nadzor na arhipelagu in ohranjal relativen mir že več kot stoletje. Oblikovanje gradu in organizacija se je še naprej razvijala pod Ašikaga šogunatom in v celotnem obdobju Sengoku. Grajski kompleksi so postali precej dodelani, vsebovali so številne strukture, od katerih so bile nekatere precej notranje zapletene, saj so sedaj služile kot bivališča, poveljniški centri in v številne druge namene.
Sengoku Vojna Ōnin, ki je izbruhnila leta 1467, je zaznamovala začetek skoraj 150 let trajajoče vojne (imenovano obdobje Sengoku), med daimjō (fevdalci) na celotnem otočju. Za čas trajanja vojne Ōnin (1467-1477) in v obdobju Sengoku, je celotno mesto Kjoto postalo bojišče in utrpelo veliko gmotno škodo. Plemiške družinske vile po vsem mestu so v tem desetletnem obdobju postale bolj utrjene. Vojske samurajev, ki so obvladovale krajino več kot stoletje, so poskušale izolirati mesto kot celoto.
Regionalni uradniki in drugi nastali daimjō in država v vojni, so začeli hitro utrjevati svojo moč z izgradnjo svojih primarnih rezidenc in gradnjo dodatnih utrdb na taktično ugodnih ali pomembnih lokacijah. Prvotno zasnovane kot zgolj obrambne (borbene) strukture ali odmaknjena skladišča, kjer bi lahko fevdalec varno preživel obdobje nasilja v svojih deželah, so se tekom obdobja Sengoku, mnogi od teh gorskih gradov razvili v stalna prebivališča, z izdelano zunanjostjo in razkošno notranjostjo. Začetne oblike in slogi zdaj veljajo za »klasičen« japonski dizajn gradu, ki se je pojavil v tem času, prav tako pa se je pojavilo in razvilo tudi mesto okoli gradu (džōkamači, mesto pod gradom). Kljub temu razvoju, je večina gradov obdobja Sengoku ostala bistveno večja, bolj kompleksna različica preprostih lesenih utrdb iz predhodnih stoletij. Šele v zadnjih tridesetih letih obdobja vojne je prišlo do drastičnih sprememb, pojava vrste gradov kot je grad Himedži in drugi ohranjeni gradovi. To obdobje vojne je doseglo vrhunec v obdobju Azuči-Momojama, prizorišče številnih ostrih bitk, ki so videle uvedbo strelnega orožja in razvoj taktike.
Obdobje Azuči–Momojama
Za razliko od Evrope, kjer pojav topa nakazuje konec obdobja gradov, je japonsko gradnjo gradov spodbudila, ironično, uvedba strelnega orožja. Čeprav se je strelno orožje prvič na Japonskem pojavilo leta 1543, se je oblikovanje gradov skoraj takoj začelo razvijati. Grad Azuči, zgrajen v 1570-ih, je bil prvi primer tega novega tipa gradu, ki se ponaša z veliko kamnito bazo (武 者 返 し, muša-gaeši ), kompleksno ureditvijo koncentričnih predgradij (丸, maru) in visokim osrednjim stolpom. Poleg tega se je grad pojavil na ravnini in ne na poraščenem gozdnatem hribu in pri katerem je bolj poudarjena arhitektura in umetna obramba kot zaščita v naravnem okolju. Te funkcije, skupaj s splošnim videzom in organizacijo japonskega gradu, so postale stereotip japonskega gradu. Skupaj z Hidejošijevim gradom Fušimi-Momojama, Azuči daje svoje ime kratkemu obdobju Azuči-Momojama (približno 1568–1600), v katerem so cveteli te vrste gradovi, ki so se uporabljali za vojaško obrambo. Grad Osaka so uničili s topovi. Uvedba arkebuze je prinesla korenite premike v taktiki bojevanja in vojaških odnosov na Japonskem. Čeprav so bili ti premiki zapleteni in številni, je bil eden od konceptov ključen za spremembe v grajskem oblikovanju v tistem času, to je bilo bojevanje z razdalje. Čeprav so bili lokostrelski dvoboji tradicionalni pred bitkami samurajev od obdobja Heian in prej, je imela uporaba ognja z arkebuzami veliko bolj dramatičen učinek na izid bitke; boj mož na moža je bil še vedno zelo pogost, zmanjšal pa se je zaradi uporabe strelnega orožja.
Oda Nobunaga, eden izmed najbolj strokovnih poveljnikov v taktični uporabi novega orožja, je zgradil svoj grad Azuči, ki ga je od takrat treba obravnavati kot paradigmo nove faze oblikovanja gradov. Kamnit temelj se je upiral škodi zaradi krogel arkebuz boljše od lesa ali zemeljskih del in na splošno je postal bolj kompleksen in s tem bolj težaven za uničenje. Visoki stolpi in lokacija gradu na ravnini je omogočala večjo vidnost, in mesto od koder bi lahko posadka uporabila svoje orožje, zapleten niz dvorišč in predgradja pa je nudil dodatne priložnosti branilcem, da so se branili, kljub zasedenim delom gradu.